orientácija

orientácija -e ž: Postopek ali sposobnost določanja lastnega položaja v prostoru glede na strani neba z uporabo različnih pripomočkov ali naravnih znamenj, kot so kompas, karta, GPS naprava, višinomer, sonce, zvezde, luna, oblike terena ali značilnosti rastlinstva. V planinskem kontekstu se orientacija nanaša na sposobnost navigacije v gorskem okolju, kjer so pogosto omejeni orientacijski znaki.

Primeri uporabe v stavkih

• Med vzponom na goro smo izgubili pot, zato smo uporabili kompas za orientácijo.
• Inštruktor nas je naučil osnov orientácije s pomočjo karte in višinomera.
• V gostem gozdu je dobra orientacija ključna za varno vrnitev na izhodišče.
• Kljub slabemu vremenu smo ohranili orientácijo po zaslugi GPS naprave.
• Stari planinci so se zanašali na orientácijo po soncu in zvezdah, ko še ni bilo sodobnih pripomočkov.

Etimologija

Beseda orientácija izhaja iz latinskega izraza oriens, ki pomeni "vzhod" ali "vzhajajoče sonce". Vzhod je zgodovinsko veljal za osnovno smer pri določanju položaja, saj se sonce dviga na vzhodu, kar je vplivalo na razvoj pojma orientacije kot določanja smeri ali položaja. Beseda je v slovenski jezik prišla preko evropskih jezikov, kjer se je uveljavila v podobni obliki in pomenu.

Prevodi v druge jezike

• Angleščina: Orientation
• Nemščina: Orientierung, Raumorientierung
• Italijanščina: Orientazione
• Francoščina: Orientation
• Španščina: Orientación
• Hrvaščina: Orijentacija

Naključne besede

nadélati pót, róbna ledeníška razpóka, vršác, oskálek, krokí