Seznam forumov / Slovenija / Ostala gorovja - Italija / Tržaški Kras / Stran 2

Tržaški Kras

Natisni

geofor1. 12. 2023 08:04:33

Pri tako čudovitem opisu, se nekdo spomni, da je ena beseda oziroma poimenovanje kraja "napačna". Ob tem ste spregledali, da je @bagi vse ostale kraje poimenoval v slovenskem jeziku, hkrati pa povsem logično uporabil eno poimenovanje v italijanščini. Pa kdo mislite, bo še kaj objavil, če ga boste popadli kot stekli psi?
In ste morebiti opazili, da je ob vsaki sliki komentar, ki marsikaj razloži, hkrati pa nam pove zakaj je slika tam. Ne pa 57 ali koliko slik brez komentarja... .
Hvala bagi za odličen prispevek, krasen namig za spoznavanje zamejskih krajev sem dobil.

(+14)

ločanka1. 12. 2023 09:01:22

Jaz pa vzamem tak komentar kot dobronameren. bagi je pojasnil po svojem prepričanju in to je to. Sicer pa jaz ne mislim, da se premalo objavlja na tem forumu, ampak v glavnem se premalo komentira. Če se komentira, je to znak, da se je bralo in ogledovalo slike. Komentarji so zelo dobrodošli nasmeh

(+7)

mosovnik1. 12. 2023 10:53:19

@bagi:"kapo dol" za vse tvoje opise vajinih poti.
@geofor:zeelooo dobro povedano !!!
Zaradi takšnih "kauč opazovalcev/komentatorjev" pač najbrž veliko akterjev ne objavlja nič na tem forumu. jezen

(+5)

mukica1. 12. 2023 13:48:32

@bagi: čestitke obema za super ture,predstavitve in opise...mnogi tako spoznavamo lepe kraje,dobimo ideje in obenem željo da jih tudi mi nekoč morda prehodimo.
Včasih sem rada opisovala svoje ture in predvsem razmere na teh poteh .Sedaj se mi ravno zaradi "pametnjakovičev " več ne da, škoda časa mežikanje

in energije
jezik

(+3)

ločanka1. 12. 2023 13:53:40

mukica, pa je škoda!Smo radi brali tvoje objave nasmeh

.
Pametnjakoviči so pa itak povsod kamor pogledaš, zaradi njih pa jaz ne bi obupala nasmeh

(+3)

jprim1. 12. 2023 15:06:31

@geofor

popadli kot stekli psi
Vidiš, tudi ti nisi izbral strpnega konteksta. nasmeh

LP!

(+1)

tulipan1. 12. 2023 15:40:29

Dež pa še vedno pada, tudi v Trstu, Gorici in Čedadu velik nasmeh

(+1)

bagi1. 12. 2023 16:47:48

Hvala vsem za zanimiva mnenja, sploh tistim, ki so prepoznali osnovni namen mojega objavljanja nasmeh

. Je pa tale tema oglodana do kosti in bo že čas za kakšno novo objavo. Pravilno slovensko, ali pa tudi ne velik nasmeh

(+11)

bagi5. 12. 2023 14:17:45

Večerno sneženje je spremenilo najine načrte za naslednji dan in kaj hitro se je kot nadomestni cilj spet pokazal Kras. Čim bližje morju da ja ne bo drselo, torej greva ponovno čez mejo v Italijo. Tokrat sva se pomaknila bližje Trstu in namen je bil prehoditi področje med Križem in Opčinam po še nepoznanih poteh. Kot glavni cilj sva si zastavila grad Miramare in Briško jamo, vse ostalo pa bo prinesla pot. In je, kot vedno nasmeh

.

Štartala sva na slovenski strani, v Vogljah. To je manjša vasica in parkirnega prostora ni ravno na pretek. Nič zato, saj tudi obiskovalcev najbrž ni prav veliko. Te pa Google nič kaj elegantno dostavi do sem preko Italije in ne Sežane, zato pozor vsem nepoznavalcem prometnih povezav v teh krajih.

Pri sosedih sva bila že čez dobrih 100 metrov. Kmalu sva ujela markirano pot s številko 3, ki sva jo kar dolgo sledila že prejšnjič. Očitno je namenjena obmejnem pasu. Sledili so številni odcepi, na katerih se brez poprejšnjega načrtovanja smeri ne bi znašla. Temu jaz pravim domača naloga, cilj tega pa je ne izgubljati čas po nepotrebnem in določiti okvire, ki sva jih sposobna prehoditi. Običajno rata velik nasmeh

.

