j. - Zadnja sporočila

Predvčerajšnjim (nedelja, 15. maja) od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje, po lovski poti na Presedljaj, prečno na planino Stare stale, po spodnji poti čez Grofov štant, čez greben in nazaj do planine Šibje.

Ta dan sem imel srečo: na Šibju oziroma tam, kjer naj bi ta planina nekoč bila, sem čisto slučajno zagledal stezo, ki se je odcepila desno gor proti Lastovcu. Še malo naprej na drugi strani suhe struge pa skalo z rdečim napisom s puščico: "Lovska Pres". Sledeč rdečim oznakam sem čez kakšnih deset minut tik pod robom območja ruševja naletel na povsem neshojeno, a davno nazaj nesporno nadelano lovsko stezico proti Presedljaju.

Pot je dobro sledljiva, za lovsko stezo kar malo preveč označena. Zadnjih nekaj metrov poti tik pod Presedljajem je bilo rušje ob poti skorajda nedotaknjeno, steza pa tako nekako prikrita pogledom obiskovalcev, ki tod pohajajo po markiranih poteh. S Presedljaja sem se spustil kakih petdeset metrov nazaj in sledil odcepu v levo, ki sem ga zaznal že gor grede. Čez dvesto ali tristo metrov se je steza za pet ali deset metrov izgubila v strme, peščene in krušljive vesine grape, ki se je prepadno spuščala daleč dol v dolino. Prečenje se mi je zdelo kar zahtevno. Višje gori iz stene teče studenček, malo naprej pa kakih petnajst metrov poševnih črnih plošč zapira pot. Drobni oprimki in stopi v čvrsti, črni skali so bili pravi balzam za dušo po izkušnji z nevarnim drobljivim peskom tam doli.

Planina Stare stale, okrogla ravninica na višini dobrih 1600 metrov in premera kakšnih 170 metrov mi je delovala prav prijetno. Z njene druge strani je poživljajoče bobnel manjši slap. Vroče je bilo.

Od planine vodi markirana pot proti Šibju. Na sedelcu se od nje najprej odcepi zgornja lovska pot čez Grofov štant. Čez kakih deset minut proti Šibju se pri skrivenčenem, posušenem drevesu od markirane poti levo odcepi težko sledljiva stezica. Čez dvesto metrov pripelje do Zijalke pod Starimi Štalami, kakih 15 metrov velika luknje kot iz pravljice. Nižje doli je skromna lovska preža z lepim razgledom na območje celotnega Grofovega štanta. Na drugi strani pobočja sem zagledal rušnat grebenček, do katerega sem prišel zadnjič. S preže potka vodi prečno v levo, nato pa dol in čez delno obraščen, meliščnati svet. Od tam pa v smeri izrazitega trebušastega, storžastega stolpa z ozko vršnjo konico, ki jo zaključujejo trije nenavadni kamniti prsti.

Prehod pod stolpom je bil nezahteven. Čisto druga zgodba pa je bila na drugi strani stolpa. Ozka, peščena polička, nad katero skala ni premogla enega samega zanesljivega oprimka je vodilo do kratke stenice. Od daleč so stopi in oprimki tam čez izgledali celo udobni. A tudi na stenici se je majalo prav vse. Sem ter tja je mi je kakšen kamen padel dol, se nekajkrat odbil od stene in globoko doli treščil na melišče. Previdno sem se zgoljufal tam čez na razgleden ruševnat hrbet in naprej do roba grebena, do katerega je bilo le še nekaj deset metrov prave lovske poti nad prepadom.

Na drugi strani sem sestopil po komaj zaznavni potki, ki sem jo že poznal. Čez deset minut, na kraju, kjer se mi je zadnjič izgubila sem iz grape ob podrtem drevesu zavil na travnat hrbet, kjer sem jo tokrat spet našel. Po lepem prehodu pod skalno zaporo sem ji sledil do višine kakih 100 metrov nad planino Šibje, kjer je spet brezupno izginila pod številnimi podrtimi drevesi. Med njimi sem poiskal prehod in na planino presenetljivo prišel kar po tisti stezici, ki sem jo povsem slučajno zagledal zjutraj.

