palček plezalček - Zadnja sporočila

Zgodil se je nov potep za v zbirko kratkih in sladkih. Ker se je souživač odrekel pisanju, na forumu pa teme ni odprte, dodajam nekaj vrstic in slik.

Med Potokom v Črni in Podstudencem se nahajajo Pirčeve ride, kjer se pri razpelu začne potep po udobni vlaki. Kmalu se le ta spremeni v stezico in ko se znajdeva pri novi klopci, jo ubereva na grebenček, ki vodi proti Pirčevemu vrhu. To je svet mnogoterih obrazov, ki se strmo dviga in ponuja prebujajočo pomlad v polnem sijaju ob tem pa še obilico drevesnih skulptur. S Pirčevega vrha se usmeriva proti Ravnemu hribu, a brezpotje že po nekaj korakih razodene, da je tik pod nama pot, s katere se zasliši veselo čebljanje. Čisto tiho se umakneva nazaj in jo jadrno ubereva čez drn in strn na zahodni konec Sušav, kjer malica hitro izgine, posledično pa trebuh zadovoljno prede kot razvajen mačon. Posedanje kljub toplemu soncu ne traja predolgo in že koračiva proti zahodu po grebenčku Ravnega hriba. Malo pred najbolj zahodno travnato zaplato trenutek popestri sova, ki je bila prehitra za ovekovečenje na sliki. Nato obrneva navzdol rahlo v smeri sv. Primoža. Poti ni, trave pa zelo suhe in zelo strme. Svet je prvobitno čaroben in drevesa prav posebno udobna (slika 18). Po stiku z markirano potjo zavijeva proti grapi, ki se kot razdejano-razjarjen graben spušča proti Potoku v Črni. Nekaj časa slediva prečni stezici, a ker sva najbrž zgrešila odcep, ki naj bi privedel v grapo, jo ubereva znova kar za nosom in raziščeva še nekaj izjemnih kotičkov ter se na koncu ob prečenju po zahodnem pobočju Pirčevega vrha pozabavava še z medico.

Tukajšnji svet ponuja še kar nekaj raziskovalnega materiala in vabi k ponovnemu obisku.

Po jutranji kavi urno iz Zadnjice do Loga in nad muzejem po poti Gmajna. Ko se slednja obrne v desno in začne spuščati, nadaljujeva naravnost in kmalu se priključiva markacijam skozi Trebiški dol. Nisva se jih še dodobra navadila, že jih zapustiva na mestu, kjer prva stezica zavije levo. Slediva ji do planine Trebiščina. Od tod naprej je bolj tipajoče, dokler se na lepem ne pokaže mulatjera, po kateri dospeva do kasarn. Naprej stopiva na Veliko glavo (precej ruševja; večkrat sem slišala, da je neprehodno, a nekako sva prišla z ene strani na drugo čez vrh ), nato nadaljujeva direktno na Velikega Konja (ruševju se da večinoma izogniti in čisto spodobno pristopiti) in sestopiva na drugo stran po grebenu, ki vodi proti Ozebniku. Z njega je grebensko nadaljevanje mestoma krušljivo in izpostavljeno. Vzpon s sedelca na 'Nad Kopiščarji glave' nad Ozebniško planjo je enostaven, medtem ko pogled na Veliki Vršovec razkrije isto kot Google Earth - morje ruševja. Vrneva se čez planjo na greben Konj-Ozebnik in po potki sestopiva na sedlo Čez dol ter malo po lokalni bližnjici in malo počez doseževa cesto pod Utrom. Nadaljevanje do izhodišča bi bilo precej nezanimivo, če ne bi zavila še do slapa Pinja in šele nato primaširala do zasluženega zavitka - hvala za pogostitev, zavitek je bil božanski.

Pantharej, hvala. Bom poskusila enkrat najti še pot in njen konec s tvojih slikic.

Ppegan, hvala. Če bi bilo časa več, bi bilo še bolj zabavno, tako pa loviš trenutke, ko utegneš.

Tango, ko se spustiš z Bašeljskega sedla, ni potka čisto takoj vidna, ampak jo hitro uloviš bolj desno gledano navzdol. Na prvi spodnji sliki jo že dobro vidiš. Ko pred sabo zagledaš majhen gaj (mislim, da so bile pretežno smreke), levo od njih opaziš tudi tablo za studenec (druga slikica spodaj). Tretja slika - približen vris na maPZS.

Mimogrede, na Google Maps ali Google Earth je tisto, kar naj bi bil ostanek poti od bivaka navzgor proti grebenu drugače vrisano kot na maPZS.