Tu naj opozorim na zelo slabo viden delček poti, ki pred Briščiki preči avtocesto. Uradno so to modre markacije poti VertSPDT, v naravi pa je težko sledljiva. GPS sled je tu več kot priporočljiva, glavni cilj pa je avtocestni viadukt, pod katerim se pride na bolj uhojeno stezo na drugi strani.

Ogledala sva si vse kar naju je zanimalo. Všeč nama je bil grad Miramare in njegova okolica, za ogled Briške jame pa nama je žal zmanjkalo časa. Zelo zanimivo je tudi Marijino svetišče na Vejni, ki pa je po mojem mnenju ušlo čez meje dobrega okusa. Več informacij o poteku poti kot vedno še na fotkah ...

Koordinate izhodišča (vas Voglje): 45°43'46.0"N 13°48'29.3"E

Pripeljeva se v Voglje, majhno vasico tik ob državni meji

Parkirava na edinem parkirišču, velikem za tri, morda štiri avtomobile

Čez dobrih 100 m sva že pri obmejni postaji, sedaj bolj popivališču lokalne mladine

To je bil včasih mejni prehod za potrebe lokalnega prebivalstva

Sva na višini približno 350m in tudi tu je ponoči rahlo snežilo

Eno od številnih križišč. Štartala sva trojko, nadaljujeva po poti 24

Vreme je kljub drugačni napovedi oblačno in vetrovno, mraz pritiska

Obilne padavine so povzročile tudi obilne luže in marsikje imava težave

Glede označenosti same pohvale. Tudi markacije so skoraj povsod osvežene

Marsikje pa greva čisto po svoje. V teh primerih je najina zvezda vodnica GPS :)

Že nič kolikokrat sva naletela na tematsko pot *Poti podeželskega Krasa*

Najina motorja ne zmoreta te hitrosti, zato greva s polnim gasom naprej :)

Upočasnijo naju le cestne ovire, predvsem tiste bolj mokre sorte :)

Nekaj imava tudi asfalta, vendar ga je na celotni poti naneslo bore malo

Osrednji spomenik žrtvam politike v Gabrovcu. Tu srečava še dve pohodniški duši :)

Povzpneva se na priobalni greben in prečiva 274 m visok Pavlji vrh

Z njega je odličen razgled na grad Miramare in luko Grignano poleg njega

Proti obali se spuščava po neoznačeni, a dobro uhojeni stezici

Nižje se odpre pogled na največjo jadrnico na svetu, dobrih 500 milijonov € vredno Sailing Yacht A

Midva toliko denarja nimava, zato hodiva peš :)

Sestopna pot proti gradu Miramare je na nekaterih mestih že malo v letih

Posebna dvojezična oznaka dopisne sorte :)

Železniška postaja. Da se tudi čez tire, a je vseeno bolje koristiti podhod

Kmalu sva na začetku precej velikega parka s številnimi drevesnimi vrstami

Po njem hodiva skoraj kilometer, preden le prideva do obale

Najprej se spustiva v pristanišče. Tam je edina odprta restavracija daleč naokoli

Sledi kratek ogled turističnega in ribiškega dela, nato se vrneva v park

Vse je lepo urejeno, sprehajalcev veliko

Gospodarski objekti s pripadajočo vrtnarijo

Grad Miramare z morske strani. Postavili so ga Habsburžani

Takoj za grajskim drevoredom naju tabla usmeri levo v hrib

Po številnih stopnicah se krepko dvigneva nadstropje višje. Stopnic ni ne konca, ne kraja

Nadaljujeva proti Kontovelski mlaki, od tam pa proti istoimenski vasi na kraškem robu

Kontovel ima staro vaško jedro, kjer se hiše držijo ena druge

Po ogledu zapustiva vas in se čez Prošek spet dvigneva na greben do razgledišča Vedetta Italia

Pogled sega daleč naokoli. Na rtu je grad Miramare, v ozadju Sailing Yacht A

Presenečenje poti, megalomansko Marijino svetišče na Vejni. O okusu graditeljev bi se dalo razpravljati

Uradno … Tempio Nazionale a Maria Madre e Regina

Megalomansko tudi znotraj in to je samo manjši osrednji del

Rahlo razočarana nad videzom svetišča se odpraviva naprej

Sledi najmanj viden del poti v smeri Brščikov. Brez GPS-a bi bil prehod čez avtocesto precej zahteven

