Seznam forumov / Slovenija / Ostala gorovja - Italija / Tržaški Kras / Stran 3

Tržaški Kras

Natisni

bagi16. 01. 2024 08:17:05

Ni za kaj Simon nasmeh

. Lepi kraji so to in če rabiš kakšno GPS sled, mi kar sporoči.

bagi18. 01. 2024 12:58:24

Še enkrat sva izbrala za izhodišče Orlek blizu Fernetičev. Cilj je bil raziskati številne hribčke in dolince precej bolj levo kot prejšnjo rundo. Tudi tokrat je bilo vse skupaj krožna varianta, kot vmesna cilja pa so bile najprej Opčine na eni strani in Bazovica na drugi strani kroga.

Tokrat so bile vse poti nadvse udobne, tudi na grebenu nad Tržaškim zalivom. Tu je morala potekati neke sorte meja, ker je ohranjenih veliko mejnih kamnov, ravno tako se najdejo podstavki za topove in številni jarki. Za razliko od prejšnjih raziskovanj sva na teh poteh srečala veliko pohodnikov, še tekačev je bilo kar nekaj. Očitno se pozna bližina Trsta in da ljudje iščejo sprostitev v naravi. Tudi midva sva taka in komaj čakava nadaljevanje nasmeh

.

Koordinate izhodišča (igrišče za vasjo Orlek): 45.6898500N, 13.8396786E

Parkirava kot prejšnjič poleg igrišča v Orleku. Tudi začetna smer je enaka

A že po nekaj sto metrih nadaljujeva po novi trasi. Slediva oznake 2A

Čeprav sva na Primorskem so pred nama številne zimske ovire :)

Kmalu le posije sonce in takoj je vse bolj prijazno

Pred nama je Škratova dežela. Ni jih videti, verjetno so se poskrili pred mrazom :)

Ponovno sva v Opčinah, tokrat iz druge strani

Tipična kavarna … nekaj za popiti, nekaj za pojesti, predvsem pa italijansko glasna :)

Zavijeva na razgledni greben nad Tržaškim zalivom. Tu je precej mejnikov iz 19. stoletja

Banovski hrib z oddajniki in radarjem obalne straže

Grebenska pot je lepa in vseskozi dobro označena

Prehajava iz hriba na hrib. Vseskozi so sledi utrjenih položajev, verjetno še iz prve vojne

Golf igrišče ob poti. Začuda srečujeva samo ženske

Bazovica in cerkev Santa Marie Maddalene

Nenavadno velika oznaka za ulico Srečka Kosovela

Kmalu sva pri zadnjih hišah in počasi se bova obrnila proti izhodišču

Kmalu sva na še eni krasni poti … pešpot Josef Ressel

Josef Ludvík František Ressel je izumitelj ladijskega vijaka, živel pa je v Trstu

Pot je bogato opremljena z informativnimi tablami vseh sort

Malo pred mejo se Resslova pot zaključi, oznaka 3 pa ostaja

Na bližino meje naju opozarja ena od številnih tabel *Confine di stato*

Sva že v Orleku. Kratek zaključni del je enak jutranjemu

Vse skupaj se je nabralo 24 km in 600 višincev

(+5)

bagi23. 01. 2024 13:57:04

Sneženje in prav nemaren mraz v večjem delu Slovenije sta zaslužna za ponoven obisk pri sosedih, tokrat že osmič. Kar veliko sva že raziskala tam okoli, še precej novega naju čaka nasmeh

. Tokrat je bil na vrsti predel ob italijanskem delu Soče, ki bi ga mirne duše lahko poimenoval po poteh Soške fronte. V hudih bojih med Avstroogrsko in Italijo je tu izgubilo življenje tudi mnogo Slovencev in ne govorijo zastonj *Doberdob, slovenskih fantov grob*. Žal za njih, kot žal tudi za stotisoče drugih vojaških duš, ki so v teh krajih izgubile življenja v imenu političnih interesov.

Da so tu potekale prve bojne linije sem opazil že v prvem delu poti, na vrhovih Monte S. Michele. Ta ima štiri vrhove, eden od njih ima tudi slovensko ime Debela Griža. Toliko jarkov, rovov in podzemnih labirintov ne vidiš pogosto. Greben so držale avstroogrske enote, posebej veliko je bilo madžarskih vojakov. Po njih se imenujejo tudi ulice v bližnji vasi Martinščina (San Martino del Carso).

Tudi hrib Mali Brestovec v zadnjem delu poti je absolutno vreden ogleda. Ves je prevrtan, podzemni labirinti pa so urejeni za ogled. V njih je muzej na prostem s pojasnil o tedanjih dogodkih. Večina je zapisana tudi v slovenšini, tako da z razumevanjem ne bo težav. Do najvišje točke hriba pa pridemo po stezi, ki poteka okoli hriba. Tudi tam je nekaj tabel s pojasnili in velik obelisk v spomin in opomin.