Nedeljsko raziskovanje začnem v Laškem (nad Bašljem), kjer imajo veliko parkirišče, namenjeno pohodnikom.
Po nekaj minutah skrenem na kvazi stezico, ki bi malo višje morala pripeljati na markirano pot. Na slednjo sem tudi prišla, a namesto po stezici sem objela par dreves, da sem uspela premagati nekaj 10 višincev v 'pokonci ležečem' gozdu. Nadaljevanje me privede do klopi pri smrekah, kjer se v levo odcepi pot proti planini Javornik in desno proti Kališču. Naravnost za nosom jo ubereš, če nadaljuješ po nemarkiranem, a dobro uhojenem JZ grebenu Storžiča. Tokrat sem sledila poti v desno, a jo med prvimi bukvami zapustila v želji, da najdem lovski bivak. Dosti iskanja ni bilo potrebnega, saj ga je ob malo bolj posvečenem pogledu moč uzreti že kar s poti. En-dva sem pri njem in ko pokukam skozi okno, ugledam kovinsko škatlo iz nekih drugih časov, ki stoji na mizi posuti z listjem. Zraven je štedilnik. Pred hišico so razmetane steklenice, za njo pa naj bi se razkrila stezica, ki bi me višje morala privesti na JZ greben. Odvijugam po pobočju in čeravno stezice ne srečam, ob krasnih razgledih kakšnih 300 m višje stopim na greben, kjer začnem loviti meglo. Ko jo slednjič ujamem, se ji pridružijo glasovi. Na vrhu sedi kar nekaj nadobudnežev v mrazu in vetru. Najbrž čakajo vrnitev sonca ali pa se mrazu navkljub zgolj ne odrečejo navadi ždenja na najvišji točki hriba. Nisem se jim pridružila v čakanju, raje sem premraženo odbrzela do Bašeljskega sedla in vmes 'skenirala' za odcepom, kamor me mika kdaj v prihodnje. S sedla ostro desno, da ujamem stezico, na kateri nekaj nižje naletim na označen studenec. Nato prečim pobočje po dobro vidni stezi proti Kališču, a se na primernem mestu usmerim desno in nadaljujem po tu in tam slabše vidni, a slikoviti potki, kjer srečam celo dva ne preveč pogovorljiva muflona. Na markirano pot znova stopim na planini Spodnje Kališče. Z nje proti partizanski bolnišnici in nazaj v civilizacijo.

Lepa tura za slovo od zime

Prišla je kot naročena, Gepova objava namreč (mora biti pod nekim drugim naslovom) in sem se napotila v iste konce po malce modificirani varianti.
V Dragi je bilo parkirišče okoli pol osme še precej prazno. Zakoračim po beli cesti in naprej po poti proti Prevali. Ko jo dosežem, se prvi obiskovalci že krepčajo v koči, sama pa kar na hitro "zviz" v desno do Potočnikove planine, kjer zavijem levo v precej pokonci postavljen breg. Najprej skozi gozd, nato krajši čas v plesu z ruševjem in ko končno pridem na plano, kot vkopana obstanem s kačjim levom skoraj pri nosu. Ratio pravi, da je lev ostal, kače pa verjetno že dolgo ni tam, a srce bije hitreje, noge so kot na vzmeteh, palice pa tolčejo po tleh kot bi izvajala prav posebno cirkuško točko. Malo lažje zadiham šele, ko visokih trav ni več, kar pa se zgodi tik pod grebenom, po katerem ob krasnih razgledih znova pridem do markacij in ob njih na precej oblegan vrh. Spust proti Robleku in naprej je hitro minil in tako sem se že zgodaj popoldne peljala proti domu.

Pozdravljen, kako sem vesela teh besed, pa ne zaradi čestitk, čeravno se zanje lepo zahvaljujem, ampak ker upam na kako novo j.-jevo dogodivščino.

