j. - Zadnja sporočila

Predvčerajšnjim (nedelja, 15. maja) od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje, po lovski poti na Presedljaj, prečno na planino Stare stale, po spodnji poti čez Grofov štant, čez greben in nazaj do planine Šibje.

Ta dan sem imel srečo: na Šibju oziroma tam, kjer naj bi ta planina nekoč bila, sem čisto slučajno zagledal stezo, ki se je odcepila desno gor proti Lastovcu. Še malo naprej na drugi strani suhe struge pa skalo z rdečim napisom s puščico: "Lovska Pres". Sledeč rdečim oznakam sem čez kakšnih deset minut tik pod robom območja ruševja naletel na povsem neshojeno, a davno nazaj nesporno nadelano lovsko stezico proti Presedljaju.

Pot je dobro sledljiva, za lovsko stezo kar malo preveč označena. Zadnjih nekaj metrov poti tik pod Presedljajem je bilo rušje ob poti skorajda nedotaknjeno, steza pa tako nekako prikrita pogledom obiskovalcev, ki tod pohajajo po markiranih poteh. S Presedljaja sem se spustil kakih petdeset metrov nazaj in sledil odcepu v levo, ki sem ga zaznal že gor grede. Čez dvesto ali tristo metrov se je steza za pet ali deset metrov izgubila v strme, peščene in krušljive vesine grape, ki se je prepadno spuščala daleč dol v dolino. Prečenje se mi je zdelo kar zahtevno. Višje gori iz stene teče studenček, malo naprej pa kakih petnajst metrov poševnih črnih plošč zapira pot. Drobni oprimki in stopi v čvrsti, črni skali so bili pravi balzam za dušo po izkušnji z nevarnim drobljivim peskom tam doli.

Planina Stare stale, okrogla ravninica na višini dobrih 1600 metrov in premera kakšnih 170 metrov mi je delovala prav prijetno. Z njene druge strani je poživljajoče bobnel manjši slap. Vroče je bilo.

Od planine vodi markirana pot proti Šibju. Na sedelcu se od nje najprej odcepi zgornja lovska pot čez Grofov štant. Čez kakih deset minut proti Šibju se pri skrivenčenem, posušenem drevesu od markirane poti levo odcepi težko sledljiva stezica. Čez dvesto metrov pripelje do Zijalke pod Starimi Štalami, kakih 15 metrov velika luknje kot iz pravljice. Nižje doli je skromna lovska preža z lepim razgledom na območje celotnega Grofovega štanta. Na drugi strani pobočja sem zagledal rušnat grebenček, do katerega sem prišel zadnjič. S preže potka vodi prečno v levo, nato pa dol in čez delno obraščen, meliščnati svet. Od tam pa v smeri izrazitega trebušastega, storžastega stolpa z ozko vršnjo konico, ki jo zaključujejo trije nenavadni kamniti prsti.

Prehod pod stolpom je bil nezahteven. Čisto druga zgodba pa je bila na drugi strani stolpa. Ozka, peščena polička, nad katero skala ni premogla enega samega zanesljivega oprimka je vodilo do kratke stenice. Od daleč so stopi in oprimki tam čez izgledali celo udobni. A tudi na stenici se je majalo prav vse. Sem ter tja je mi je kakšen kamen padel dol, se nekajkrat odbil od stene in globoko doli treščil na melišče. Previdno sem se zgoljufal tam čez na razgleden ruševnat hrbet in naprej do roba grebena, do katerega je bilo le še nekaj deset metrov prave lovske poti nad prepadom.

Na drugi strani sem sestopil po komaj zaznavni potki, ki sem jo že poznal. Čez deset minut, na kraju, kjer se mi je zadnjič izgubila sem iz grape ob podrtem drevesu zavil na travnat hrbet, kjer sem jo tokrat spet našel. Po lepem prehodu pod skalno zaporo sem ji sledil do višine kakih 100 metrov nad planino Šibje, kjer je spet brezupno izginila pod številnimi podrtimi drevesi. Med njimi sem poiskal prehod in na planino presenetljivo prišel kar po tisti stezici, ki sem jo povsem slučajno zagledal zjutraj.

