planôta

planôta -e ž: Višje ležeče, pretežno ravno ali blago valovito gorsko območje, ki je običajno omejeno s strmimi pobočji ali robovi. Gre za značilen geografski pojem v planinstvu in gorništvu, ki opisuje obsežno površino na določeni nadmorski višini, pogosto z razgledi na okoliške doline ali nižje predele.

Prevodi v tuje jezike

• Angleščina: plateau, tableland
• Nemščina: Plateau, Hochebene, Hochfläche, Hochland
• Italijanščina: pianoro, altopiano, acrocoro, ripiano
• Francoščina: plateau, haut plateau
• Španščina: meseta, altiplano
• Hrvaščina: visoravan, plato

Primeri uporabe v stavkih

• Med vzponom na goro smo se ustavili na obsežni planôti, kjer smo si odpočili in uživali v razgledu.
• Visoka planôta nad dolino je idealna za pohodništvo in opazovanje narave.
• Planôta, ki jo obdajajo strma pobočja, je pogosto dom divjih živali.
• Pot nas je vodila čez razgibano planôto, preden smo dosegli vrh.
• Na tej planôti so pastirji nekoč pasli ov hribovci še vedno gradijo koče za zavetje.

Etimologija besede planôta

Beseda planôta izhaja iz slovanskega korena, povezanega z besedo "plan", ki pomeni raven ali plosk. Sorodne besede najdemo v drugih slovanskih jezikih, kot je hrvaška "planota" ali srbska "плато" (plato). Termin se je v slovenščini uveljavil za opisovanje geografskih značilnosti, specifičnih za gorska območja, in je povezan z idejo ravnine na višji nadmorski višini.

Naključne besede

magmátska kamnína, glaciologíja, dvóglávi zatìč, III, zgórnja rôka