Predvčerajšnjim, v soboto, 20. novembra gor po prehodu iz naslova in dol po lovski poti do Žagane peči.
Skrajno desni od prehodov iz Kurje doline na Kalce je v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica (Golnar, Morojna, Pollak, Horvat) opisan asketsko kratko: "Lovski prehod: I V Kurjo dolino in desno na ramo ob Hlevu. Po prehodih na vrh" (I je najbrž prva težavnostna stopnja).
Tam sem bil na ogledih že dvakrat, zadnjič sam pred dobrim mesecem. Tokrat je ekipo okrepil prijatelj Profesor, s katerim včasih vandrava naokrog. Nisva začela ravno zgodaj, ampak sva začela. Sonce je že lepo ogrevalo vrhove nad Bistrico. Ob pogledih na trikotnik tople Koglove stene sva zavzdihnila oba. Skuta in Štruca na modrem nebu višje gori pa sta bili že povod za debato. Jaz sem kvasil nekaj o "tempi passati", Profesor je bil pa odločno proti takšni sramotni predaji. Stališči sva uskladila, ko sva ugotovila, da jaz gledam izrazito previsen Trebuh Štruce, Profesor pa Južni raz Skute.
S konca zgornjega kolovoza, ki vodi v smeri proti Hlevu, a se kmalu konča, sva zavila poševno levo navzgor do pričetka podrte grape, kjer se gre do jame Kapela. Od tam pa desno na gozdnat hrbet. Kakih 100 metrov višje gori je špranjasta jama z ljubkim imenom Kurje zjalo. Odkrili so jo šele marca 2019, v kataster jam pa vpisali letos spomladi. Po strmem prehodu kakih sto metrov desno od jame sva pripraskala do Rame ob Hlevu (imenovanega tudi Jankov turn, nekaj o poimenovanjuh turnov je napisano na
gore-ljudje).
V grebenu nad turnom oziroma ramo je vrezan kaminček s skalo, ki sva jo obšla po desni (detajl okvirno II). V nadaljevanju približno tri raztežaje nič težjega, le zelo strme trave pomešane s skalno osnovo, sem ter tja kakšno drevo za psihološko oporo. Skala je tam v redu, z izjemo posameznih, od skalne gmote ločenih oprimkov v travi, ki skoraj praviloma ostanejo v roki.
Nad tem odsekom sva ob izrazitem kaminčku našla prehod v levo čez nekaj metrov mokrih, zatravljenih in z zemljo umazanih plošč (II ali malo več) in nato navzgor. Po strmini nad njimi, prekriti s tanko travico, je noga grdo spodrsavala. Sledilo je kakšnih 70 metrov lažjega sveta, po katerem sva prišla točno pod vrh Zelenega (ali pa tudi Ramšakovega turna, kdo ve, kako se v resnici imenuje).
Po nekaj nežnega pretepanja z ruševjem sva stala na prvem vršiču turna, kmalu pa še na drugem. Sem ter tja je bila strmina kar konkretna, celo malo izpostavljena, vse skupaj se nama je zdelo podobno čudoviti poti na Rušnato in Požgano Mlinarico. In tudi razgledi na Kalški in Čmaževski turn ter na druge gore naokrog, ki se marsikomu zdijo bolj pomembne, so bili prav imenitni.
Sestop na travnat grebenček, ki vodi do lovske poti je enostaven. Enkrat ali dvakrat sem celo opazil vejico porezanega ruševja, zanesljiv znak, da sta bila vrhova turna vsaj nekoč obiskovana. Do lovske koče, kjer sva zaključila z vzponom je bilo le še dobrih pet minut hoje. Vse skupaj osamljeno, divje in enkratno pozno jesensko doživetje, ki me je živo spomnilo na dneve prvih plezalnih korakov pred skoraj pol stoletja. In, seveda: tudi tokrat ne morem mimo zahvale Pastirici za nesebične posvete in podrobnosti o teh koncih!
OPOMBA: Čeprav gre po nazivu iz vodnička za lovski prehod, je to bolj plezalna smer. Sicer lažja, a je vzpon tukaj čez precej zahtevnejši od drugih lovskih prehodov v okolici Kamniške Bistrice (čez Najnar štant, na Mokrico iz Kurje doline, čez spodnji Gamsov skret, ki je na ključnih mestih varovan, grapa Za vratami, mislim da celo težji kot čez Repov kot na Srebrno sedlo). V zgornji polovici sva sicer bolj izbrala direktno smer, ki naju je pripeljala naravnost na vrh turna, dopuščam pa možnost, da tam obstajajo lažje variante. Spodnji kaminček s skalo (okvirno II) takoj nad Jankovim turnom pa je ključno mesto, ki se ga ne da obiti. Za sestop prehod ni primeren.
Kakšno misel in sliko več, pa tudi opis pristopa, sem objavil na
Modrini neba.