Prečiva jo pod viaduktom in se znajdeva na lokalni cesti

Vhod v svetovno znano Briško jamo, po Guinnesu največjo turistično jamsko dvorano na svetu

Italijansko ime je bolj primerno … Grotta Gigante. Njene dimenzije so namreč res gigantske

Po odlični kavici v bližnjem gostišču Dom Bistro nadaljujeva v smeri Repna

Presenečajo nove markacije poti VertSPDT. Teh je le dober kilometer, nato se le občasno najde kakšna obledela

Rifugio Gatti (mačje zavetišče) ob glavni cesti

Po številnih komaj sledljivih stezicah le prideva na bolj konkretno pot :)

Santuario di Santa Maria Assunta, Marijino svetišče na vzpetini Tabor poleg vasi Repen

Pogled na slovensko stran. V ozadju zasneženi Nanos

Sonce se poslavlja od dneva, midva od Italije. Še malo in bova čez mejo

Zadnje sončni pozdravi v Vogljah. Temperatura v avtu je le 2°C

GPS sled prehojene poti. Nabralo se je 31 km in 1000 višincev

(+8)

bagi6. 12. 2023 08:06:54

Hvala Bojan, za idejo in verze. Prvič jih berem in težko je Kras lepše predstaviti nasmeh

bagi22. 12. 2023 10:11:31

Letos sva bila tolikokrat na Krasu pri sosedih, da bi se že lahko naučila italijanščine. To imava v planu, zaenkrat pa sva ostala pri naročanje kave in kar paše zraven nasmeh

. Idej za raziskovanje še vedno ne zmanjka, lepih in neznanih krajev tudi ne. Vedno bolj se pomikava proti Trstu, zato je to področje bolj gosto poseljeno. Se pa tudi tu najdejo poti, ki so bolj podobne kozjim stezicam kot čemu drugemu.

Tokrat sva štartala v vasi Orlek blizu mejnega prehoda Fernetiči. Tega sva tudi prečila in se mimo njega povzpela na navišjo točko tokratnega izleta, na Veliki Medvejek. Ta je razglednik, s katerega se vidi daleč na obe strani meje. Sledil je spust mimo Opčin proti morju, ne nujno v optimalni smeri velik nasmeh

. Bolj kot to sva želela videti čim več in izkoristiti dan.

Vračala sva se ob obali v smeri Trsta. Toliko propadle industrije že dolgo nisem videl. Objekti se rušijo, nešteto železniških tirov prerašča drevje. Po eni strani zanimivo, po drugi srhljivo. Kakorkoli že, pri tramvajski progi sva obrnila navzgor in po nešteto stopnicah prisopihala čez kraški rob. Sledil je še povratek na izhodišče in vožnja domov. Še prideva nasmeh

.

Koordinate izhodišča (igrišče za vasjo Orlek): 45.6898500N, 13.8396786E

Parkirava ob športnem igrišču nekaj sto metrov za vasjo Orlek

Da ne bo pomote in da ne boste prišli športat v te kraje :)

Začuda se asfalt nadaljuje še kar naprej

Takoj čez mejo pa ga zmanjka in slediva markirano pot

Prehod čez železniško povezavo Sežana - Opčine

Teh tabel sva že navajena, markacije tik ob meji pa imajo povsod oznako 3

Logistični center na Fernetičih. Zanimivo, tik ob njem je kamp s šotori, hišicami in avtodomi

Ko se končno zaženeva v hrib, naju pozdravi tudi prvo sonce ta dan :)

Vzpenjava se proti Velikem Medvejku. Pot je prijetna stezica med kraškim rastjem

Veliki Medvejek, tudi Monte Orsario, celih 472 m visok vrh. Ni malo za te kraje :)

Z njega je lep pogled na Marijino cerkev na Repentaborju

Po spustu s hriba nadaljujeva v smeri Opčin

Dobra duša je ob robu namestila kamne, ki jih z največjim veseljem koristiva :)

Bližje sva železniškim tirom, več je sledi beguncev. Med odpadki se najde marsikaj

Opčine, center mesta. Dopoldne je in prav s težavo najdeva odprto kavarno

Hmm, zato je bilo na nekaterih delih tako strmo :)