Od vsega pa me je najbolj prevzela neskončna kostnica na pobočju griča Sei Busi poleg vasi Sredipolje (Redipuglia). Tam so shranjeni ostanki 100.187 vojakov 3. italijanske armade, ki so padli na fronti ob reki Soči. To je največji tovrstni spomenik v celotni Italiji, menda celo Evropi.

Vse skupaj je v bistvu velikansko terasasto stopnišče, na vrhu katerega stojijo trije kamniti križi. Vseh teras je 22, na njih pa so v abecednem vrstnem redu shranjeni posmrtni ostanki 39.857 identificiranih vojakov. Na vrhu pod križi sta še dve ogromni grobnici, pokriti z bakrenima ploščama. Tam so ostanki 60.330 vojakov, ki jim niso mogli določiti porekla. In vtisi, ko se sprehajaš med desettisoči mrtvih ? Presenečenje, žalost, jeza, predvsem pa spoštovanje ...

Koordinate izhodišča (Miren) : 45°53'40.8"N 13°36'30.1"E

Parkiram v vasi Miren na manjšem parkirišču poleg reke Vipava

Skozi stari del vasi se podam proti italijanski meji

Pot do nje ni ravno za hvalit, je pa mraz vsaj luže vklenil v leden oklep :)

Še malo in kmalu bom čez mejo. Pred mano je vas Rupa, tam pa carabinier, ki me čudno gleda :)

Te vrste pomnikov je v obmejnih vaseh Krasa vse polno

Lepo, slovenščina na drugi strani meje :)

Železniški most čez Vipavo blizu zaselka Rubije

Malo naprej iz vasi zavijem z glavne ceste desno v gozd

Sledim dobro označeni poti z oznako 073, cilj Monte S. Michele

Na označenem mestu zapustim pot 073 in se dvignem na greben

V njem so štirje označeni vrhovi, vsi prva bojna linija. Tukaj je prvi vrh (Cima 1)

Ogromno je utrjenih jarkov in labirintov. Tale je pod Debelo Grižo (Cima 2)

Poleg je informacijska tabla v treh jezikih in s fotkami iz tistega obdobja

Tretji, glavni vrh. Pod njim je vse izdolbeno s številnimi topovskimi linami na vse strani

Hriba ne obkrožim v celoti, a vseeno naštejem osem takih lin. Višina vsake je cca 4 m

Pogled v notranjost ene od njih. Po tem podzemlju se gre le organizirano v spremstvu vodnika

Nadaljujem proti vasi Martinščina (San Martino del Carso)

Na začetku vasi. Rumen smerokaz kaže na prisotnost madžarskih enot na tej fronti

Martinščina in cerkev San Martino Vescovo

Na koncu vasi zavijem na pot 070, a že po nekaj sto metrih zavijem levo

Spet hodim ob številnih utrjenih jarkih tik ob glavni cesti

Žal so se tu dogajale najtemnejše plati bojevanja v prvi vojni, napad s kemičnim orožjem

Nadaljujem svojo pot po lepih krajih z žalostno zgodovino

Čreda osličkov mi popestri dan. Ne tako redko se počutim kot njihov član :)

Naslednji cilj je Polač (Polazzo), kjer se hribovje dokončno prevesi v ravnino

To se kar takoj pozna. Vse je še vedno nekako zeleno, ambient drugačen

Agave so tu običajne okrasne rastline. V ozadju so Dolomiti

Le malo naprej na obrobju vasi Sredipolje pa presenečenje … ogromna kostnica Sacrario di Redipuglia

Poseben občutek te prevzame, ko se po terasah sprehajaš med neštetimi preminulimi vojaki