Pri petih velikih skalah v suhi strugi, kakih 70 metrov pred vstopom v vodnato dolinico Bele, sem iz radovednosti še enkrat prečil strugo. Po gozdu sem se vzpel naravnost navzgor do potke proti Presedljaju, poznane od jutra in se vrnil po njej dol, da bi našel njen začetek. A je nekaj deset metrov nad strugo izginila tudi ta stezička. Še pred mnogimi leti sem slišal govorice, da se lovske poti namenoma začnejo šele malo višje v gozdu, ker so tako skrite pred nezaželenimi obiskovalci. Morda pa je res nekaj na tem.

Nekaj malega volje sem še imel in sem pokukal v dolinico pod Presedljajem. Hladni tolmunčki so bili prava poživitev po vročem dnevu. Duša bo menda sedaj nekaj časa dala mir. Vsaj za dva do tri dni bi se spodobilo.

Več podrobnosti pa na Modrini neba.

Predvčerajšnjim, v soboto, 20. novembra gor po prehodu iz naslova in dol po lovski poti do Žagane peči.

Skrajno desni od prehodov iz Kurje doline na Kalce je v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica (Golnar, Morojna, Pollak, Horvat) opisan asketsko kratko: "Lovski prehod: I V Kurjo dolino in desno na ramo ob Hlevu. Po prehodih na vrh" (I je najbrž prva težavnostna stopnja).

Tam sem bil na ogledih že dvakrat, zadnjič sam pred dobrim mesecem. Tokrat je ekipo okrepil prijatelj Profesor, s katerim včasih vandrava naokrog. Nisva začela ravno zgodaj, ampak sva začela. Sonce je že lepo ogrevalo vrhove nad Bistrico. Ob pogledih na trikotnik tople Koglove stene sva zavzdihnila oba. Skuta in Štruca na modrem nebu višje gori pa sta bili že povod za debato. Jaz sem kvasil nekaj o "tempi passati", Profesor je bil pa odločno proti takšni sramotni predaji. Stališči sva uskladila, ko sva ugotovila, da jaz gledam izrazito previsen Trebuh Štruce, Profesor pa Južni raz Skute.

S konca zgornjega kolovoza, ki vodi v smeri proti Hlevu, a se kmalu konča, sva zavila poševno levo navzgor do pričetka podrte grape, kjer se gre do jame Kapela. Od tam pa desno na gozdnat hrbet. Kakih 100 metrov višje gori je špranjasta jama z ljubkim imenom Kurje zjalo. Odkrili so jo šele marca 2019, v kataster jam pa vpisali letos spomladi. Po strmem prehodu kakih sto metrov desno od jame sva pripraskala do Rame ob Hlevu (imenovanega tudi Jankov turn, nekaj o poimenovanjuh turnov je napisano na gore-ljudje).

V grebenu nad turnom oziroma ramo je vrezan kaminček s skalo, ki sva jo obšla po desni (detajl okvirno II). V nadaljevanju približno tri raztežaje nič težjega, le zelo strme trave pomešane s skalno osnovo, sem ter tja kakšno drevo za psihološko oporo. Skala je tam v redu, z izjemo posameznih, od skalne gmote ločenih oprimkov v travi, ki skoraj praviloma ostanejo v roki.

Nad tem odsekom sva ob izrazitem kaminčku našla prehod v levo čez nekaj metrov mokrih, zatravljenih in z zemljo umazanih plošč (II ali malo več) in nato navzgor. Po strmini nad njimi, prekriti s tanko travico, je noga grdo spodrsavala. Sledilo je kakšnih 70 metrov lažjega sveta, po katerem sva prišla točno pod vrh Zelenega (ali pa tudi Ramšakovega turna, kdo ve, kako se v resnici imenuje).

Po nekaj nežnega pretepanja z ruševjem sva stala na prvem vršiču turna, kmalu pa še na drugem. Sem ter tja je bila strmina kar konkretna, celo malo izpostavljena, vse skupaj se nama je zdelo podobno čudoviti poti na Rušnato in Požgano Mlinarico. In tudi razgledi na Kalški in Čmaževski turn ter na druge gore naokrog, ki se marsikomu zdijo bolj pomembne, so bili prav imenitni.