Pri petih velikih skalah v suhi strugi, kakih 70 metrov pred vstopom v vodnato dolinico Bele, sem iz radovednosti še enkrat prečil strugo. Po gozdu sem se vzpel naravnost navzgor do potke proti Presedljaju, poznane od jutra in se vrnil po njej dol, da bi našel njen začetek. A je nekaj deset metrov nad strugo izginila tudi ta stezička. Še pred mnogimi leti sem slišal govorice, da se lovske poti namenoma začnejo šele malo višje v gozdu, ker so tako skrite pred nezaželenimi obiskovalci. Morda pa je res nekaj na tem.

Nekaj malega volje sem še imel in sem pokukal v dolinico pod Presedljajem. Hladni tolmunčki so bili prava poživitev po vročem dnevu. Duša bo menda sedaj nekaj časa dala mir. Vsaj za dva do tri dni bi se spodobilo.

Več podrobnosti pa na Modrini neba.

Predvčerajšnjim, v soboto, 20. novembra gor po prehodu iz naslova in dol po lovski poti do Žagane peči.

Skrajno desni od prehodov iz Kurje doline na Kalce je v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica (Golnar, Morojna, Pollak, Horvat) opisan asketsko kratko: "Lovski prehod: I V Kurjo dolino in desno na ramo ob Hlevu. Po prehodih na vrh" (I je najbrž prva težavnostna stopnja).

Tam sem bil na ogledih že dvakrat, zadnjič sam pred dobrim mesecem. Tokrat je ekipo okrepil prijatelj Profesor, s katerim včasih vandrava naokrog. Nisva začela ravno zgodaj, ampak sva začela. Sonce je že lepo ogrevalo vrhove nad Bistrico. Ob pogledih na trikotnik tople Koglove stene sva zavzdihnila oba. Skuta in Štruca na modrem nebu višje gori pa sta bili že povod za debato. Jaz sem kvasil nekaj o "tempi passati", Profesor je bil pa odločno proti takšni sramotni predaji. Stališči sva uskladila, ko sva ugotovila, da jaz gledam izrazito previsen Trebuh Štruce, Profesor pa Južni raz Skute.

S konca zgornjega kolovoza, ki vodi v smeri proti Hlevu, a se kmalu konča, sva zavila poševno levo navzgor do pričetka podrte grape, kjer se gre do jame Kapela. Od tam pa desno na gozdnat hrbet. Kakih 100 metrov višje gori je špranjasta jama z ljubkim imenom Kurje zjalo. Odkrili so jo šele marca 2019, v kataster jam pa vpisali letos spomladi. Po strmem prehodu kakih sto metrov desno od jame sva pripraskala do Rame ob Hlevu (imenovanega tudi Jankov turn, nekaj o poimenovanjuh turnov je napisano na gore-ljudje).

V grebenu nad turnom oziroma ramo je vrezan kaminček s skalo, ki sva jo obšla po desni (detajl okvirno II). V nadaljevanju približno tri raztežaje nič težjega, le zelo strme trave pomešane s skalno osnovo, sem ter tja kakšno drevo za psihološko oporo. Skala je tam v redu, z izjemo posameznih, od skalne gmote ločenih oprimkov v travi, ki skoraj praviloma ostanejo v roki.

Nad tem odsekom sva ob izrazitem kaminčku našla prehod v levo čez nekaj metrov mokrih, zatravljenih in z zemljo umazanih plošč (II ali malo več) in nato navzgor. Po strmini nad njimi, prekriti s tanko travico, je noga grdo spodrsavala. Sledilo je kakšnih 70 metrov lažjega sveta, po katerem sva prišla točno pod vrh Zelenega (ali pa tudi Ramšakovega turna, kdo ve, kako se v resnici imenuje).

