vzpòn na vŕh

Definicija: Vzpon na vrh (m) označuje zaključni del vzpona na gorski vrh, pogosto v kontekstu Himalajskih odprav ali alpskega sloga plezanja. Gre za etapni vzpon iz zadnjega tabora ali bivaka neposredno na vrh gore, kjer se plezalci soočajo z največjimi fizičnimi in psihičnimi izzivi. V žargonu se pogosto uporablja izraz "naskok na vrh", ki poudarja intenzivnost in odločilnost tega dejanja.

Prevodi

• Angleščina: summit bid, assault
• Nemščina: Gipfelsturm
• Italijanščina: assalto
• Francoščina: assaut
• Španščina: asalto al cima
• Hrvaščina: uspon na vrh, juriš na vrh

Primeri uporabe v stavku

• Vzpon na vrh Everesta iz zadnjega tabora je trajal več kot 12 ur v ekstremnih razmerah.
• Plezalci so se pripravljali na vzpon na vrh, saj je vremenska napoved kazala le kratko okno ugodnih pogojev.
• Med vzponom na vrh so se soočili z močnim vetrom, a so kljub temu dosegli cilj.
• V alpskem slogu je vzpon na vrh pogosto izveden brez dodatnih taborov, kar zahteva izjemno vzdržljivost.
• Ekipa je po dolgem čakanju v zadnjem bivaku končno začela vzpon na vrh ob prvi svetlobi.

Etimologija

Beseda "vzpon" izhaja iz staroslovanskega korena *vъz-*, ki pomeni "navzgor", in je povezana z glagolom "vzpeti se". Dodatek "na vrh" natančno specificira cilj vzpona, kar je v planinski terminologiji pogosto uporabljeno za označevanje končne faze plezanja. Izraz se je v slovenskem jeziku uveljavil z razvojem gorništva v 19. in 20. stoletju, ko so slovenski planinci začeli opisovati svoje odprave po vzoru tujih alpinističnih izrazov.

Naključne besede

obojerôčno gvózdenje, plást, plézati v razkréki, aneroíd, helidróm