Zanimivo, tukaj je še vedno v uporabi tramvaj. Je pa trasa že nekaj let v obnovi

Postavljen v čast avstrijskemu cesarju Francu I., ki je dal zgraditi povezavo od Opčin do Trsta

Takoj za obeliskom se cesta strmo prevesi proti morju

Tja ne greva direktno, ampak najprej po gozdni stezi prečiva desno v smeri Miramare

Da bo nekaj delov poti tako strmih, pa nisva računala :)

Spodaj je vas Barkovlje in tam se bova spustila do morja

Pogled na Marijino svetišče na Vejni, kjer sva bila pred kratkim

Spust do morja je strm in poteka po številnih stopnicah in ozkih prehodih

Veliko in drago Sailing Yacht A so prestavili dober kilometer stran od prejšnje pozicije

Po ogledu pristanišča se usmeriva proti Trstu. Na morski strani je ogromno propadle industrije

Ob tramvajski progi pa zavijeva navzgor v smeri izhodišča

Na fotki se ne vidi, ampak proga je speljana po strmem klancu

Tramvaju v pomoč so tu dodana sredinska vodila z debelo vlečno jeklenico

Sva že v zgornjem nadstropju. Do sem so naju pripeljale številne stopnice

Nadaljevanje je bolj ravninsko. Mimo Trebč nadaljujeva proti Orleku

Observatorij tik pred mejo. Desetletja nazaj je zagotovo imel drugačno vlogo :)

Zaključek tokratnih dogodivščin. Igrišče sameva, najin avto tudi

GPS sled prehojene poti. Vse skupaj sva prehodila 29 km in 900 višincev

(+8)

bagi24. 12. 2023 07:14:38

Ne nisva, to so bolj lokalne skrivnosti nasmeh

. Povsod jih je dovolj, le poznamo jih ne. Ko sem npr. raziskoval ozadje objektov na Monte Nebria sem v bližini Ukev odkril tole ... https://www.frontieraest.it/en/ugovizza-eng/

(+3)

VanSims15. 01. 2024 12:56:12

Bagi, hvala za opis. Ta vikend sem prehodil prvo od poti.

Najprej opozorili:

1. Pot od razgledišča nad Kogljami do Koče Premuda ima kar hribovski karakter, je izpostavljena in, zaradi drobirja, nevarna za zdrs. Previdnost ni odveč, še posebej nižjegornim pohajkovalcem, ki niso vajeni visokogorskih poti.

2. GPS aplikacija (pri meni Orux), ne samo, da je dobrodošla, ampak kar obvezna. Brez nje bi že pri Botaču zalutal nazaj v Slovenijo ali pa šel po sicer lepi razgledni poti direktno do Premude (tudi pri meni ob ene enajstih še zaprta), a se izognil razgledišču nad Kogljami, ki ga je vsekakor vredno obiskati.

Da ne govorim o labirintu potk in stezic od Hrvatov do in čez Bazovico, vse do spomenika bazoviškim žrtvam. Dalje na Kokoš vodijo sicer modro-bele 'knafeljčeve' markacije.

Del poti od Hrvatov do Nemogoče jame poteka nad plezališčem in Ferato Bruno Biondi (pred kake 5 leti bil tam)

Razen zjutraj, ko je bilo kake 2 do 3 pod nulo (leto in en dan po bagijevem obisku nasmeh

), posebnega mraza pri meni ni bilo, burje tudi ne. Pač pa je zjutraj, na kolesarski po trasi bivše proge, tudi sedaj že bilo polno italijanskih kolesarjev. To traso sem sicer pred kake 15 leti prevozil tudi sam (Kozina - Trst - openski Tramvaj do Opčin (takrat še vozil) - Orlek - Lipica - Bazovica - Kozina)

Iz opisa Nemogoče jame sem pa izvedel, da je (za)'nalašč' bila ustanovljena komisija za raziskovanje le-te nasmeh

(+5)

bagi16. 01. 2024 08:17:05

Ni za kaj Simon nasmeh

. Lepi kraji so to in če rabiš kakšno GPS sled, mi kar sporoči.

bagi18. 01. 2024 12:58:24

Še enkrat sva izbrala za izhodišče Orlek blizu Fernetičev. Cilj je bil raziskati številne hribčke in dolince precej bolj levo kot prejšnjo rundo. Tudi tokrat je bilo vse skupaj krožna varianta, kot vmesna cilja pa so bile najprej Opčine na eni strani in Bazovica na drugi strani kroga.

