kléč

kléč, klečí, ž.: V planinski in gorniški terminologiji označuje večjo skalno gmoto ali izstopajočo skalo, ki navadno ni ostra in štrli iz stene, pobočja ali struge. Gre za naravno tvorbo, ki je pogosto značilna za gorske pokrajine in lahko služi kot orientacijska točka ali ovira pri plezanju.

Etimologija

Beseda kléč izhaja iz stare slovanščine, kjer je imela podobne oblike in pomenila skalo ali kamen. Sorodne besede najdemo v drugih slovanskih jezikih, kot je hrvaška beseda klis ali srbska ključ, ki prav tako označujeta skalnate tvorbe. V slovenščini se je pomen ohranil predvsem v gorniškem kontekstu.

Prevodi v tuje jezike

• Angleščina: crag, cliff, rock
• Nemščina: Klippe
• Italijanščina: scoglio
• Francoščina: écueil
• Španščina: peñasco, roca
• Hrvaščina: klis, stijena

Primeri uporabe v stavkih

• Med vzponom smo se ustavili pod ogromno kléčjo, ki je štrlela iz stene.
• Vodnik nam je pokazal kléč, ki je služila kot mejnik na poti proti vrhu.
• Ob strugi potoka je stala osamljena kléč, obdana z mahom in kamenjem.
• Plezalci so se izogibali kléči, saj je bila površina preveč gladka za varen oprijem.
• Na zemljevidu je bila označena kléč kot pomembna točka za orientacijo v megli.

Naključne besede

kortínske véverice, lédni viják, izbíjati, nárva, balvánski problém