Na vrhu. Tu spodaj so ostanki še skoraj 40.000 neznanih vojakov

Poln vtisov nadaljujem pot po enem od najhujših morišč … Doberdobski planoti

Vsepovsod so utrjeni jarki, nekaj je vzdrževanih v spomin na tiste čase

Veliko je tudi informacijskih tabel. Tole je delček ene …

Celo oznako *Padlim slovenskim vojakom* zasledim …

Doberdob. Med vojno je bil skoraj v celoti porušen in kasneje obnovljen

Čas me že malce preganja, zato se ne ustavljam

Zaselek Vižintini. Pot me vodi direktno skozi njega

Še vedno Vižintini. Ob glavni cesti poiščem nadaljevanje

Moj naslednji cilj, Mali Brestovec po poti 074

Pot je lepa, sonce me še vedno greje, le moja stalna družba tokrat žal manjka

Še eno od presenečenj poti. Vhod v svet podzemnih zaklonišč

Tu notri bo treba. Markacije so nedvoumne

Čelke ne potrebujem, dežnik bi bolj prav prišel

Ambient je lepo opremljen, v vsakem stranskem rovu se nahaja delček zgodovine

Vseskozi so na tleh tudi kovinske plošče, njihovo sporočilo pa mi je neznano

Po poti 074 odbrzim proti glavni cesti za smer Gabrje / Miren

Dan mi uhaja, zato zapustim glavno cesto in uberem bližnjico proti Mirnu

Pot je zapuščena, zato pa mi v stranski grapi uspe fotkati strojnico vojaške žičnice

Bližnjica je bolj čudne sorte, zarasla in vprašljivo prehodna. Bo, ne bo ?

Kar oddahnem se :) Po nekaj dvomih in opraskanih rokah le pridem do prvih hiš

Bližam se centru mesta. Tu zavijem levo na bližnjico

Nato pri občinski hiši zavijem levo čez Vipavo

Večer. Dan gre na počitek, jaz pa proti izhodišču

GPS sled. Vsega skupaj se je nabralo 34 km in 900 višincev

(+7)

piotr23. 01. 2024 15:32:51

Poučna, vznemirljiva in skratka, krasna predstavitev zamejstva.. nasmeh

(+6)

bagi13. 02. 2024 11:32:59

Za tokratni obisk pri sosedih sva izbrala krajše in bolj ležerno potepanje, ravno pravšnje za slabšo vremensko napoved. Naslov teme je Tržaški Kras, zato sva se odpravila naravnost v Trst. Peš seveda nasmeh

.

Parkirala sva v Bazovici, ki sva jo obiskala v enem od prejšnjih raziskovanj. A poti je v teh krajih mnogo in večinoma se trase lahko načrtuje brez ponavljanja. Tudi tokrat je bilo tako in po nepoznani poti sva bila hitro v Trstu. Včasih je v centru vrvelo od Jugoslovanov, sedaj pa je to čisto, urejeno mesto. Največji razcvet je Trst doživel v času Avstroogrske, ko je bil glavno pristanišče monarhije. Zgodovini primerno se da v mestu tudi marsikaj videti in sprehod skozi osrednji del je bil poseben užitek.

Vračala sva se po trasi bivše ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst in Poreč. Dolga je bila 123 km in imela 11 mostov, 6 viaduktov in 35 postajališč. Marsikaj od tega je še ohranjeno, trasa pa spremenjena v kolesarsko in pohodniško pot. V zaledju Trsta je pot prevlečena z neke sorte asfalta, v nadaljevanju pa je za podlago makadam. Začuda nisva srečala kaj dosti kolesarjev, čeprav jih je običajno vse polno. Morda je bilo krivo vreme in ne preveč prijazne temperature, a nama je to čisto odgovarjalo velik nasmeh

. Kmalu sva bila visoko nad Trstom, kjer sva pri Jezeru obrnila proti Bazovici in po slabi uri prispela na izhodišče. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Bazovica) : 45°38'34.9"N 13°51'58.8"E

Parkirava na obrobju Bazovice na enem od redkih parkirišč

Jestvine … že dolgo nisem zasledil te besede :)

Sledi dobra kavica in priboljški, šele nato začneva z bolj resno hojo :)

Prometnemu centru se izogneva po stranskih ulicah

Kmalu sva na podeželju, če se temu lahko tako reče :)

Vsekakor pa jo to Kras, ker so povsod oznake za tako ali drugačno jamo

Nadaljujeva po markacijah, pot ima oznako 044A

Čez kraški prelom se začneva spuščati proti morju. Bankine ob poti pričajo o bivši pomembnosti te povezave

Pred nama je Sveti Ivan, predmestje Trsta

Avtomobili so parkirani vsepovsod, marsikateri je tudi obtolčen

Skuterjev je tudi polno in so dejansko najbolj praktično prevozno sredstvo

Prostora ni ne na levi, ne na desni, zato greva kar lepo po sredi :)

Sva že v Trstu. V ospredju Fontana del Giano Bifronte

Pridruživa se vsakodnevnem utripu in radovedno opazujeva okolico

Ulice so izjemno čiste, zaradi vikenda niti ni preveč ljudi

Srbska pravoslavna cerkev Svetega Spiridona ob Velikem kanalu

Tu si privoščiva kavico v spomin na nekdanje čase Ponte Rossa

Ta je bil včasih nakupovalna Meka za Jugoslovane od blizu in daleč, danes je tu le običajna tržnica

Kanal je bil zgrajen za dostavo s manjšimi čolni, Ponte Rosso pa prvi, še lesen most, ki so mu leta dodala rdečkast odtenek