Tokrat so bile vse poti nadvse udobne, tudi na grebenu nad Tržaškim zalivom. Tu je morala potekati neke sorte meja, ker je ohranjenih veliko mejnih kamnov, ravno tako se najdejo podstavki za topove in številni jarki. Za razliko od prejšnjih raziskovanj sva na teh poteh srečala veliko pohodnikov, še tekačev je bilo kar nekaj. Očitno se pozna bližina Trsta in da ljudje iščejo sprostitev v naravi. Tudi midva sva taka in komaj čakava nadaljevanje nasmeh

.

Koordinate izhodišča (igrišče za vasjo Orlek): 45.6898500N, 13.8396786E

Parkirava kot prejšnjič poleg igrišča v Orleku. Tudi začetna smer je enaka

A že po nekaj sto metrih nadaljujeva po novi trasi. Slediva oznake 2A

Čeprav sva na Primorskem so pred nama številne zimske ovire :)

Kmalu le posije sonce in takoj je vse bolj prijazno

Pred nama je Škratova dežela. Ni jih videti, verjetno so se poskrili pred mrazom :)

Ponovno sva v Opčinah, tokrat iz druge strani

Tipična kavarna … nekaj za popiti, nekaj za pojesti, predvsem pa italijansko glasna :)

Zavijeva na razgledni greben nad Tržaškim zalivom. Tu je precej mejnikov iz 19. stoletja

Banovski hrib z oddajniki in radarjem obalne straže

Grebenska pot je lepa in vseskozi dobro označena

Prehajava iz hriba na hrib. Vseskozi so sledi utrjenih položajev, verjetno še iz prve vojne

Golf igrišče ob poti. Začuda srečujeva samo ženske

Bazovica in cerkev Santa Marie Maddalene

Nenavadno velika oznaka za ulico Srečka Kosovela

Kmalu sva pri zadnjih hišah in počasi se bova obrnila proti izhodišču

Kmalu sva na še eni krasni poti … pešpot Josef Ressel

Josef Ludvík František Ressel je izumitelj ladijskega vijaka, živel pa je v Trstu

Pot je bogato opremljena z informativnimi tablami vseh sort

Malo pred mejo se Resslova pot zaključi, oznaka 3 pa ostaja

Na bližino meje naju opozarja ena od številnih tabel *Confine di stato*

Sva že v Orleku. Kratek zaključni del je enak jutranjemu

Vse skupaj se je nabralo 24 km in 600 višincev

(+5)

bagi23. 01. 2024 13:57:04

Sneženje in prav nemaren mraz v večjem delu Slovenije sta zaslužna za ponoven obisk pri sosedih, tokrat že osmič. Kar veliko sva že raziskala tam okoli, še precej novega naju čaka nasmeh

. Tokrat je bil na vrsti predel ob italijanskem delu Soče, ki bi ga mirne duše lahko poimenoval po poteh Soške fronte. V hudih bojih med Avstroogrsko in Italijo je tu izgubilo življenje tudi mnogo Slovencev in ne govorijo zastonj *Doberdob, slovenskih fantov grob*. Žal za njih, kot žal tudi za stotisoče drugih vojaških duš, ki so v teh krajih izgubile življenja v imenu političnih interesov.

Da so tu potekale prve bojne linije sem opazil že v prvem delu poti, na vrhovih Monte S. Michele. Ta ima štiri vrhove, eden od njih ima tudi slovensko ime Debela Griža. Toliko jarkov, rovov in podzemnih labirintov ne vidiš pogosto. Greben so držale avstroogrske enote, posebej veliko je bilo madžarskih vojakov. Po njih se imenujejo tudi ulice v bližnji vasi Martinščina (San Martino del Carso).

Tudi hrib Mali Brestovec v zadnjem delu poti je absolutno vreden ogleda. Ves je prevrtan, podzemni labirinti pa so urejeni za ogled. V njih je muzej na prostem s pojasnil o tedanjih dogodkih. Večina je zapisana tudi v slovenšini, tako da z razumevanjem ne bo težav. Do najvišje točke hriba pa pridemo po stezi, ki poteka okoli hriba. Tudi tam je nekaj tabel s pojasnili in velik obelisk v spomin in opomin.

Od vsega pa me je najbolj prevzela neskončna kostnica na pobočju griča Sei Busi poleg vasi Sredipolje (Redipuglia). Tam so shranjeni ostanki 100.187 vojakov 3. italijanske armade, ki so padli na fronti ob reki Soči. To je največji tovrstni spomenik v celotni Italiji, menda celo Evropi.

