V Velsko dolino se odpravljam že od ...lahko bi rekla, da od vedno, a ker je v srcu markacij in gneče, se ji tudi vedno spretno izognem. Ko končno včeraj zakoračim vanjo, se ne morem načuditi, kako jo turistarji vseh vrst spregledajo. Med listopadnimi iglavci, si obljubim, da jeseni znova pridem (no ja, samo nisem določila, katero jesen me bodo z zlatimi iglicami zasipavali macesni pod obzidjem Mišelj vrha-Mišelj konca

). Kjer se na koncu doline markirana pot obrne v desno, jo uberem kar naravnost po skalno rožni preprogi in nato še malo po melišču navzgor, dokler ne dospem do dobro vidnega odcepa za Mišeljski konec. Od tam naprej je vse težje, saj že neusmiljeno pripeka. Na vrhu se ne zadržim, ampak nadaljujem po grebenu do Na Nizkem. Za to grebensko izboklino, sem hotela poiskati prehod v dolino, a kaj prda se ni bilo treba truditi, saj kar greš in greš. Enkrat vmes nisem mogla zlocirati kače, ki je v teh višinah lahko zgolj gad, zato sem jo ucvrla na melišče in se po njem kar nekaj časa uživaško spuščala v lahkem drncu. V Mišeljski dolini naletim na uživača, ki sta sestopila z Mišelj vrha po isti poti kot sama. Izmenjamo besedo - dve, nato sem spet v objemu tišine, ko kar naenkrat muuuuu; prva skupina krav, nato druga z bikom na sredi. Čisto ob robu hitim, da skoraj zarinem med ruševje in si kar malo oddahnem, ko ostanejo tam nekje zadaj. Kmalu si privoščim malico in tako še v drugo srečam uživača. Tretjič je bilo pri izviru, malo nad planino Na Jezercu. Tudi sama se jadrno ustavim in na dušek spijem pol litrčka, za s seboj pa vzamem še 2x toliko, kar je bila zelo modra odločitev, saj do parkirišča ostaneta steklenici skoraj prazni.