Vse kar je višjega od sedanjih treh mostov v Velikem kanalu pa je parkirano ob obali

Glavni trg v Trstu je Piazza Unità d'Italia, zgrajen še v času Avstroogrske

Za čistočo skrbijo velezanimivi sesalci pod budnim očesom upravljalcev :)

Nadaljujeva na prvi tržaški hrib v smeri cerkve Marije Snežne

Do tja vodi kar nekaj nebodigatreba strmih stopnic …

Nadaljujeva še naprej in kmalu sva v preddverju Sv. Justa

Če bi se s takimi streljali še danes, ne bi bilo toliko gorja po svetu

Obiščeva še nekaj stoletij staro cerkev Sv. Justa

Na sosednjem hribčku pa je cerkev Sv. Jakoba, ki ima za mene velik pomen :)

Tu je bil zaključek moje prve od vseh dolgih poti, ko sem v enem kosu prehodil 300 km. Ta izkušnja mi je odprla čisto drugačen svet :)

Še njena notranjost. Tu se pokloniva spominu tistih, ki jih ni več z nama

Za povratek izbereva traso bivše železniške povezave Trst - Poreč

V neposredni bližini Trsta jo uporabljajo večinoma sprehajalci psov in tekači

Je pa lepo urejena in ima ločene pasove za kolesarje in sprehajalce

Vsa izpostavljena mesta so varovana z ograjo, na prehodih čez ceste so nedvoumne oznake

Pod ogromnem bolnišničnem kompleksom se asfalt zaključi in nadaljujeva po makadamu

Eden od šestih viaduktov Parenzanke ( tudi Poreška proga, Vinogradniška, Istranka, TPC … )

123 km dolga povezava med Trstom in Porečem je imela tudi 8 predorov v skupni dolžini 1530 m

Postaje so bile grajene po pravilih avstro-ogrskih državnih železnic, lepe na pogled in funkcionalne

Trasa železnice z razgledišča nad Glinščico. Največji naklon je 28 ‰, najvišja hitrost vlaka pa je bila 31 km/h

Sva že v San Lorenzu s slovenskim imenom Jezero, ki mu ne prepoznam izvora

Sledi še nekaj pešačenja ob robu asfaltne ceste proti Bazovici in hitro sva na izhodišču

GPS sled prehojene poti. Tokrat se nama je nabralo 23 km in 600 višincev

(+4)

turbo13. 02. 2024 12:48:11

Lepo, krasni konci, tudi meni precej ljubi. Ob priliki vama priporočam izliv Soče v Jadran, krasno, samo ne v mokrem, ker je blata do kolen. Potem pa Gradež in bližnji Oglej, povsod veliko lepega za pogledat in krasni sprehodi v samih mestecih in okolici.

http://riservafoceisonzo.it/
https://www.zadovoljna.si/potovanja/grado.html
https://www.burger.si/Italy/Aquileia/uvod_SLO.html
https://www.thewalkofpeace.com/sl/locations/aquileia/

(+2)

bagi14. 02. 2024 11:25:13

Hvala za linke nasmeh

. Te kraje imava že ogledane, predvsem ker je tu začetek zanimive poti Camino Celeste. To je italijanska varianta Jakobove poti z zaključkom na Višarjih, tako kot naša gorenjska veja. Še povezava ... KLIK

(+2)

bagi22. 03. 2024 12:34:58

Pomlad nezadržno prihaja v naše kraje, še precej bolj se to pozna ob morju. Izbira območja zato ni bila vprašljiva, sva pa nekaj časa cincala med obiskom našega primorja ali italijanskega. Na koncu sva izbrala slednjega v duhu raziskovanja Tržaškega Krasa. Tokrat sva prehodila območje med Trstom in Miljami in še naprej do Lazareta, vračala pa malo po slovenski, malo po italijanski strani.

Za obisk obmorskih krajev je zdaj ravno pravi čas nasmeh

. Vse dehti in cveti v neštetih odtenkih, trava pa jo ponekod že tako visoka, da jo kosijo. Zrak je zjutraj tako prijetno hladen da bi ga jedel, kmalu pa sonce pospravi odvečna oblačila v nahrbtnik.

Poti so vse sorte podlage. Veliko je podeželskega asfalta, kar nekaj tudi gozdnih poti. Med zaselkoma Mačkolje in Dolina gozdno pot s pridom uporabljajo tudi divje svinje, ki jih je po sledeh sodeč kar veliko. Ena je celo zbežala tik pred nama, lahko pa bi bilo tudi obratno velik nasmeh

. Več o poteku poti v fotozgodbi in zemljevidu GPS sledi.