Vse skupaj je v bistvu velikansko terasasto stopnišče, na vrhu katerega stojijo trije kamniti križi. Vseh teras je 22, na njih pa so v abecednem vrstnem redu shranjeni posmrtni ostanki 39.857 identificiranih vojakov. Na vrhu pod križi sta še dve ogromni grobnici, pokriti z bakrenima ploščama. Tam so ostanki 60.330 vojakov, ki jim niso mogli določiti porekla. In vtisi, ko se sprehajaš med desettisoči mrtvih ? Presenečenje, žalost, jeza, predvsem pa spoštovanje ...

Koordinate izhodišča (Miren) : 45°53'40.8"N 13°36'30.1"E

Parkiram v vasi Miren na manjšem parkirišču poleg reke Vipava

Skozi stari del vasi se podam proti italijanski meji

Pot do nje ni ravno za hvalit, je pa mraz vsaj luže vklenil v leden oklep :)

Še malo in kmalu bom čez mejo. Pred mano je vas Rupa, tam pa carabinier, ki me čudno gleda :)

Te vrste pomnikov je v obmejnih vaseh Krasa vse polno

Lepo, slovenščina na drugi strani meje :)

Železniški most čez Vipavo blizu zaselka Rubije

Malo naprej iz vasi zavijem z glavne ceste desno v gozd

Sledim dobro označeni poti z oznako 073, cilj Monte S. Michele

Na označenem mestu zapustim pot 073 in se dvignem na greben

V njem so štirje označeni vrhovi, vsi prva bojna linija. Tukaj je prvi vrh (Cima 1)

Ogromno je utrjenih jarkov in labirintov. Tale je pod Debelo Grižo (Cima 2)

Poleg je informacijska tabla v treh jezikih in s fotkami iz tistega obdobja

Tretji, glavni vrh. Pod njim je vse izdolbeno s številnimi topovskimi linami na vse strani

Hriba ne obkrožim v celoti, a vseeno naštejem osem takih lin. Višina vsake je cca 4 m

Pogled v notranjost ene od njih. Po tem podzemlju se gre le organizirano v spremstvu vodnika

Nadaljujem proti vasi Martinščina (San Martino del Carso)

Na začetku vasi. Rumen smerokaz kaže na prisotnost madžarskih enot na tej fronti

Martinščina in cerkev San Martino Vescovo

Na koncu vasi zavijem na pot 070, a že po nekaj sto metrih zavijem levo

Spet hodim ob številnih utrjenih jarkih tik ob glavni cesti

Žal so se tu dogajale najtemnejše plati bojevanja v prvi vojni, napad s kemičnim orožjem

Nadaljujem svojo pot po lepih krajih z žalostno zgodovino

Čreda osličkov mi popestri dan. Ne tako redko se počutim kot njihov član :)

Naslednji cilj je Polač (Polazzo), kjer se hribovje dokončno prevesi v ravnino

To se kar takoj pozna. Vse je še vedno nekako zeleno, ambient drugačen

Agave so tu običajne okrasne rastline. V ozadju so Dolomiti

Le malo naprej na obrobju vasi Sredipolje pa presenečenje … ogromna kostnica Sacrario di Redipuglia

Poseben občutek te prevzame, ko se po terasah sprehajaš med neštetimi preminulimi vojaki

Na vrhu. Tu spodaj so ostanki še skoraj 40.000 neznanih vojakov

Poln vtisov nadaljujem pot po enem od najhujših morišč … Doberdobski planoti

Vsepovsod so utrjeni jarki, nekaj je vzdrževanih v spomin na tiste čase

Veliko je tudi informacijskih tabel. Tole je delček ene …

Celo oznako *Padlim slovenskim vojakom* zasledim …

Doberdob. Med vojno je bil skoraj v celoti porušen in kasneje obnovljen

Čas me že malce preganja, zato se ne ustavljam

Zaselek Vižintini. Pot me vodi direktno skozi njega

Še vedno Vižintini. Ob glavni cesti poiščem nadaljevanje

Moj naslednji cilj, Mali Brestovec po poti 074

Pot je lepa, sonce me še vedno greje, le moja stalna družba tokrat žal manjka

Še eno od presenečenj poti. Vhod v svet podzemnih zaklonišč

Tu notri bo treba. Markacije so nedvoumne

Čelke ne potrebujem, dežnik bi bolj prav prišel

Ambient je lepo opremljen, v vsakem stranskem rovu se nahaja delček zgodovine

Vseskozi so na tleh tudi kovinske plošče, njihovo sporočilo pa mi je neznano

Po poti 074 odbrzim proti glavni cesti za smer Gabrje / Miren

Dan mi uhaja, zato zapustim glavno cesto in uberem bližnjico proti Mirnu

Pot je zapuščena, zato pa mi v stranski grapi uspe fotkati strojnico vojaške žičnice

