V besedilu sem pomotoma napisal Cojzova koča, pravilno je Češka koča pa še snežišče je bilo pod steno Mlinarskega sedla. Enkrat sva šla dva na Jalovec, čez škrbino, malo levo od ozebnika je bilo avgusta obsežno snežišče, mislil sem ga prečit brez opreme po vrhu v primeru padca na trdem snegu bi bil iztek smrten a k sreči se je našel prehod pod snegom. Grem enkrat na Kepo to še pred kakšnimi 3 leti, šel sem iz smeri Belc, ko pridem ven iz ruševja in je pred menoj bil samo še strm vzpon, pot gre desno, jaz pa sem šel direkt misleč, da gre pot tam, komaj po vseh 4x se prlezem do vrha Kepe. Nazaj grede grem po istih ˝sledeh˝kot sem prišel gor, pred menoj se valijo skalce, dol grem kar po riti, strah, čez rušje pridem tik na prepadnim mestom, nazaj gor in končno na markirani poti. Naslednjič greva z bratom iz smeri Dovjega na Kepo in sem si šele na vrh Kepe pogledal, kje gre pot, precej bolj levo iz vrha Kepe. Enkrat grem iz VDV direkt na Tosc za začetniško turo je bila strmina po tistih skalah kar strma a k sreči sem uspešno prišel na vrh Tosc, kjer samo parkrat zadiham in grem nazaj po poti...najprej v smeri Triglava, nato nazaj proti Rudnem polju. Enkrat grem iz Stoga an drugega stoga, šel sem po desni strani in prišel med Stogom in Adam&Evo strmina je bila precejšnja in tik pod vrhom vidim zabit klin, plezanje je bilo resno brez kakršne koli opreme, če bi padel bi se poslovil od življenja. Moja največja napaka, zgodba, ki se mi je vtisnila v spomin, nekje sem ˝plezal˝po nekem brezpotju, čez čas je bila strmina vedno bolj pokonci na misel mi pride trenutek, da bi se kar spustil in zaključil svoje življenje v gorah, vse se mi pred seboj odvrti, strah za trenutek izgine, komaj splezam, ko pridem izven nevarnosti me spet postane strah, razmišljam, brrr, kaj je bilo sedaj to.