Koordinate izhodišča (parkirišče nad vasjo Dolina): 45°35'57.8"N 13°51'34.0"E

Parkirava nad vasjo Dolina na enem od nivojskih parkirišč pri pokopališču

Smer hoje bo v nasprotni smeri urinega kazalca, zato se najprej spustiva v vas

Vse je še mirno, nikjer nikogar, a tukaj sva s posebnim namenom …

Pekarna, slaščičarna, kofetek … kaj bi želela več :)

Na Kandelabrovi poti naju ujame prvo sonce

Malo pred Žavljami prideva v ne preveč zanimivo ndustrijsko cono

Kar se da hitro se ji izogneva z vzponom na pobočje nad mestom

Hvala TOPO aplikacijam, da se lahko na licu mesta poišče alternativne poti

Sva že v predmestju Milj, a skozi center ne bova šla

Za trenutek obiščeva morje. Do njega bova prišla še enkrat

V nadaljevanju se najprej strmo vzpneva in visoko nad morjem občudujeva pomlad

Ne mine dolgo in spet sledi spust. To se bo ponovilo še nekajkrat

Ob cesti stoji manjša cerkvica San Sebastiano, začuda odprta

Izkoristiva to in si ogledava notranjost. Pri nas so cerkve trdno zapahnjene

Precej pomembna cerkev Santa Maria Assunta z lepim parkom okoli nje

Še zgodovinski podatki na eni od info tabel

Tudi ta je odprta za javnost. Poslikave fresk datirajo v 13. stoletje

Tik ob cerkvi je tudi krasno razgledišče. Od tu se vidijo naše gore Rombon, Krn, Jalovec in Triglav

Tokrat ni videti nič od naštetega, pogled na Tržaški zaliv pa je vseeno lep

Veliko je tematskih poti, od obmejne Sentiero 1 do Sentiero Italia, Traversate Muggesana do Via Flavie

Kakorkoli že, vse poti vodijo strmo navzdol :)

A ne za dolgo. Kmalu preideva na udobno prečno pot, podobno našim trim stezam

Smerokaz s prav posebnimi časovnicami :)

Obmejni Lazaret in spet morje. Poiščeva odličen prostor za odmor :)

Kmalu jo po bližnjici ubereva proti slovenski meji

Vmes naletiva še na porjavelega Pasqualija, ki pa morda celo deluje

Do obmejnih stražnikov ne greva, ampak tik pred mejo zavijeva na lokalno cesto proti Čamporam

Vas je na hribčku, spodaj pa vinogradi, že pripravljeni na novo sezono

Kmalu zavijeva proti Colombanu in še naprej po grebenu proti Hrvatinom

Na osojnih pobočjih je vse polno oljčnikov, celo s traktorjerm nekdo pelje tri ogromna drevesa

Ni sramežljivo dekle, niti ni tako hladno. Le telefon je postal sveta vladar in pod jakno se bolje vidi :)

Santa Barbara, oziroma Korošci po naše. Tudi tam bova tik, tak …

Spet pri sosedih. Kakih obmejnih objektov iz preteklosti ni videti

Super, dobro nama gre. 30 km je že za nama :)

Povezovalna pot v okolici Milj. Te modre oznake pripada samo Muggesani

Na vidiku Mačkolje, pot do vasi pa strma in vroča

Mačkov ni videti, ljudi tudi ne. Sonce že preveč pripeka :)

Pobočje Malega Krasa ima vzletišče za jadralne padalce in danes je očitno pravi dan

Zaključujeva krog. Še popoldanski pogled na vas Dolina in že se vračava domov

Sled, kot jo je zarisal Garmin. Naneslo je 35 km in 900 višincev

(+4)

bagi2. 04. 2024 18:36:56

Ponovno sem obiskal prizorišča najhujših bojev prve svetovne vojne v Posočju. Tudi tokrat na italijanski strani, razlog pa je grobišče madžarskih vojakov v Foljanu. Ko sem pred časom obiskal znano in veličastno kostnico v Sredipolju sem šele doma opazil, da je le nekaj stran podobna, a mnogo manj pompozna. Posvečena je Madžarom, ki so padli daleč od doma v imeni avstroogrske monarhije. Osrednji cilj pa je bil torej znan, do njega pa sem zarisal povsem novo pot.

Štartal sem takoj čez mejo, v bližnjih Gabrjih. Od tam sem šel proti že poznanem Monte S. Michele, le da z druge strani kot prvič. Zaradi tega so bili tudi pogledi povsem drugačni, tako v bližini osrednje Cime 3, kot v nadaljevanju še nepoznane Cime 4.