Po nekaj nežnega pretepanja z ruševjem sva stala na prvem vršiču turna, kmalu pa še na drugem. Sem ter tja je bila strmina kar konkretna, celo malo izpostavljena, vse skupaj se nama je zdelo podobno čudoviti poti na Rušnato in Požgano Mlinarico. In tudi razgledi na Kalški in Čmaževski turn ter na druge gore naokrog, ki se marsikomu zdijo bolj pomembne, so bili prav imenitni.

Sestop na travnat grebenček, ki vodi do lovske poti je enostaven. Enkrat ali dvakrat sem celo opazil vejico porezanega ruševja, zanesljiv znak, da sta bila vrhova turna vsaj nekoč obiskovana. Do lovske koče, kjer sva zaključila z vzponom je bilo le še dobrih pet minut hoje. Vse skupaj osamljeno, divje in enkratno pozno jesensko doživetje, ki me je živo spomnilo na dneve prvih plezalnih korakov pred skoraj pol stoletja. In, seveda: tudi tokrat ne morem mimo zahvale Pastirici za nesebične posvete in podrobnosti o teh koncih!

OPOMBA: Čeprav gre po nazivu iz vodnička za lovski prehod, je to bolj plezalna smer. Sicer lažja, a je vzpon tukaj čez precej zahtevnejši od drugih lovskih prehodov v okolici Kamniške Bistrice (čez Najnar štant, na Mokrico iz Kurje doline, čez spodnji Gamsov skret, ki je na ključnih mestih varovan, grapa Za vratami, mislim da celo težji kot čez Repov kot na Srebrno sedlo). V zgornji polovici sva sicer bolj izbrala direktno smer, ki naju je pripeljala naravnost na vrh turna, dopuščam pa možnost, da tam obstajajo lažje variante. Spodnji kaminček s skalo (okvirno II) takoj nad Jankovim turnom pa je ključno mesto, ki se ga ne da obiti. Za sestop prehod ni primeren.

Kakšno misel in sliko več, pa tudi opis pristopa, sem objavil na Modrini neba.

Saj to je zgoraj opisana. Vrisana je tudi na MAPZS z obema variantama.
Lestvica je že precej slaba, pa se da.

Ena pot gre iz Repovega kota levo (pri približno 1280m) in vodi v grapo Za Vratami ter naprej čez Movzino in Planjavske zelenice na Sukalnik.

Pri 1470 m se od te poti levo odcepi varianta poti (z leseno lestvico), kakih 100 m višje pa prav tako levo še druga varianta. Obe se združita na grebenčku kakih 400 metrov od odcepa, od tam dalje pa se pot spušča zlagoma navzdol približno proti Pastircem. Na pot na Kamniško sedlo se priključi nekaj nad Pastirci.

V območju obeh odcepov se malo izgublja, načelno pa je prehodna, meni tudi lepa. Kot vse lovske poti pač. Nazadnje sem bil tam kakšni dve leti nazaj.

Zakon o ohranjanju narave, člen 28b, odstavek 4:

"Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena je dovoljena ustavitev ali parkiranje vozil na motorni pogon v pasu petih metrov izven vozišča, če je ustavljanje ali parkiranje v skladu s predpisi, ki urejajo cestni promet(!!), in če temu ne nasprotuje lastnik zemljišča".

Sicer lepo napisano, v praksi pa dovoljuje redarju, da dela precej po lastnem preudarku.

Absolutno manjkajo vidne oznake območij, kjer se lahko parkira. Velikokrat je težko ugotoviti, kje dejansko se neha gozdna cesta in se nadaljuje kot kolovoz ali pot... Da bi obiskovalec to za vsak kraj posebej preverjal v katastru ali v občinskih aktih, je malo čudno.

Pa še to: bi bili lahko tudi e-bicikli vozila na motorni pogon? Zakon pravi (2. odstavek 28. člena): druga prevozna sredstva, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja ali z močjo drugega lastnega pogona vozila (v nadaljnjem besedilu: vozila na motorni pogon).