Sestop na travnat grebenček, ki vodi do lovske poti je enostaven. Enkrat ali dvakrat sem celo opazil vejico porezanega ruševja, zanesljiv znak, da sta bila vrhova turna vsaj nekoč obiskovana. Do lovske koče, kjer sva zaključila z vzponom je bilo le še dobrih pet minut hoje. Vse skupaj osamljeno, divje in enkratno pozno jesensko doživetje, ki me je živo spomnilo na dneve prvih plezalnih korakov pred skoraj pol stoletja. In, seveda: tudi tokrat ne morem mimo zahvale Pastirici za nesebične posvete in podrobnosti o teh koncih!

OPOMBA: Čeprav gre po nazivu iz vodnička za lovski prehod, je to bolj plezalna smer. Sicer lažja, a je vzpon tukaj čez precej zahtevnejši od drugih lovskih prehodov v okolici Kamniške Bistrice (čez Najnar štant, na Mokrico iz Kurje doline, čez spodnji Gamsov skret, ki je na ključnih mestih varovan, grapa Za vratami, mislim da celo težji kot čez Repov kot na Srebrno sedlo). V zgornji polovici sva sicer bolj izbrala direktno smer, ki naju je pripeljala naravnost na vrh turna, dopuščam pa možnost, da tam obstajajo lažje variante. Spodnji kaminček s skalo (okvirno II) takoj nad Jankovim turnom pa je ključno mesto, ki se ga ne da obiti. Za sestop prehod ni primeren.

Kakšno misel in sliko več, pa tudi opis pristopa, sem objavil na Modrini neba.

Včeraj (petek, 12. aprila) od sotočja Mlince in Žaklja čez Kurjeke na Gubno, po markirani poti nazaj.

Ob Žaklju sem nadaljeval do odcepa za sotesko Kloma, nato pa naravnost naprej po gozdni poti, ki pripelje na sedlo Stanič. Od tam vodi ostro levo komaj zaznavna stezica, ki se sprva celo nekoliko spušča, nato pa strmo dvigne v peščeni grapi. A ne za dolgo, kmalu zavije levo v ruševje, nadaljuje čez drobljivo, peščeno prečko nad strmo grapo in konča na gozdnatem sedelcu Šija 2.

Od tu gre prijazna steza z lepimi pogledi in razgledi v glavnem kar strmo navzgor. Je lepo sledljiva, na škrbinici kakih sto višincev nad Šijo 2, ki bi sicer lahko bila kar zahtevna, je postavljen celo trden lesen mostiček. Pred leti je neurje podiralo drevesa. Še danes se vidi, da je bilo vloženega ogromno truda, da so očistili prehode padlih velikanov, mnogi so bili zelo debeli.

Od kote 1666 m dalje gre steza dobrega pol kilometra pretežno vodoravno. A že kmalu po začetku spet srečaš sitno drobljivo prečnica čez strmo grapo, malo pred koncem ravnega dela ji sledi še ena. Obžagani stezi sem iz radovednosti sledil do roba široke, razbite grape, kjer se izgubi. Grapo je potrebno prečiti in na drugi strani splezati preko roba, da dosežeš nadaljevanje prečne poti, ki gre v smeri Visokega Kurjeka. S pogledom sem tako na daleč poskušal oceniti, kje bi se to izvedlo. Nisem čisto prepričan a morda po levem (gornjem) od dveh žlebov. Pogled višje gori mi je sicer zasejal dvom v možnosti te variante.

Pot proti Gubnem se od prečne poti odcepi kakšnih 50 metrov pred grapo (droben možic). V maniri pravih karavanških strmin nato rine še kakih 150 višinskih metrov kolenogrizno navzgor do bližine vršnega grebena, kjer sem jo izgubil. Zlezel sem še kakih 50 metrov naprej, pa malo levo, a mi ni bilo nič jasno. Na severni strani je bilo med ruševjem še nekaj snega (zoprno), na desni se je odpirala prečnica čez širšo, krušljivo grapo, že četrto ta dan. Ni mi bila prav nič všeč. Spustil sem se nekaj metrov pod kraj, kjer sem videl zadnje obrezane veje. V manjšem pretepu z ruševjem sem zmagal in dosegel grapo na mestu, kjer je bila ožja in lažje prehodna, nato pa po njeni desni s pomočjo ruševja zlezel do roba (hvala, Velocy!). Tam sem med ruševjem našel čisto spodoben prehod do trav, ki so me po južni strani strmo vodile v smer grebena in naprej še nekaj metrov do markirane poti. Tudi naprej do vrha Gubna je bila pot v celoti kopna.