Z grebena sem se spustil v Furlansko nižino in sledil Sočo, po italijansko Isonzo. Skozi nešteto krajev sem prispel na osrednji cilj, pokopališče madžarskih vojakov v Foljanu. Kaj naj rečem, danes žal ni nič drugače. Vsi so padli in tudi danes padajo za politične cilje, ne glede na ceno in stran, za katero se bojujejo. Žalostno, zelo žalostno. Kolektivni spomin se neverjetno hitro izgubi.

Vračal sem se proti Martinščini, Črncem in Brežicem. Vmes sem obiskal še hrib Škofnik, ki pa ima na vrhu utrjen kompleks iz časov hladne vojne. Precej so se nas bali, sosedje Italijani velik nasmeh

. Še nekaj malega hoje in že sem bil na izhodišču. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (poleg vasi Gabrje): 45.8871853N, 13.5859064E

Veliko parkirišče pred vasjo Gabrje je še samevalo

Kolovoz me pelje med številnimi vinogradi

Tudi čebelnjakov je veliko, so pa drugačni kot naši

Ponovno na zgodovinskem Monte San Michele / Cima 3, tokrat iz druge strani

Pred vhodom v podzemne labirinte je razstavljeno nekaj orožja iz prve vojne

Tegale je verjetno koristil še Napoleon :)

Vsi pa so usmerjeni sem dol in zato je imel ta vrh strateško lego

Vhod v podzemlje. Tu so bili vkopani Italijani

Delček tunelov, kolikor se jih vidi od zaklenjenega vhoda

To je Cima 4, vojaško pomemben vrh na tem grebenu

V dolino se spuščam po Madžarski poti. Ti so se bojevali za Avstroogrsko

Bližam se Furlanski nižini, konkretno vasi Zdravščine. Cerkve so že tipične za te kraje

Prav dosti življenja ni na ulicah, še psi ne sprehajajo lastnikov :)

Soča je tu poplavljala, zato intenzivno obnavljajo nasipe

Na nasprotni strani reke se prikaže nekaj zanimivega zame :)

Prečim most in že sem v Gradišču ob Soči. Pri znakih zavijem desno ...

Pot me pripelje do stare utrdbe, ki jo jo je nekoč Beneška republika postavila kot obrambo pred Turki

Vmes je zgodovina večkrat premešala karte. Tukaj so bili tudi zapori za ujetnike iz prve vojne

Okoli slikovitega obzidja je urejena pešpot in brez pomisleka me je odneslo po njej :)

Za utrdbo je staro mestno jedro, kjer se v parku vsako tretjo nedeljo dogaja tržnica starin

Vmes pa se nahaja vhod v hišo in zasebna kapelica

Sem že iz Gradišča in nadaljujem kar po nasipu ob Soči

Osnovna šola, le da tako barvite in zanimive še nisem videl :)

Prečim še stranski kanal Soče z imenom Canale Principale Dottori. Speljan je vse do Monfalconeja / Tržiča

Tole pa je že Foljano, osnovni cilj današnje ture

Sem me je pripeljalo še eno pokopališče iz prve vojne

Tu je pokopanih 14.550 avstro-ogrskih vojakov, predvsem Madžarov

Ni tako pompozno kot italijanska kostnica v bližnjem Sredipolju, je pa enako žalostno

V Polaču zaključim s Furlansko nižino in zavijem levo v hribe

Prečim železnico, ob kateri sem tudi tokrat našel ostanke beguncev, oblačil seveda :)

Še malo in že sem na na tipični kraški potki. Gibljem se na višini dobrih 100 m

Tega pa nisem pričakoval. Pred mano se sredi ničesar prikaže dobrih 10 m visok spomenik, posvečen nekemu Filippu Corridoni

Prve hiše Martinščine. Tu sem že bil, a iz druge strani

Na sredini med ulicama je spet spomenik Madžarom

Lepa cerkev San Martino Vescovo sredi vasi

Zaključek in nov začetek. Spet je pred mano gozdna pot

Takole lepo se vije po travnikih in skozi nizko rastje. Čisti užitek :)

Pri eni od domačij se bohoti nešteto perunik. Lepo :)

Že cel dan na teh poteh nisem srečal nobenega. Je pa res, da grem vedno malo po svoje :)

Čebele na paši, čebelnjaki pa postrojeni kot vojaki :)

Obiščem še bližnji hrib Škofnik z zanimivo zgodovino

Utrdbe na vrhu začuda niso ostanek iz WW1, ampak hladne vojne. Oporišče je delovalo celo med 1970 in 1991

So se pa Italijani bali *sovražnika* iz krajev tam čez :)

Vas je povsem slovenska. Vse piše v slovenščini in tudi pogovarjajo se tako

Je pa na pokopališču tipično obeležje, ki sem ga danes videl že večkrat

Posvečen je padlim Madžarom, ki so v teh krajih očitno predstavljali večino avstro-ogrske vojske

Gabrje iz drugega konca kot na začetku poti

Avto še vedno sameva, le toplo je mnogo bolj kot zjutraj :)

GPS sled prehojene poti. Nabralo se je 28 km in 700 višincev

(+6)

miri2. 04. 2024 19:42:41

Si se potrudil z opisom.Čestitke.