Predvčerajšnjim po ovinkih na Trto in nazaj. Parkiranje v Kurji vasi je pravi balzam za dušo. Zjutraj, pa ne preveč zgodaj, je bilo prazno. Nobene rampe, nobenega obupanega iskanja prostega mesta ... Pod začetkom vzpona, kakih petnajst minut peš hoje od parkirišča je sicer še en velik prostor, ki se je ob čiščenju posledic žledoloma iz 2014 uporabljal za nakladanje, a sem se odločil, da začnem pač v Kurji vasi.

Pot v smeri proti Trti je nekoč potekala po gozdu v udobnih cikcakih, ki pa jih danes ni več. Tudi gozda ni več, ostala je le ogromna, pusta strmina, kjer med številnimi posušenimi vejami v nebo štrlijo obžagani štori podrtih dreves. Začel sem po opuščeni vlaki, ki vodi naravnost navzgor. Ko na levi zmanjka grmovja, se vlaka obrne v to smer in se prelevi v ne vzdrževano traktorsko pot (morda pa le ostanek nekdanje poti), ki skoraj vodoravno vodi proti zahodu. A ne za dolgo. Ko se konča, je možen vzpon po širokem hrbtu (stezica v nastajanju), ki zgoraj pri prvih drevesih postane za nekaj časa dokaj dobro vidna steza ob vzhodnem bregu peščene grape.

Sam sem na koncu vodoravne poti nadaljeval ravno v to grapo, malo pofirbcal po njej in po gozdu zahodno od nje in se v zgornjem koncu vzhodnega kraka grape vrnil nazaj v gozd nad njenim vzhodnim delom. Nadaljevanje proti grebenu med Srednjo goro in Trto bi bilo samoumevno, če ne bi po pobočju ležalo kar nekaj podrtih dreves. Usmeril sem se nekaj metrov desno na strm hrbet in po njem navzgor. Imel sem srečo, debla so tam ležala pretežno v smeri vzpona in se jim ni bilo težko izogniti. Sem ter tja sem zasledil ostanke poti, ki so mi bili v precejšnji gozdnati strmini dobrodošli. Na greben (Vinarica se menda reče temu koncu) sem prišel pri ostanku drevesa, obraslem s številnimi gobami. Od tam je do vrha še kakih 150 višinskih metrov po sledljivi grebenski stezici med podrastjem. Gozdnata pobočje na obeh straneh je dokaj strmo, a težav ni. Meni je bilo zelo lepo, divje in samotno.

Vrh je prijazen in udoben, a zaradi gozda skoraj brez razgleda. Pa še prah v zraku je naredil svoje. Imel sem namen spustiti se malo navzdol na sedelce med Trto in Malo Trto, da bi poiskal prečno pot, ki vodi nazaj pod grebenom in nato čez grapo. Pa je nenadoma začel pihati veter, katerega sunki so se mi zdeli precej močnejši, kot je bila napoved za to višino. Smer vetra je bila sever oziroma severovzhod, pihal pa naj bi veter južnih smeri. Z dreves je padlo nekaj vej, zato sem se iz previdnosti kar hitro pobral nazaj po poti, po kateri sem se vzpel.

Nekaj višje nad krajem, kjer sem se pri vzponu vrnil čez peščeno grapo, mi je pozornost vzbudila komaj sledljiva stezica, ki je vodila vodoravno čez grapo in nato naprej v smeri proti sedelcu med obema Trtama. Lahko bila tista, po kateri sem se nameraval vrniti, če me ne bi spodil veter.

Po gozdu, ki od tam dalje ni več strm, sem se spustil ob vzhodnem bregu peščene grape. Steze sprva nisem videl, morda jo tam sploh nikoli ni bilo, se je pa pokazala na mestu, kjer sem se zjutraj iz grape vzpel v gozd na njeni zahodni strani. Tam blizu sem zagledal tudi dve nenavadni jeklenici. Obe sta tik nad tlemi čvrsto pritrjeni vsaka na svoje drevo in vodita v smeri visokih na vrh skupnega, že malo posušenega drevesa. Nižje doli, tik nad poseko, sem opazil še tretjo, podobno. Ležala je na tleh. Hmmm...