Bilo je jasno vreme, prekrasen dan, z nekoliko zamegljenim pogledom na Julijce na drugi strani ulice, zato slike gora tam čez danes niso v prvem planu. Eno pa bom vseeno prilepil. Samo toliko, da se vidi, da je v Kotu in Za Cmirom še vedno veliko snega.

Modrina neba

p.s.: samo nekaj postov nazaj je JanG opisal, kje gre prehod prečne poti čez grapo; po zgornji grapici.

Sobota, 6. aprila. Iz Kopišč po Martinj stezi, na Belsko Kopo in naprej po stezi do Dola. Sestop po Dolskem grabnu.

Razdejanje nad Kopišči po lanskih ujmah me je osupnilo. Traktorskega kolovoza nad zaselkom v dolžini nekaj sto metrov ni več, namesto njega je mestoma do dva metra globoka struga. Ostala Martinj steza je nepoškodovana. Pri s palicami podprti skali sva nadaljevala rahlo desno navzgor po udobnem žlebu in malo pod sedelcem naletela na prečno stezico, ki pelje proti Kopi. Z vrha Kope sva se vrnila po isti stezici in nadaljevala prečno proti Martinj stezi. Pobočje je tam precej strmo. Trave na prečni je bila v glavnem suha, a je na nekaj deset metrov dolgem odseku malo pred Martinj stezo vseeno potrebno stopati zelo previdno. Še posebej če greš v obratni smeri, ker se stezica nekaj malega spušča. V mokrem je tam zelo nevarno.

Ostanek poti brez posebnosti, v zgornjem delu Dolskega grabna je del poti spremenjen v strugo hudournika, a je shojeno po zemljatem terenu zraven. Tudi tam bi znalo biti zoprno v mokrem. Na splošno sva v vsej turi prečila kar kakšnih pet strug od voda, ki so divjale po strminah v lanskem letu.

Čemaža je v izobilju, klopov ni bilo.

Zanimivo se je obrnila tema. Sam običajno z vrha pošljem domačim sporočilo z geolokacijo in časovnim žigom. To storim tudi med vzponom na ključnih mestih za lociranje.

Je pa res, da sem davno nazaj na Zlatorogovih policah naletel na škatljo z vpisi in vizitkami. Kolikor se spominjam, je bila tam vizitka Dibona, pa vpis Joža Čopa. Iskreno povedano, tudi jaz sem tedaj počutil dobro v tisti imenitni druščini vpisov.

Relikvijo sem vrnil na njeno mesto in jo skrbno zaščitil s kamenjem.

V vednost in ravnanje: včerajšnje stanje

Včeraj od Žagane peči mimo lovske koče na Kalški turn in nazaj. Vreme kot nalašč, v Kamniški Bistrici nobenega avtomobila na parkiriščih. Začetek lovske stezice za Žagano pečjo je bil za razliko od poletnih dni, ko je skrit v podrastju, jasno viden in je prešerno vabil. Hudournik nekaj deset naprej je povzročil nekaj razdejanja, a nič pretresljivega. Skalnata prečka je bila brez posebnosti, ko steza zavije desno v strmo grapo, je bilo na poti nekaj zoprno razmočene zemlje, prekrite s prav tako mokrim listjem. Do vrnitve se je vse že posušilo.

Prve snežne krpe so se pričele deset minut nad lovsko kočo, zvezen sneg pa le malo naprej, pred dolinico pod Turnom. Tam so tudi izginile dan ali dva stare stopinje, ki sem jih opazil že nižje doli. Na moje veliko presenečenje sem kasneje, pri prehodu v dolinico zagledal smučine, ki so očitno pripadale lastniku stopinj. Pobočja pod Kalškim grebenom v kontekstu turnega smučanja današnjih dni niso prav na vrhu všečnih javnih objav. Najbrž tudi zato, ker dostop ni ravno med udobnejšimi, moj predhodnik je smuči nosil vsaj kakšni dve uri. Sledov smučanja v nasprotni smeri tudi nisem opazil, zato je domišljija dobila prosto pot. Kam za vraga jo je neznanec mahnil?