(+3)

mirank2. 04. 2024 19:50:09

Moram te popraviti, na sliki 32 ni Soča pač pa eden od vzporednih kanalov in Sagrado ima tudi kot večina tamkajšnjih, večinoma s Slovenci poseljenih krajev, tudi naše ime-Zagraj . Verjetno zaradi jezu; lepi kraji s težko zgodovino, vskakor je kaj videti nasmeh

(+4)

lino2. 04. 2024 20:53:10

Bagi, kot vedno zelo zanimivi izleti z zanimivimi opisi in čudovitimi fotografijami. Srečno obema še naprej! nasmeh

(+2)

bagi3. 04. 2024 04:43:13

Hvala vsem, pripombe upoštevane nasmeh

(+3)

turbo3. 04. 2024 06:56:17

Bagi,
fotografija 42. Neverjetno, ampak resnično. Ta spomenik, obelisk, je dal postaviti sam Benito Mussolini v spomin na njegovega prijatelja Filippa Corridonija, ki je tu padel med prvo svetovno vojno. Tudi tunel na cesti, ki vodi na planino (malgo) Poccet pod vrhom Dunje in Lipnika, je maslo Benita, na oboku je še vedno fašističen grb, nekoč sem imel srečo in sem tam srečal starejšega domačina, ki mi je grb pokazal in povedal malo zgodovine.

https://www.turismofvg.it/en/110015/filippo-corridoni-memorial

https://it.wikipedia.org/wiki/Filippo_Corridoni

(+2)

bagi3. 04. 2024 11:05:23

He, he, zato je tako grd velik nasmeh

. Prav zares, precej obeležij iz prve vojne sem videl v teh krajih in ta obelisk je zagotovo najbolj neokusen. Je pa Duce prijatelja na ta način iztrgal pozabi, to pa ...

(+4)

tulipan3. 04. 2024 15:31:00

Okusi se menjajo velik nasmeh

(+1)

bagi10. 04. 2024 14:38:42

Na Krasu se vedno kaj novega najde, sploh v manj poznanem zamejstvu. Tokrat je bil prvi od ciljev Doberdobsko jezero, drugi pa izviri Timave. Da imajo v bližini enega najbolj ohranjenih dinozavrov v enem kosu pa sploh nisem vedel nasmeh

. To in še marsikaj drugega se je našlo na tokratnem potepanju s štartom in zaključkom v Devinu. Več o poteku poti v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Devin) : 45°46'24.0"N 13°36'27.7"E

Parkiram na brezplačnem parkirišču za obiskovalce Devinskega gradu in Rilkejeve poti

Odpravim se v smeri Sesljana, a že kmalu zavijem levo v hribe

Na edinem nadvozu daleč naokoli prečim železnico

Sledi še nekaj strmine, nato se pot umiri in zavije v gozd

Zavijem na pot 79. Začuda so na tabli samo italijanska imena, kar je bolj redkost kot pravilo

A oznake me kmalu usmerijo na bolj pohodniško pot

Pot je nenavadno ozka, a brezhibno markirana. Kmalu jo bo prekrila vegetacija

Vrh Gnojin z ostanki nekakšnih vojaških položajev

Že skoraj 2 km se po ozkih potkah gibljem tik ob meji

Končno pri mejnem prehodu le pridem do glavne ceste

Po njej hodim še dober kilometer, nakar pridem v Jamlje

V vasi zapustim glavno cesto in po stranskem odcepu pridem do Doberdobskega jezera

Pešpot pri info tabli zavije desno in hitro sem pri jezeru

Jezerske bregove sta si zaradi vodnih virov lastili obe vojski

Jezera se od spodaj ne vidi kaj dosti, zato se odločim za vzpon na bližnji hrib

Nanj vodi pot 78. Ob njej je vse do vrha hriba potegnjen obrambni jarek

Še oznaka poti za katero se na koncu izkaže, da je uradno zaprta. Zakaj točno, nimam pojma :)

Takih potk se je danes že kar nekaj nabralo

Vojaško pomemben vrh, saj je razgled z njega izjemen

Doberdobsko jezero z vrha. Njegova gladina lahko niha do 10 m, kar bom kmalu imel priliko videti :)

Spustim se po drugi strani, kjer so v pomoč celo jeklenice

Pot vodi do vojaških položajev visoko v hribu, saj so imeli od tam lep nadzor nad dogajanjem

V bližini kaverne se nahaja tudi info tabla

Na njej tudi v našem jeziku piše kako in kaj

Včasih je bila to verjetno štabna postojanka, sedaj je zavetišče CAI

Tukaj potekata tudi Alpe Adria in Sentiero Italia

Kmalu sem spet na obrežju in sledim pot 72

Ki pa kmalu utone. Hmm ... kam pa sedaj ???

