lúknja

lúknja -e ž: V planinski in gorniški terminologiji označuje naravno ali umetno nastalo vdolbino, praznino ali odprtino v skali, zemlji ali drugi površini, ki je pogosto posledica erozije, preperevanja ali človeške dejavnosti. V kontekstu gorništva se izraz pogosto uporablja za opisovanje manjših jam, razpok ali odprtin v stenah, ki so lahko pomembne za orientacijo ali varnost pri plezanju. Izraz se lahko nanaša tudi na specifične oblike, kot je "golóbja lúknja", ki označuje posebno vrsto vdolbine, pogosto povezano z geološkimi značilnostmi ali pticami, ki gnezdijo v takšnih prostorih.

Etimologija

Beseda lúknja izhaja iz stare slovanščine, kjer je imela osnovni pomen "odprtina" ali "praznina". Povezana je z indoevropskim korenom *luk-, ki se nanaša na nekaj odprtega ali praznega. V slovenskem jeziku se je ohranila v različnih dialektih z rahlimi pomenskimi odtenki, a osnovni pomen ostaja povezan z vdolbino ali odprtino.

Prevodi v druge jezike

• Angleščina: hole, aperture, pit, hollow, cave
• Nemščina: Loch, Öffnung, Hohlraum
• Italijanščina: foro, buco, breccia
• Francoščina: trou, brèche, cavité
• Španščina: agujero, brecha, cavidad
• Hrvaščina: rupa, otvor, šupljina

Primeri uporabe v stavkih

• Med vzponom po steni Triglava sem opazil majhno lúknjo, ki je nudila dober oprijem za roko.
• V skali ob poti je bila globoka lúknja, ki je kazala znake erozije zaradi vode.
• Golóbja lúknja v steni je bila zanimiva geološka posebnost, ki jo je opisal vodnik.
• Plezalec je previdno vstavil varovalo v ozko lúknjo, da bi zagotovil varnost.
• Ob poti proti vrhu smo našli lúknjo, ki je vodila v manjši podzemni prostor.

Naključne besede

vôdovpójni materiál, alpinétum, solárni sistém, gózdna mêja, zvíranje