V dolinici sem zavil desno, stran od poti in smučin, na pol predelan južni sneg se je zoprno prediral. Sicer kratka strmina proti vrhu Turna je bila polna pasti v obliki zasutega ruševja. Deset metrov pred udobnim, kopastim vrhom se mi je udrlo do pasu. S težavo sem izvlekel noge iz objema prepletenih vej.

Na vrhu pa pogledi v pravo zimo. Tako domača Mokrica, Kompotela, Jermanov turn, Kalški greben in Kalška gora, vse je bilo zasneženo in kot na dosegu roke. Na drugem polu neba so se bleščali glavni imenitniki Kamniško Savinjskih Alp. Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca, Skuta, Rinke, Turska gora, Kotliči, Brana... In malo bolj zadaj Planjava. Tam doli topla stena Kogla, Žmavčarji, pa Repov kot s Špicami... Vsi občasno sramežjivo bolj ali manj oviti v bele meglice, ki so muhasto tavale sem ter tja. Predstava me je osupnila in strmečemu jemala sleherno voljo in moč da bi mi pogled in razmišljanje lahko odtavala kam drugam... Ura je bila enajst. Na najvišji piramidi mi je pozornost vzbudila črna pika na mestu, kjer bi moral biti samo sneg. Čez minuto ali dve se je pika razdelila na dve pikici, pa spet združila v eno. Tik pod vrhom je meglica spustila zastor in ni bilo več videti ne pikic, ne piramide.

Sestop s Turna ni bil nič posebnega, z izjemo vršnje strmine, kjer je ob morebitnem vdoru med zasneženo ruševje grozila izguba ravnotežja in posledično padec naravnost na glavo. Zato je šlo bolj počasi. Lovska potka je v vršnjem delu eno samo veselje, nižje doli pa je potrebno biti malo bolj pazljiv. Še posebno ob koncu grape pred prečnico, kjer pot zavije ostro levo, naravnost pa zapeljivo vabi dokaj uhojena varianta, ki se najbrž nepredvidljivo konča v strmem gozdu ob Hlevu.

Malo bolj podrobno pa na Modrini neba.

Včeraj, 13.03.2024 po dolini Mlince na Lahov preval, mimo Dovške Rožce na Dovško Babo in nazaj.

Pomanjkanje gorskih doživetij zaradi mračnih in deževnih preteklih tednov je že resno grozilo, da se bo spreobrnilo v pravo abstinenčno krizo. Na Arso so se z napovedjo dveh lepih dni končno le usmilili vseh bednikov, ki smo v obupu iskali zadovoljstva kakor se je pač kdo znašel. Na žalost pa so meteorologi svojo prijazno napoved popestrili s tretjo ali četrto stopnjo plazovne nevarnosti višje gori v visokogorju. Takšna napoved ni od muh in jo je treba upoštevati.

Dolinica Mlince, ki se začne ob sotočju Žaklja in Mlince je prav prijetno osamljena. Pot je široka, čez slab kilometer sem zapustil Mlinco, ki priteče leve strani in nadaljeval po dolinici naravnost. Občasno kar po potoku ali tik ob njem. Čeprav voda kar konkretno žubori ni bilo prav težko. Smer so kazale številne rdeče packe na kamenju. Dobrih tristo metrov naprej me je podrt možic z več rdeče pobarvanimi kamni usmeril na lovsko pot. Stezička gre sprva strmo navzgor, potem se za silo umiri. Čeprav slabo uhojena je bila dokaj sledljiva, rdečih pik pa v gozdu ni bilo več. Pri edinem možicu kakšnih 150 višinskih metrov nad potokom je stezica počasi zavila proti desni. Nato pa strmih gozdnih pobočjih, ki bi v mokrem znala biti tudi spolzka, nad Lahov preval.