Tisto o nihanju gladine je očitno zelo resnično ...

Me niti najmanj ne zanima kaj tam piše :)

Eden od številnih podvodnih izvirčkov. Menda se jezero napaja iz Soče in Vipave

Nekako se prebijem čez poplavljeno pot in do naslednjega razcepa so čevlji že suhi :)

Spet prihajam v vojaško pomembnejše območje. Tu so obrambni jarki Trincea Cuzzi

Tudi tu je info tabla o tem, kar se je dogajalo tukaj

A to še ni vse. Nedaleč stran je na hribu Golec cel kompleks utrdb

Z današnjimi očmi izgleda precej nenavadno, a nek smisel je moralo imeti

Vse skupaj spada v tematski park *Grande Guerra*, presenečenj pa še ni konec ...

Še en hrib je v bližini, poimenovan kar *Quota Enrico Toti*

Na njem je urejen spominski park, na kamnih ob strani pa so nanizani različni vojaški oddelki

Tole tudi :) Narava je neuničljiva, mi pač smo

Dokaz, kako se narava obnavlja. Požgana drevesa bodo s časom prerasla nova

Še eno spominsko obeležje, tokrat na požganem hribu Sablici

Tale bunker je malo naprej. Glede na ohranjenost nisem ziher v katero obdobje spada

Oznake za Camino Flavia, oziroma Žajbljevo pot. To sva že večkrat srečala, velik del tudi prehodila

Naslednji cilj so izviri Timave, kratke reke, ki se hitro zaključi v Jadranu

Še prej naletim na odklenjeno cerkev Sv. Janeza Krstnika v Štivanu

Arhitektura cerkva mi je vedno zanimiva, zato si z veseljem ogledam notranjost

Info tabla o treh izvirih Timave. Prvi je v neposredni bližini cerkve

To je to. Podoben je izvirom naše Vipave

Del tretjega izvira je speljan do hidroelektrarne

V bližini je tudi Ribiško naselje in seveda me noge nesejo tudi v to smer :)

Ogromno jadrnic je parkiranih kar na suhem, še več jih je v vodi v širokih kanalih

Ribiških bark je le za vzorec, a krepko izstopajo iz brezobličnosti

Nadaljujem do restavracije na koncu ceste, nato zavijem strmo levo na pot 1

Dinozaver Antonio, eden najbolj ohranjenih na svetu. Original je v Mestnem prirodoslovnem muzeju v Trstu.

Počasi zaključujem krog. Sem že v predmestju Devina

Vhod v Devinski grad. Vrsta na koncu hodnika je za vstopnice

Krog je po dolgih kilometrih sklenjen. Bil je poln zanimivosti in skoraj poletnih temperatur

(+3)

turbo10. 04. 2024 15:56:03

Krasno! Pred leti bil velikokrat tod, običajno parkiral zgoraj pri sprejemnem centru, potem pa dol do jezera in malo naokoli. Tudi Prelosno sem našel nasmeh

Pod sprejemnim centrom so stence, pogosto so plezali po tistem skalovju mežikanje

Par zanimivosti še na tejle povezavi:
https://www.riservanaturalegradina.com/sl/

(+2)

turbo1. 06. 2024 11:19:58

Dan mladosti, 2024

V teh koncih je čudovito tudi na biciklu, če po potepu zaplavaš še v morju, toliko bolj. Od Marine Julie do Trsta in nazaj me je vodila pot, v vsakem kraju ob poti je bilo vsaj za drobno knjižico spominov, katerim sem dodal še današnjega. Krajša postanka na razgledišču približno na pol poti tja in v Trstu, razgledov med vožnjo nebroj, ladje, galebi, ribiški čolni, one in oni, ki se sončijo, in nekaj njih, ki plava. Po taisti poti oziroma cesti nazaj, tam bickel zamenjam za kopalke in brž na plažo. Plavanje v užitek, čeravno sem moral pet minut peš, da sem prišel do dovolj globoke vode. Imenitno, pred poletno gnečo ino vročino ponovim tod blizu nekje, potem pa spet konec poletja in, upam vsaj, daleč v jesen nasmeh

https://tubojan.blogspot.com/2024/05/marina-julia-trst-marina-julia.html