Velika planina

Res je. Kozarci ji lepo pristojijo, toda dobra družba ji še bolj.

Sem šel danes preverit, pa nisem mogel do nje, tak dren je bil. Vsekakor ne dvomim v kvaliteto mojstra. Upam, da je tudi les kvaliteten in NAM bo služila vsaj naslednjih dvajset let.

Iz tvojih ust v božja ušesa.

Tone, fotka št. 1 razveseli vsakega turističnega ponudnika in prestraši vse krave na Veliki planini! Očitno bodo krave doživljale stres od hrupa, gostinci pa se bodo veselili žvenketa novcev v blagajnah.
Skratka dogajalo se bo ful veliko.

Ja, Lino, za pet mescev se bom prisiljen izselit iz te moje zimske destinacije.

Ej jej jej, pocarsko delo, Žan. Tudi očal nisem rabil natakniti na nos. Dvaindvajsetka je že nova rahitična. Ko bi vsaj trhel les obrezal stran (noga) tako pa ga lahko z nohtom odluščiš, saj je popolnoma gnil.
Sicer pa danes mirno, prazno, tiho. Na Gradišču tako gosta megla, da je kapljalo iz nje kot ob rahlem dežju. Temperatura pa tri stopinje.

Dobro je, za kogar je.

...jklč, imaš prav, stari najemnik se poslavlja, gor ni vzdržal niti pet let.

Ne bodimo prestrogi do nove mize. Dajmo ji priložnost da se izkaže.

Tone, že samo vzdušje na Veliki planini je tako prijetno, da se na malenkosti pozabi!

Kakšna žaloigra glede ene klopce, upam, da posnamete dokumentarec

Ha, Lino, včeraj tega 'vzdušja' nisem imel s kom delit, razen s po enim gostom, ki sta ga imela oskrbnica Črnuškega in upravljalec nihalke.
Turbo, dokumentarec je že posnet, klopca je že na dveh slikah.

Že kar malo slabe vesti imam, ko vidim datum zadnje objave. No, moj hrib še stoji, vsaj enkrat tedensko utrjujem njegove stezice, barve na hribu se menjavajo, močno upam, da se bela ne pojavi več, saj je do prvih štirinožnih obiskovalk le še kakšen teden. Za popestritev sem v sredo pristopil čez Dol, trava je tam že dokaj visoka, vendar krav tudi tam še ni. Upam, da se bo na tej poti v kratkem pojavil kakšen markacist z 'orenk' motorno žago, saj je na poti kar nekaj 'lesenih' preprek. Tokrat sem si 'prerezano' kočo na Konjščici malo bolj ogledal in brez strokovne ocene ugotovil, da jo bo treba do tal podreti.
Malomarnost glede voznega reda nihalke ostaja ""na visoki ravni"".

Včeraj štartam od Calcita kakšno minuto prej kot po navadi. Zahotelo se mi je hoje, zato po 'obvozu' čez Pirčev vrh, pa tudi po Planini sem kolovratil vse tja do Bukovca. Strava mi je namerila skoraj 1400 višincev. Z novimi alpha crossovkami lahkotno po razmočeni trasi nad Primožem, pljuča uživajo z ravno prav hladnim 'gorivom'. Pred Jarškim mrtvilo, na klopci v samih spodnjicah zaležem v toplem soncu.. Novega lastnika zaenkrat še ni gor, se pa poraja vprašanje odprtosti (rentabilnosti) teh treh domov, saj se obeta trimesečna zapora ceste do Kranjskega raka, od kjer 'salonarčki' najraje pristopajo na planino. Tujci bodo seveda še naprej 'žičničarji', ki bodo zmogli le do Zelenega roba, prej omenjeni domovi pa bodo samevali. Tako se gremo pri nas turizem.

Ker je veter odpihnil višji cilj, se zopet poslužim zlate rezerve - Vel'ke. Od opreme rabim le dve cunji, ki ju zbašem v najmanjši tekaški ruzaček in pri Calcitu vključim avtomatskega pilota. Mehanskih ovir na poti ni bilo, ptičje petje in dišeče rastje me spodbudijo, da se na cilju močno približam 'predkolenskemu' času. Privoščim si pol ure horizontale v zavetju koče, čebljanje šestošolcev mi prepreči, da bi zadremal. Ko se podam na odprto, proti Gradišču, sem zadovoljen z današnjo odločitvijo, saj so mi posamezni sunki vetra zapirali sapo in sem se moral ustavljat. Pot nihalke se je nahajala v zatišnem območju, zato obratovanje ni bilo niti malo vprašljivo. V avtobusu do Calcita edini potnik.

Poletje je tu, z njim pa vročina, ki tudi nižjim hribom ne prizanaša.
Včeraj sem šel gor čez Dol, saj mi je letna karta za nihalko potekla že konec junija, zato sem kupil novo. Kar prijeten hlad, na Dolu že tolikšna trava, da se nisem videl iz nje, krav pa nikjer. Vse do Gradišča se nisem nič ustavljal, ob dobrem filingu sem bil gor v uri petintrideset. Zaležim kar na klopci, saj naslednje četrt ure ni turistov. Danes udarim klasiko od Vegrada, do Primoža nekaj znancev, naprej nikogar več. V Jarškem me je presenetila Lidija, saj sem bil prepričan, da je Soklič na Velki zaključil. Avtobus mi je spet ušel, zato se do avta zapeljem s sopotnico iz nihalke. Tako intenzivno sva čebljala, da bi se kmalu odpeljala mimo mojega avta....

Včerajšnjo jutranjo svežino po malo daljšem deževju spet izkoristim za moj hrib. Kot vedno, tudi tokrat nič ne zavijem proti Primožu, mogoče jeseni, ko bodo zrele hruške. Pri obeležju Mickine bajte skrenem levo čez Pasje pečine, saj pot čez Pirčev uporabljam le v nevarnih zimskih razmerah. Pri planšariji, kjer sem nameraval nabaviti skuto že drugič zaklenjena vrata; odkar je umrla gospa nimam sreče z nabavo te odlične dobrote, ki jo sicer kupujem spodaj, v domačiji. Sokličevi (ali morebiti nov najemnik) vztrajajo tudi poleti s tridnevnim tedenskim zaprtjem Jarškega doma, zato si lahko izberem najugodnejšo klopco za horizontalo. Po polurni pavzi v dolgih rokavih do Gradišča. Tujcev tokrat malo manj, v nihalki pa sem edini gost.