Od tam sem nadaljeval po še vedno kopni, markirani poti Čez Starko. Z višino so se pojavljale snežne krpe. Nič posebnega. A pri prehodu iz gozda, malo pod Dovško Rožco sem dobesedno prestopil v zimo. Gazi ni bilo, k sreči sneg ni bil preglobok in je kar šlo. Ven iz gozda, na soncu, je bil sneg bolj južen, nekakšen premalo predelan srenec, ki se je prediral komaj kaj več kot čez podplat. Spontanih plazišč ni bilo videti, na pristopnem grebenu je bilo snega malo, marsikje se je videla trava. Hoja je bila prijetna, skoraj idealna. Tik pod vrhom je malo zamrazilo. Da me zadnjih metrov hoje po grebenu ne bi zagrenilo srečanje s kakšno spihano in poledenelo ploskvijo, sem iz previdnosti nadel dereze. Pa niso bile nujno potrebne.

Razgledi na Julijce in Karavanke so bili veličastni. Nad 2000 metrov je bilo vse prav imenitno odeto v resnično belo snežno odejo, svežo kot da je res zima. Pihalo ni skoraj nič, le sonce se je počasi skrilo za oblake.

Tudi prav. In sem šel dol. Nekaj deset metrov nad Dovško Rožco sem pofirbcal malo po poti v smeri sedla Mlinca. Prava zima je bila tam, sem ter tja se mi je udrlo, zato sem se vrnil kar Čez Starko.

Na lovski stezici nad Lahovim prevalom mi ni prav nič dišalo prečenje po strmem gozdu, zato sem jo mahnil naravnost navzdol po skrajnem desnem robu grape v zatrepu dolinice. Enkrat sem tam že bil, bilo je pozimi. Tedaj pri vzponu in sestopu ni bilo resnih težav. Tokrat snega ni bilo, bile pa so strme trave z redkim drevjem, ki so se končale z nekakšnim previsom nad prav tako strmim, drobljivim žlebom. Izkušnja, ki mi je pozneje dala malo misliti. Zvečer sem na blogu "Steze in sledi" našel opis vzpona po tej grapi z zanimivo oznako, da je bil "nekoliko siten". Jaz bi za primer sestopa temu pridevku prilepil še klicaj. Mogoče bi bilo drugič bolje poskušati na levi strani grape, kjer je za tovariško pomoč na razpolago ruševje.

Po grapi je tekel potoček, a ni bil moteč. Do konca dolinice je bil še kakšen kilometer in pol. Prehod Žaklja ob sotočju z Mlinco ni bil težak. Pa tudi če bi v čevelj zajel vodo, nič hudega. Za mano je bil vendarle en lep dan!

In še malo začimbe: nekaj sto metrom nad Dovjem je čisto nov znak za popolno prepoved prometa (razen za lastnike parcel). Zapora velja do konca marca letos. Upam, da res!

Nekaj več je napisanega tukaj.

Danes iz Jermance do sedla in nazaj. Pot je bila brez posebnosti. Zvezen sneg se je začel kakšnih 50 metrov nad Kamrico. Bil je moker, a se ni prediral. Srečal sem nekaj pohodnikov. Eni so imeli ta velike dereze, drugi so bili brez njih, en pasji spremljevalec je bil pa bos. Meni se je zdelo, da bom najbolj nobel, če si iz zaloge zimske opreme v nahrbtniku za vsak primer nataknem derezice. Je bilo kar prav.

Pri zastavi na samem sedlu se lepo vidi, kako izgleda druga stran. 100% zimsko, čeprav snega ni ravno veliko. Je pa tam gori precej suh, a ne leden. Malo je pihalo, sonce, ki so ga imeli tisti bolj zgodnji najbrž v izobilju, so začeli prekrivati oblaki, zato se ob koči nisem prav dolgo mudil.

Pri sestopu sem zagledal trop kakih desetih gamsov, ki so prečili snežišče pod Brano. Vesel sem jih bil, že dolgo jih nisem videl toliko na kupu.

Listkov na parkiranih avtomobilih ni bilo, znak pa čvrsto stoji. V bližini znaka je nekaj hišic, ene izgledajo dokaj nove. Se mi je zdelo, da so prebivalci s svojih balkončkov nekam nejevoljno gledali avtomobile, ki so vozili mimo.

Ohh, prijazna novička iz toplih krajev!

Včeraj čez Planino Koren na Kompotelo in nazaj.