Potep na Pirčev vrh pred tremi tedni mi je vzbudil željo po vrnitvi v te strmine. Po povratku domov sam sedla pred zemljevid in zarisala, kam bi bilo iti naslednjič. Nisem upala na družbo, saj je souživač na grebenu Krvave peči že bil. Da ga je zanimal že vdrugo, je dajalo še dodatno upanje na zanimivo turo. Grebenček je postregel z nekaj težjimi prehodi in lepimi razgledi.
Na bivši markirani poti sva se znašla tik pod Pirčevo planino in se po "štoripasovnici" sprehodila do prehoda v ograji, ki naju je spustil z nežne in varne Male planine v nori svet razdrapanih in strmih pobočij, poraslih z gozdom in travami. Slednje so v tem letnem času še precej suhe in tako služijo kot slabi grifi ter zahtevajo neomajno vero, da je moč storiti vse "na noge" (kot v platah) in če le-to ne gre, da tudi suhe bilke držijo in vzdržijo tvojo težo.
Sprva sva na Curli ujela nekaj zelo uhojenega, ki se je kmalu izgubilo. Nato sva srečala tu in tam kakega možica v obliki "en kamen na skalci" in ko so ti izginili, svet pa je postajal orientacisko in tehnično manj prizanesljiv, sva bila vsak svoj kapitan ladje - en bi šel višje, drugi nižje. Na koncu sva prekrmarila razburkano morje in kar nekajkrat celo udela tudi očitne ostanke steze.
Ko sva pred Skledčko zavila navzgor, so se pravi izzivi Velike planine šele razkrili, a tudi slednje sva s pomočjo trme premagala ter se iz samote znova vtihotapila med živelj, ki si je lepšal dan med žefrani.
Sestop je bil zgolj še formalnost, ki je vsled svoje lahkotnosti lepo zaključil dan.

Prvič sem parkirala tukaj: https://maps.app.goo.gl/Wy9YmZDm7syoTiki6 in šla peš po pločniku do začetka grebena.
Lahko pa vprašaš, če ti dovolijo parkirati pred gostilno: https://maps.app.goo.gl/eWCaVWjo66soRjsB7 ; v slednjem primeru imaš do potke, ki vodi na začetek grebena minutko. Nekaj korakov za gostilno zaviješ v ulico, greš mimo treh hiš in vrta (na levi stani) in potem na koncu asfalta (če ga v vmesnem času niso podaljšali) levo v hrib.

Pirčev svet je zanimiv in tudi sama sem že začela planirati enega naslednjih potepov .
Direkten spust ni bil izveden, ker sem si zaželela znova iti po grebenčku do tja, kjer sem enkrat prej zavila na drugo stran, to-je v Konjsko dolino. Morda lahko zadnjih nekaj fotk z linka pomaga: https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/velika_planina_-_konjska_dolina/3/928

Čarobni svet mahov... lepo

Iskrene čestitke za pogumen vzpon. Vesoljna podrtija Hudičevega žleba je za redke...

Po doooolgem času, se je zadnji hip zgodila Begunjščica...
Bilo je malo bolj kratko, a zato nič manj sladko, megleno in spolzko.

Hvala za objavo. Ta pristop me je že nekaj časa "žulil".

Za v malho želja
Upam, da sta bolečina ter oteklina osjega pika uplahnili.

V Velsko dolino se odpravljam že od ...lahko bi rekla, da od vedno, a ker je v srcu markacij in gneče, se ji tudi vedno spretno izognem. Ko končno včeraj zakoračim vanjo, se ne morem načuditi, kako jo turistarji vseh vrst spregledajo. Med listopadnimi iglavci, si obljubim, da jeseni znova pridem (no ja, samo nisem določila, katero jesen me bodo z zlatimi iglicami zasipavali macesni pod obzidjem Mišelj vrha-Mišelj konca ). Kjer se na koncu doline markirana pot obrne v desno, jo uberem kar naravnost po skalno rožni preprogi in nato še malo po melišču navzgor, dokler ne dospem do dobro vidnega odcepa za Mišeljski konec. Od tam naprej je vse težje, saj že neusmiljeno pripeka. Na vrhu se ne zadržim, ampak nadaljujem po grebenu do Na Nizkem. Za to grebensko izboklino, sem hotela poiskati prehod v dolino, a kaj prda se ni bilo treba truditi, saj kar greš in greš. Enkrat vmes nisem mogla zlocirati kače, ki je v teh višinah lahko zgolj gad, zato sem jo ucvrla na melišče in se po njem kar nekaj časa uživaško spuščala v lahkem drncu. V Mišeljski dolini naletim na uživača, ki sta sestopila z Mišelj vrha po isti poti kot sama. Izmenjamo besedo - dve, nato sem spet v objemu tišine, ko kar naenkrat muuuuu; prva skupina krav, nato druga z bikom na sredi. Čisto ob robu hitim, da skoraj zarinem med ruševje in si kar malo oddahnem, ko ostanejo tam nekje zadaj. Kmalu si privoščim malico in tako še v drugo srečam uživača. Tretjič je bilo pri izviru, malo nad planino Na Jezercu. Tudi sama se jadrno ustavim in na dušek spijem pol litrčka, za s seboj pa vzamem še 2x toliko, kar je bila zelo modra odločitev, saj do parkirišča ostaneta steklenici skoraj prazni.