Na poseki se pot neha, so pa skozi travo in podrast uhojene stopinje, po katerih se je mogoče dokaj udobno spustiti na konec vodoravne poti. Enkrat bo to mogoče prava stezica.

Na parkirišču je bil poleg mojega le en avto. Rekreativnih kolesarjev na cesti do Mojstrane pa, kolikor hočeš.

Opomba: z Vinarice vodi čez Srednjo goro na Biščkovo glavo slabo vidna grebenska steza. Na dveh mestih se zaradi podrtega drevja čas na poti malo podaljša, pa ni hudega.

Kakšna slikca več pa na Modrini neba.

Hvala, Majda! Malo mi je nerazumljivo vse skupaj. Če plačaš spodaj in si vmes ogledaš recimo spominski park, pa Rusko kapelo ipd., te parkirišče na vrhu še čaka in koliko časa? In obratno, vzameš listek, poskušaš plačati na sedlu, pa ni nobenega prostega parkirišča.
Bomo videli, kako so to naštudirali.

Majda: "Na zapornici bodo prevzeli parkirni listek"...
Morda veš, se tam tudi plača parkiranje?

Zakon o ohranjanju narave (ZON). Določa prekršek in kazen za nedovoljeno vožnjo, ustavljanje ali parkiranje z motornimi vozili v naravnem okolju (prvi odstavek 28.b člena).
- Prepoved vožnje: V naravnem okolju je prepovedano voziti, ustavljati ali parkirati z motornimi vozili izven dovoljenih pasov (5 metrov od roba vozišča).
- Prekršek (10. točka): Organiziranje ali izvajanje vožnje z motornim vozilom tam, kjer to ni dovoljeno, se obravnava po 10. točki 1. odstavka 160.a člena.
- Denarna kazen: Za posameznika znaša globa od 1.000 do 2.000 evrov.
- Zaseg vozila: V primeru ponovitve prekrška v dveh letih se lahko izreče tudi stranska sankcija odvzema (zasega) motornega vozila.

Kot, prejšnjo nedeljo: malo pred šesto zjutraj sem dobil enega zadnjih parkirnih mest. Število vozil (nisem štel, okrog 80) me ni toliko motilo, kot dejstvo, da ni nikjer nobene oznake, kje se sme parkirati oziroma, kje bi pa lahko že bil v prekršku. Vsaj recimo začetek in konec območja ob kolovozu. Pojem, kot na primer "pri Lengarjevem rovtu" je lahko dokaj širok in omogoča pisanje drakonskih kazni za kršitelje izključno po presoji uradnika, ki to kontrolira.

Na hitro sem poguglal, kje v območju mojstranških dostopov se sme parkirati, pa sem našel bore malo. Recimo:
- Obvestilo o parkirnih mestih v dolini Krma in Kot iz 2024
- Linke v Google maps, ki lokacijo točno pokažejo, meja parkiranja pa seveda ne
- Pa neko bedno sliko iz dolgoročnega plana TNP 2016 - 2025.

Prilagam vse tri slikce.

Ve kdo kaj več?

Krasna tura in uravnotežena objava zanimivih podrobnosti s poti! Čestitke za turo, objavo in seveda - vzgojo!

Lepo! Čestitke!

Čestitke obema! Lepo te je brati, Palčica...