Bližnjica je bolj čudne sorte, zarasla in vprašljivo prehodna. Bo, ne bo ?

Kar oddahnem se :) Po nekaj dvomih in opraskanih rokah le pridem do prvih hiš

Bližam se centru mesta. Tu zavijem levo na bližnjico

Nato pri občinski hiši zavijem levo čez Vipavo

Večer. Dan gre na počitek, jaz pa proti izhodišču

GPS sled. Vsega skupaj se je nabralo 34 km in 900 višincev

(+7)

piotr23. 01. 2024 15:32:51

Poučna, vznemirljiva in skratka, krasna predstavitev zamejstva.. nasmeh

(+6)

bagi13. 02. 2024 11:32:59

Za tokratni obisk pri sosedih sva izbrala krajše in bolj ležerno potepanje, ravno pravšnje za slabšo vremensko napoved. Naslov teme je Tržaški Kras, zato sva se odpravila naravnost v Trst. Peš seveda nasmeh

.

Parkirala sva v Bazovici, ki sva jo obiskala v enem od prejšnjih raziskovanj. A poti je v teh krajih mnogo in večinoma se trase lahko načrtuje brez ponavljanja. Tudi tokrat je bilo tako in po nepoznani poti sva bila hitro v Trstu. Včasih je v centru vrvelo od Jugoslovanov, sedaj pa je to čisto, urejeno mesto. Največji razcvet je Trst doživel v času Avstroogrske, ko je bil glavno pristanišče monarhije. Zgodovini primerno se da v mestu tudi marsikaj videti in sprehod skozi osrednji del je bil poseben užitek.

Vračala sva se po trasi bivše ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst in Poreč. Dolga je bila 123 km in imela 11 mostov, 6 viaduktov in 35 postajališč. Marsikaj od tega je še ohranjeno, trasa pa spremenjena v kolesarsko in pohodniško pot. V zaledju Trsta je pot prevlečena z neke sorte asfalta, v nadaljevanju pa je za podlago makadam. Začuda nisva srečala kaj dosti kolesarjev, čeprav jih je običajno vse polno. Morda je bilo krivo vreme in ne preveč prijazne temperature, a nama je to čisto odgovarjalo velik nasmeh

. Kmalu sva bila visoko nad Trstom, kjer sva pri Jezeru obrnila proti Bazovici in po slabi uri prispela na izhodišče. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Bazovica) : 45°38'34.9"N 13°51'58.8"E

Parkirava na obrobju Bazovice na enem od redkih parkirišč

Jestvine … že dolgo nisem zasledil te besede :)

Sledi dobra kavica in priboljški, šele nato začneva z bolj resno hojo :)

Prometnemu centru se izogneva po stranskih ulicah

Kmalu sva na podeželju, če se temu lahko tako reče :)

Vsekakor pa jo to Kras, ker so povsod oznake za tako ali drugačno jamo

Nadaljujeva po markacijah, pot ima oznako 044A

Čez kraški prelom se začneva spuščati proti morju. Bankine ob poti pričajo o bivši pomembnosti te povezave

Pred nama je Sveti Ivan, predmestje Trsta

Avtomobili so parkirani vsepovsod, marsikateri je tudi obtolčen

Skuterjev je tudi polno in so dejansko najbolj praktično prevozno sredstvo

Prostora ni ne na levi, ne na desni, zato greva kar lepo po sredi :)

Sva že v Trstu. V ospredju Fontana del Giano Bifronte

Pridruživa se vsakodnevnem utripu in radovedno opazujeva okolico

Ulice so izjemno čiste, zaradi vikenda niti ni preveč ljudi

Srbska pravoslavna cerkev Svetega Spiridona ob Velikem kanalu

Tu si privoščiva kavico v spomin na nekdanje čase Ponte Rossa

Ta je bil včasih nakupovalna Meka za Jugoslovane od blizu in daleč, danes je tu le običajna tržnica

