Seznam forumov / Slovenija / Ostala gorovja - Italija / Tržaški Kras

Tržaški Kras

Natisni

bagi2. 04. 2024 18:36:56

Ponovno sem obiskal prizorišča najhujših bojev prve svetovne vojne v Posočju. Tudi tokrat na italijanski strani, razlog pa je grobišče madžarskih vojakov v Foljanu. Ko sem pred časom obiskal znano in veličastno kostnico v Sredipolju sem šele doma opazil, da je le nekaj stran podobna, a mnogo manj pompozna. Posvečena je Madžarom, ki so padli daleč od doma v imeni avstroogrske monarhije. Osrednji cilj pa je bil torej znan, do njega pa sem zarisal povsem novo pot.

Štartal sem takoj čez mejo, v bližnjih Gabrjih. Od tam sem šel proti že poznanem Monte S. Michele, le da z druge strani kot prvič. Zaradi tega so bili tudi pogledi povsem drugačni, tako v bližini osrednje Cime 3, kot v nadaljevanju še nepoznane Cime 4.

Z grebena sem se spustil v Furlansko nižino in sledil Sočo, po italijansko Isonzo. Skozi nešteto krajev sem prispel na osrednji cilj, pokopališče madžarskih vojakov v Foljanu. Kaj naj rečem, danes žal ni nič drugače. Vsi so padli in tudi danes padajo za politične cilje, ne glede na ceno in stran, za katero se bojujejo. Žalostno, zelo žalostno. Kolektivni spomin se neverjetno hitro izgubi.

Vračal sem se proti Martinščini, Črncem in Brežicem. Vmes sem obiskal še hrib Škofnik, ki pa ima na vrhu utrjen kompleks iz časov hladne vojne. Precej so se nas bali, sosedje Italijani velik nasmeh

. Še nekaj malega hoje in že sem bil na izhodišču. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (poleg vasi Gabrje): 45.8871853N, 13.5859064E

Veliko parkirišče pred vasjo Gabrje je še samevalo

Kolovoz me pelje med številnimi vinogradi

Tudi čebelnjakov je veliko, so pa drugačni kot naši

Ponovno na zgodovinskem Monte San Michele / Cima 3, tokrat iz druge strani

Pred vhodom v podzemne labirinte je razstavljeno nekaj orožja iz prve vojne

Tegale je verjetno koristil še Napoleon :)

Vsi pa so usmerjeni sem dol in zato je imel ta vrh strateško lego

Vhod v podzemlje. Tu so bili vkopani Italijani

Delček tunelov, kolikor se jih vidi od zaklenjenega vhoda

To je Cima 4, vojaško pomemben vrh na tem grebenu

V dolino se spuščam po Madžarski poti. Ti so se bojevali za Avstroogrsko

Bližam se Furlanski nižini, konkretno vasi Zdravščine. Cerkve so že tipične za te kraje

Prav dosti življenja ni na ulicah, še psi ne sprehajajo lastnikov :)

Soča je tu poplavljala, zato intenzivno obnavljajo nasipe

Na nasprotni strani reke se prikaže nekaj zanimivega zame :)

Prečim most in že sem v Gradišču ob Soči. Pri znakih zavijem desno ...

Pot me pripelje do stare utrdbe, ki jo jo je nekoč Beneška republika postavila kot obrambo pred Turki

Vmes je zgodovina večkrat premešala karte. Tukaj so bili tudi zapori za ujetnike iz prve vojne

Okoli slikovitega obzidja je urejena pešpot in brez pomisleka me je odneslo po njej :)

Za utrdbo je staro mestno jedro, kjer se v parku vsako tretjo nedeljo dogaja tržnica starin

Vmes pa se nahaja vhod v hišo in zasebna kapelica

Sem že iz Gradišča in nadaljujem kar po nasipu ob Soči

Osnovna šola, le da tako barvite in zanimive še nisem videl :)

Prečim še stranski kanal Soče z imenom Canale Principale Dottori. Speljan je vse do Monfalconeja / Tržiča

Tole pa je že Foljano, osnovni cilj današnje ture

Sem me je pripeljalo še eno pokopališče iz prve vojne

Tu je pokopanih 14.550 avstro-ogrskih vojakov, predvsem Madžarov

Ni tako pompozno kot italijanska kostnica v bližnjem Sredipolju, je pa enako žalostno

V Polaču zaključim s Furlansko nižino in zavijem levo v hribe

Prečim železnico, ob kateri sem tudi tokrat našel ostanke beguncev, oblačil seveda :)

Še malo in že sem na na tipični kraški potki. Gibljem se na višini dobrih 100 m

Tega pa nisem pričakoval. Pred mano se sredi ničesar prikaže dobrih 10 m visok spomenik, posvečen nekemu Filippu Corridoni