Parkirišče za 5 EUR na Jezercih je bilo polno. Snega na začetku malo, a dovolj za številne turne smučarje. Pri ograji nad Korošico se je gaz zožila, sneg je bil suh, do Planine Koren in še naprej ni bilo nobenih težav. Od razcepa za Vrh Korena je na Kompotelo vodila le gaz enih krpelj. Avtorja sem že prej srečal nižje doli, sva prijazno malo pokramljala.

Peš po stopinjah krpelj ni bilo najbolj prijetno. Tam, kjer je sled šla po površini snega, se mi je skozi skorjo prediralo do kolen ali še čez. Zadihanega me je po mojih stopinjah dohitel par, ki je prevzel garanje. Pred zadnjo strmino pa sta priskakljala še dva poskočna gamsa mlajše generacije, ki sta gaz dobrovoljno kot prva v vrsti zrinila do vrha. Potem pa smo bili en-dva-tri kar naenkrat vsi gor. Včasih smo temu rekli "v slogi je moč.." .

Malo je pihalo, tudi mrzlo je bilo, a razgledi so bili nepozabni. S ta mladima smo poklepetali o nekaj zanimivostih, bilo je prav prijetno, čeprav me je zeblo v noge. Ostal sem še malo, pa še malo... In le dočakal presunljivo igro narave, ki so si jo v imenitnem plesu privoščile dolge večerne sence z rumenimi in škrlatnimi sončnimi žarki.

Duša, nemirna do svojih najbolj skritih globin, je dobila svoj zahtevani odmerek. Sestopiti v temi mi zato sploh ni bilo težko.

Še opomba: Na Vrh Korena je vodila udobna gaz, na Košutno pa ne. Morda je danes že drugače.

Slikce v malo boljši resoluciji in nekaj več besedila lahko najdete tukaj.

Dragocena posodobitev, hvala!

Včeraj popoldan (sreda, 6. december) od parkirišča Fabrka čez Vrtaško planino na vrh in nazaj.

Zvezen sneg se je pričel pri približno 1200 metrih, plitva gaz najbrž dveh pohodnikov izpred dneva ali dveh mi je pomagala pri orientaciji. Nad Vrtaško planino so markacije občasno izginevale, najbrž kot posledica vetrnih podrtij ali pa sta predhodnika tako smer vzpona pač izbrala.

Sneg je bil suh, bilo ga je nekako do vrha čevlja. V strminah, po katerih poteka prečna pot proti Njivicam je bila pot dobro vidna. Na Njivicah je pihalo, v ruševju pod Vrtaškim vrhom in na vrhu pa popolnoma nič. Razgledi zanimivi, spodaj megleno jezero, višje gori oblačen pokrov, vmes pa zasnežena skalnata sivina najbolj imenitnih gora, kar jih premorejo Julijci.

Temnilo se je. Vrnil sem se po isti poti. Malo žal mi je bilo, ker si zaradi prihajajoče noči nisem upal raziskati stare poti, ki poteka pod vzhodnim grebenom Vrtaškega vrha do grapice nad Vrtaško planino. A na razglednem mestu prečne poti, po kateri sem se vračal mi je v nekakšno tolažbo Sila prijazno naklonila pogled na izvenzemeljsko večerno toaleto Velikanov nad Vrati. Počastitev, ki je trajala morda pet ali deset minut sem ponižno sprejel in hlastno srkal vase nepozabne trenutke fantazije žarečega neba. Na nesojeno odkrivanje stare poti, s katere imenitne predstave najbrž ne bi bil deležen, sem v estetskem obilju seveda v trenutku pozabil.

Pot navzdol je bila enako strma, dolga, delno zasnežena, mokra, prekrita z listjem in koreninami, kot pot navzgor. Še posebej v temi je potrebna previdnost. A videne presunljive večerne podobe so mi dajale dovolj energije, da je kar šlo. Pri Fabrki je višinomer pokazal 666m. Ob nepozabni turi lahko samo ugibam, kaj bi to lahko pomenilo . Pa prosim, nikar ne napišite, naj napravo drugič natančneje nastavim.

Derez na poti nisem rabil, gamaše so prišle prav od Vrtaške planine naprej.