Kanal je bil zgrajen za dostavo s manjšimi čolni, Ponte Rosso pa prvi, še lesen most, ki so mu leta dodala rdečkast odtenek

Vse kar je višjega od sedanjih treh mostov v Velikem kanalu pa je parkirano ob obali

Glavni trg v Trstu je Piazza Unità d'Italia, zgrajen še v času Avstroogrske

Za čistočo skrbijo velezanimivi sesalci pod budnim očesom upravljalcev :)

Nadaljujeva na prvi tržaški hrib v smeri cerkve Marije Snežne

Do tja vodi kar nekaj nebodigatreba strmih stopnic …

Nadaljujeva še naprej in kmalu sva v preddverju Sv. Justa

Če bi se s takimi streljali še danes, ne bi bilo toliko gorja po svetu

Obiščeva še nekaj stoletij staro cerkev Sv. Justa

Na sosednjem hribčku pa je cerkev Sv. Jakoba, ki ima za mene velik pomen :)

Tu je bil zaključek moje prve od vseh dolgih poti, ko sem v enem kosu prehodil 300 km. Ta izkušnja mi je odprla čisto drugačen svet :)

Še njena notranjost. Tu se pokloniva spominu tistih, ki jih ni več z nama

Za povratek izbereva traso bivše železniške povezave Trst - Poreč

V neposredni bližini Trsta jo uporabljajo večinoma sprehajalci psov in tekači

Je pa lepo urejena in ima ločene pasove za kolesarje in sprehajalce

Vsa izpostavljena mesta so varovana z ograjo, na prehodih čez ceste so nedvoumne oznake

Pod ogromnem bolnišničnem kompleksom se asfalt zaključi in nadaljujeva po makadamu

Eden od šestih viaduktov Parenzanke ( tudi Poreška proga, Vinogradniška, Istranka, TPC … )

123 km dolga povezava med Trstom in Porečem je imela tudi 8 predorov v skupni dolžini 1530 m

Postaje so bile grajene po pravilih avstro-ogrskih državnih železnic, lepe na pogled in funkcionalne

Trasa železnice z razgledišča nad Glinščico. Največji naklon je 28 ‰, najvišja hitrost vlaka pa je bila 31 km/h

Sva že v San Lorenzu s slovenskim imenom Jezero, ki mu ne prepoznam izvora

Sledi še nekaj pešačenja ob robu asfaltne ceste proti Bazovici in hitro sva na izhodišču

GPS sled prehojene poti. Tokrat se nama je nabralo 23 km in 600 višincev

(+4)

bagi14. 02. 2024 11:25:13

Hvala za linke nasmeh

. Te kraje imava že ogledane, predvsem ker je tu začetek zanimive poti Camino Celeste. To je italijanska varianta Jakobove poti z zaključkom na Višarjih, tako kot naša gorenjska veja. Še povezava ... KLIK

(+2)

bagi22. 03. 2024 12:34:58

Pomlad nezadržno prihaja v naše kraje, še precej bolj se to pozna ob morju. Izbira območja zato ni bila vprašljiva, sva pa nekaj časa cincala med obiskom našega primorja ali italijanskega. Na koncu sva izbrala slednjega v duhu raziskovanja Tržaškega Krasa. Tokrat sva prehodila območje med Trstom in Miljami in še naprej do Lazareta, vračala pa malo po slovenski, malo po italijanski strani.

Za obisk obmorskih krajev je zdaj ravno pravi čas nasmeh

. Vse dehti in cveti v neštetih odtenkih, trava pa jo ponekod že tako visoka, da jo kosijo. Zrak je zjutraj tako prijetno hladen da bi ga jedel, kmalu pa sonce pospravi odvečna oblačila v nahrbtnik.

Poti so vse sorte podlage. Veliko je podeželskega asfalta, kar nekaj tudi gozdnih poti. Med zaselkoma Mačkolje in Dolina gozdno pot s pridom uporabljajo tudi divje svinje, ki jih je po sledeh sodeč kar veliko. Ena je celo zbežala tik pred nama, lahko pa bi bilo tudi obratno velik nasmeh

. Več o poteku poti v fotozgodbi in zemljevidu GPS sledi.

Koordinate izhodišča (parkirišče nad vasjo Dolina): 45°35'57.8"N 13°51'34.0"E