stréha

stréha -e ž: Strmo pobočje pod vrhom gore, ki je pogosto dobro prehodno, a ob straneh omejeno z globokimi prepadi. Beseda se uporablja v planinski terminologiji za opis specifične oblike gorskega terena, ki spominja na poševno streho. V pogovornem jeziku se lahko pojavi tudi kot metaforični opis za zelo strme površine, vendar je njen primarni pomen omejen na gorniško okolje.

Prevodi v tuje jezike

• Angleščina: roof, summit slope
• Nemščina: Dach, Abdachung, Hang
• Italijanščina: tetto
• Francoščina: toit, pente
• Španščina: techo, pendiente de cumbre
• Hrvaščina: krov, nagib vrha

Primeri uporabe v stavku

• Med vzponom na Triglav smo prečili nevarno strého, kjer je bil vsak korak ključen.
• Stréha pod vrhom gore je bila pokrita s svežim snegom, kar je otežilo našo pot.
• Planinski vodnik nas je opozoril, naj se izogibamo robov stréhe zaradi nevarnosti padca v prepad.
• Po dolgem vzponu smo dosegli strého, od koder se je odprl čudovit razgled na okoliške vrhove.
• Stréha na tej gori je znana po svoji strmini, zato je primerna le za izkušene alpiniste.

Etimologija besede stréha

Beseda stréha izhaja iz staroslovanskega jezika, kjer je prvotno pomenila 'streha' ali 'pokrito pobočje'. V slovenskem jeziku se je njen pomen specializiral za opis strmih gorskih pobočij, ki po obliki spominjajo na streho. Sorodne besede najdemo v drugih slovanskih jezikih, npr. v hrvaščini 'strijelha' ali 'krov', ki prav tako označujeta streho ali pokrito površino. Razvoj pomena je tesno povezan z geografskim in kulturnim kontekstom alpskih območij, kjer so takšne oblike terena pogoste.

Naključne besede

opozorílno známenje, špílja, lápor, univerzálni klín, kastróla