Danes (sreda, 29.11.) od Urbasa. Vreme je bilo napovedano kot jasno, a črni oblak nad Belščico je trmaril po svoje. Malo pred Urbasom je, zaradi drsenja terena, nameščena meni nekoliko dvomljiva opozorilna tabla. Ko pa sem zagledal merilne naprave, namenjene sledenju premikanja tal, sem se iz previdnosti vseeno malo ognil območja. Pot do Betonske bajte se sijajno in hitro dviguje, ob koncu gozda se je polagoma pričenjal sneg. Nekaj več (do višine pol čevlja) ga je bilo nad bajto, od tam naprej do vrha pa enako. Trava je bila pomrznena, a so čevlji dobro prijeli.

Pot v megli ni bila najbolj sledljiva. Vesel sem bil dobro izbranih točk za markacije na kamnih, ki so ravno prav gledali iz snega. Proti vrhu je pričelo pihati (nekakšen JZ), megla pa se je še bolj zgostila. Zeblo me je. Za križem na vrhu se je naenkrat za le nekaj sekund odprlo razgledno okno, v katerem se je v celoti prikazal Ovčji vrh (Kozjek). Na ponovitev predstave (ali pa vsaj kratek dodatek ) sem naivno čakal še kakšnih 15 minut, potem pa sem jo ves premražen in otrdel mahnil nazaj. Megla je še kar vztrajala, na približno vsakih dvajset metrov sem v pomrznjeni travi našel kakšno lastno stopinjo. Ne pomnim, kdaj sem bil odtisov v snegu tako vesel. Smerokaz v dolinici pod Vajnežem sem zgrešil za kakšnih 30 metrov in ga ugledal, ko sem se slučajno obrnil.

Niže doli je bilo lažje. Mimo koče Ovčar Marko in Hrašenske planine sem sestopil na Stamare in potem po cesti do Urbasa. Vse brez posebnosti. Le oblačnost v gorah, tudi v Julijcih je še kar vztrajala, kljub imenitni napovedi. Pa drugič.

Imel sem gamaše, prav so prišle zaradi mraza, pa tudi ko sem se dvakrat ali trikrat v nekakšnem zametu udrl do kolen. Derez nisem rabil.

Zoki, lepo in doživeto popisan in predstavljen svet ter doživetja v divjini tam gori!

Pa tudi spoštovanja vredna razmišljanja, tehtanja in sprejemanja včasih težkih in čustvenih odločitev - grem naprej ali se vrnem.

Imenitno!

Ja, seveda

Včeraj (sobota, 25. novembra) iz Srednjega vrha na Trupejevo poldne in nazaj. Malo parkirišče je bilo nabito polno, a se je po desetih minutah k sreči nekdo odpeljal. Pot je bila čisto narahlo poprhana s snegom, ki ni motil, tudi poledenelo ni bilo. Malo pod Železnico je snežna odeja postala zvezna, debela slabih 10 cm. Prijetno zgaženo je bilo, sneg je škripal kot v dobrih starih časih. Od Sedliča proti vrhu je bil sneg le še na poti, dovolj pomešan s peskom in zemljo, da ni drselo. Derezic nisem rabil.

Razgledi v čistem ozračju so bili prelepi, le oblaki so skrivali nekatere vrhove. Na trenutke je pihalo močno in zelo mrzlo, a na vrhu sem ujel deset minut skoraj popolnega brezvetrja.

Pri sestopu me je ujela tema. Malo nad Srednjim vrhom je skoraj polna Luna enkratno osvetlila Martuljkovo skupino. Doli v vasi pa mi je pogled na gore zakrivala nova Chalet Sofija, stavba, namenjena posebnim doživetjem. Zanjo nisem vedel, pogled nanjo me je osupnil. Zgradbi ni za očitati estetske dovršenosti, sploh ne. A občutek, da gore v čedalje večji meri postajajo brezplačna kulisa za profitna in drago plačana udobja luksuza, razvajanja in razkošja, je grenak. Tudi zato, ker se ob porastu zaslužkarstva v ne toliko časa nazaj še nedotaknjenem gorskem svetu na različne načine omejuje dostopnost gora za tiste pohodnike, ki v prvobitni naravi tam gori iščejo drugačna, predvsem duhovna zadovoljstva in vrednote. Pohodnike, ki ob komercializaciji gora na žalost, a nesporno, postajajo čedalje bolj obrobna in morda nekoč celo nezaželjena manjšina.