Včeraj še eno potepanje po Veliki planini, ki mi že kar sumljivo prihaja v navado. Avto smo pustili na Rakovi ravni, potem pa nekaj časa po cesti za Ušivec in kmalu ostro levo proti Gojški planini. Pri odcepu za Domžalski dom sem ugledal zadnjo živo dušo, potem pa do konca poti nobenega. Na vrhu Bukovca nas je ujel močan piš vetra, a se je hitro umiril. Spust navzdol je bil lenoben, v Tihi dolini smo za hipec postali ob razpadajoči žičniški kolibi. Nato smo jo ucvrli gor proti Mali griči, kjer je bila prav za nas pripravljena manjša, a imenitna in skoraj nedotaknjena zaloga pršiča. Kar dvakrat ali trikrat smo jo prav z veseljem použili. Parkirišče Mačkin kot je nekaj minut stran za vogalom ali dvema, cesta od tam dalje proti Ušivcu in naprej je zvožena a ne splužena. Sprva gre malo gori doli, od Ušivca dalje pa samo še navzdol. Udobno, a nič posebnega.

Mraz smo ocenili na približno -8 ali -9 stopinj, po kontah je bilo hladneje. Snega na poti je naneslo okrog 10 ali 15 cm, ponekod še več ali manj, kot ga je pač oblikoval veter. A vseeno dovolj za brezskrbno pohajanje s turnimi smučmi. Meni se je zdelo celo nekako prvinsko, praizvirno, smuči so nekoč najbrž res rabili več ali manj za potovanja. Pa še Kamniške Alpe smo si ogledali iz zornega kota, ki sem ga do sedaj videl bolj poredko. Naj o tem kaj več povejo slike.

Od Zelenega roba se je od daleč slišalo drdranje motornih sani, tudi na cesti proti Ušivcu nam je prišel naproti en ropotajoč voznik, a je pred nami obrnil in nas zapustil v oblaku smrdečih izpušnih plinov.

Dnevna parkirnina nad Podvolovljekom je 12€, letna karta stane 40€, cesta je splužena. Na drugi strani pod žičnico je parkiranje brezplačno.

Danes iz Ušivca čez Malo planino do Gradišča in nazaj. Nekaj centimetrov zapadlega in shojenega snega je prekrilo posamezne odseke starega ledu, tako da ni drselo. Hoja je bila pravzaprav zelo prijetna, pa še malo škripalo je. Srečal sem okrog sto sprehajalcev.

O razgledih ne bi preveč razpravljal. Naj svoje povedo tiste dve ali tri slikice, ki sem jih uspel narediti.

Meni je bilo lepo.

Danes je bil dan za Rodico. Ali pa tudi ne, kakor za koga. Poročila med vožnjo so javljala 50 km/uro zahodnika na Kredarici, pri odcepu za Nomenj je bilo vse zamegljeno, nebo pa zabito z oblaki.

Parkiral sem na koncu ceste, ki pelje iz Laškega Rovta. Vlage v zraku tukaj ni bilo, nebo jasno, tam zgoraj v smeri planine Suha se je slišalo tuljenje vetra..

Zvezna snežna odeja se je pričela na planini Suha, a v zoprni obliki: na pomrznjeni skorji si bodisi zdrsnil, ali pa se ti je udrlo. Ne sicer pregloboko, a tistih nekaj sto metrov zlagoma vzpenjajoče ravnice mi je pobralo kar nekaj energije. Prehodu čez žleb na levi strani sem se izognil po prečni poti kakih petdeset metrov višje. Dereze so tukaj hrustljavo grabile po snegu, pravzaprav si boljših razmer skoraj nisem mogel zaželeti. V dolinici pod Malo Rodico in naprej sem se držal nekoliko desno v senčnih legah, da so dereze bolje prijemale, pa še pihalo ni. Na vrh pa sem prisopihal po severozahodnem grebenu. Tudi tam je bilo ravno prav trdega snega za udobno hojo s špičkami.

Gori je pihalo, ne prehudo, ni pa bilo preveč prijetno. Razgledi zahod, sever in vzhod prelepi, primorska stran pa je bila prekrita z oblaki. Tako je bilo tudi napovedano.

Vrnil sem se po isti smeri. Pot na Rodico z južne strani je skoraj kopna, če pa greš s severne, je zimska oprema kar nujna.

Ostajam brez besed! Čestitke!