Prve hiše Martinščine. Tu sem že bil, a iz druge strani

Na sredini med ulicama je spet spomenik Madžarom

Lepa cerkev San Martino Vescovo sredi vasi

Zaključek in nov začetek. Spet je pred mano gozdna pot

Takole lepo se vije po travnikih in skozi nizko rastje. Čisti užitek :)

Pri eni od domačij se bohoti nešteto perunik. Lepo :)

Že cel dan na teh poteh nisem srečal nobenega. Je pa res, da grem vedno malo po svoje :)

Čebele na paši, čebelnjaki pa postrojeni kot vojaki :)

Obiščem še bližnji hrib Škofnik z zanimivo zgodovino

Utrdbe na vrhu začuda niso ostanek iz WW1, ampak hladne vojne. Oporišče je delovalo celo med 1970 in 1991

So se pa Italijani bali *sovražnika* iz krajev tam čez :)

Vas je povsem slovenska. Vse piše v slovenščini in tudi pogovarjajo se tako

Je pa na pokopališču tipično obeležje, ki sem ga danes videl že večkrat

Posvečen je padlim Madžarom, ki so v teh krajih očitno predstavljali večino avstro-ogrske vojske

Gabrje iz drugega konca kot na začetku poti

Avto še vedno sameva, le toplo je mnogo bolj kot zjutraj :)

GPS sled prehojene poti. Nabralo se je 28 km in 700 višincev

(+6)

miri2. 04. 2024 19:42:41

Si se potrudil z opisom.Čestitke.

(+3)

mirank2. 04. 2024 19:50:09

Moram te popraviti, na sliki 32 ni Soča pač pa eden od vzporednih kanalov in Sagrado ima tudi kot večina tamkajšnjih, večinoma s Slovenci poseljenih krajev, tudi naše ime-Zagraj . Verjetno zaradi jezu; lepi kraji s težko zgodovino, vskakor je kaj videti nasmeh

(+4)

lino2. 04. 2024 20:53:10

Bagi, kot vedno zelo zanimivi izleti z zanimivimi opisi in čudovitimi fotografijami. Srečno obema še naprej! nasmeh

(+2)

bagi3. 04. 2024 04:43:13

Hvala vsem, pripombe upoštevane nasmeh

(+3)

bagi3. 04. 2024 11:05:23

He, he, zato je tako grd velik nasmeh

. Prav zares, precej obeležij iz prve vojne sem videl v teh krajih in ta obelisk je zagotovo najbolj neokusen. Je pa Duce prijatelja na ta način iztrgal pozabi, to pa ...

(+4)

tulipan3. 04. 2024 15:31:00

Okusi se menjajo velik nasmeh

(+1)

bagi10. 04. 2024 14:38:42

Na Krasu se vedno kaj novega najde, sploh v manj poznanem zamejstvu. Tokrat je bil prvi od ciljev Doberdobsko jezero, drugi pa izviri Timave. Da imajo v bližini enega najbolj ohranjenih dinozavrov v enem kosu pa sploh nisem vedel nasmeh

. To in še marsikaj drugega se je našlo na tokratnem potepanju s štartom in zaključkom v Devinu. Več o poteku poti v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Devin) : 45°46'24.0"N 13°36'27.7"E

Parkiram na brezplačnem parkirišču za obiskovalce Devinskega gradu in Rilkejeve poti

Odpravim se v smeri Sesljana, a že kmalu zavijem levo v hribe

Na edinem nadvozu daleč naokoli prečim železnico

Sledi še nekaj strmine, nato se pot umiri in zavije v gozd

Zavijem na pot 79. Začuda so na tabli samo italijanska imena, kar je bolj redkost kot pravilo

A oznake me kmalu usmerijo na bolj pohodniško pot

Pot je nenavadno ozka, a brezhibno markirana. Kmalu jo bo prekrila vegetacija

Vrh Gnojin z ostanki nekakšnih vojaških položajev

Že skoraj 2 km se po ozkih potkah gibljem tik ob meji

Končno pri mejnem prehodu le pridem do glavne ceste

Po njej hodim še dober kilometer, nakar pridem v Jamlje

V vasi zapustim glavno cesto in po stranskem odcepu pridem do Doberdobskega jezera

Pešpot pri info tabli zavije desno in hitro sem pri jezeru

Jezerske bregove sta si zaradi vodnih virov lastili obe vojski

Jezera se od spodaj ne vidi kaj dosti, zato se odločim za vzpon na bližnji hrib

Nanj vodi pot 78. Ob njej je vse do vrha hriba potegnjen obrambni jarek

Še oznaka poti za katero se na koncu izkaže, da je uradno zaprta. Zakaj točno, nimam pojma :)

Takih potk se je danes že kar nekaj nabralo

Vojaško pomemben vrh, saj je razgled z njega izjemen

Doberdobsko jezero z vrha. Njegova gladina lahko niha do 10 m, kar bom kmalu imel priliko videti :)

Spustim se po drugi strani, kjer so v pomoč celo jeklenice

Pot vodi do vojaških položajev visoko v hribu, saj so imeli od tam lep nadzor nad dogajanjem

V bližini kaverne se nahaja tudi info tabla

Na njej tudi v našem jeziku piše kako in kaj

Včasih je bila to verjetno štabna postojanka, sedaj je zavetišče CAI

Tukaj potekata tudi Alpe Adria in Sentiero Italia

Kmalu sem spet na obrežju in sledim pot 72

Ki pa kmalu utone. Hmm ... kam pa sedaj ???

Tisto o nihanju gladine je očitno zelo resnično ...

Me niti najmanj ne zanima kaj tam piše :)

Eden od številnih podvodnih izvirčkov. Menda se jezero napaja iz Soče in Vipave

Nekako se prebijem čez poplavljeno pot in do naslednjega razcepa so čevlji že suhi :)

Spet prihajam v vojaško pomembnejše območje. Tu so obrambni jarki Trincea Cuzzi

Tudi tu je info tabla o tem, kar se je dogajalo tukaj

A to še ni vse. Nedaleč stran je na hribu Golec cel kompleks utrdb

Z današnjimi očmi izgleda precej nenavadno, a nek smisel je moralo imeti

Vse skupaj spada v tematski park *Grande Guerra*, presenečenj pa še ni konec ...

Še en hrib je v bližini, poimenovan kar *Quota Enrico Toti*

Na njem je urejen spominski park, na kamnih ob strani pa so nanizani različni vojaški oddelki

Tole tudi :) Narava je neuničljiva, mi pač smo

Dokaz, kako se narava obnavlja. Požgana drevesa bodo s časom prerasla nova

Še eno spominsko obeležje, tokrat na požganem hribu Sablici

Tale bunker je malo naprej. Glede na ohranjenost nisem ziher v katero obdobje spada

Oznake za Camino Flavia, oziroma Žajbljevo pot. To sva že večkrat srečala, velik del tudi prehodila

Naslednji cilj so izviri Timave, kratke reke, ki se hitro zaključi v Jadranu

Še prej naletim na odklenjeno cerkev Sv. Janeza Krstnika v Štivanu

Arhitektura cerkva mi je vedno zanimiva, zato si z veseljem ogledam notranjost

Info tabla o treh izvirih Timave. Prvi je v neposredni bližini cerkve

To je to. Podoben je izvirom naše Vipave

Del tretjega izvira je speljan do hidroelektrarne

V bližini je tudi Ribiško naselje in seveda me noge nesejo tudi v to smer :)

Ogromno jadrnic je parkiranih kar na suhem, še več jih je v vodi v širokih kanalih

Ribiških bark je le za vzorec, a krepko izstopajo iz brezobličnosti

Nadaljujem do restavracije na koncu ceste, nato zavijem strmo levo na pot 1

Dinozaver Antonio, eden najbolj ohranjenih na svetu. Original je v Mestnem prirodoslovnem muzeju v Trstu.

Počasi zaključujem krog. Sem že v predmestju Devina

Vhod v Devinski grad. Vrsta na koncu hodnika je za vstopnice

Krog je po dolgih kilometrih sklenjen. Bil je poln zanimivosti in skoraj poletnih temperatur

(+3)

bagi4. 12. 2024 14:21:46

Še enkrat znova je prišel na vrsto Tržaški Kras, vedno dobrodošel v mrzlih dneh nasmeh

. Tokrat sva po neznanih poteh ponovno obiskala območje Doberdobske planote, znane iz prve vojne in čisto na novo odkrivala cono A, znano kot del Morganove linije ob zaključku druge vojne. Vreme je bilo krasno in za nameček nama je narava predstavila ruj v čudovitih barvah, čeprav je njegova lepota že krepko v zatonu in listje že skoraj povsem rjavo.

Štartala sva na manjšem in od vsega pozabljenem mejnem prehodu Klariči, ki sta ga ob povratku presenetljivo stražila dva italijanska orožnika velik nasmeh

. Prijazna, naveličana dolgočasja, a v duhu sedanjih političnih odločitev. Nadaljevala sva po obronkih hribovja nad Jamljami, se spustila v Doberdob in preko vzhodnega dela planote z žalostno zgodovino nadaljevala proti Romjanu. Od tu sva se začela vračati po hribovju nad ladjedelniškem mestecem Monfalcone in se čez Jamlje vrnila na izhodišče. Bolj konkretni podatki so v foto zgodbi.

S tem tudi zaključujeva najino raziskovanje Tržaškega Krasa. Prehodila sva ga po dolgem in počez in si nikoli nisva mislila, da je v teh krajih toliko zanimivega. Zagotovo se bova še vrnila, a čas je za premik na druga področja nasmeh

.

Koordinate izhodišča (mejni prehod Klariči): 45°48'53.7"N 13°35'46.8"E