| katty16. 08. 2012 09:36:31 |
Želja po "stopiti" na izredno lep travnat razglednik nasproti Trigava-Tosc, je tlela v meni že kako leto. S prijateljico Mojco sva se tokrat odločili, da se vendarle odpravive gor .
Torej, ob dokaj pozni uri parkirava na razpotju za pl. Uskovnica in pl. Zajamniki. Nekaj avtomobilov priča o tem, da bo, tako kot se za praznični dan spodobi, pestro . Do pl. Uskovnica hodiva sami...uživava mir in tišino. Pa planini pa ob cerkvici opazujeva Spodnje Bohinjske gore, ki so od tod prav čarobne....in lepe . A tu sva zgrešili pot iz Uskovnice proti Vodnikovi koči . Škoda. Šli sva kar desno gor-se pravi strmejši kolovoz. Tu se nahaja še nekaj lepih počitniških koč v zasebni lasti, ki so polne obiska. Deloma strmem kolovozu slediva kako uro, potem pa prideva do planine Konjščica. Od tu se nama odpre čudovit razgled na vrh Viševnika. Že s prostim očesom vidiva, da je vrh precej obiskan . Slediva poti proti Jezercem. Takoj opaziva, da bo pot zelo oblegana, saj ob pogledu nazaj vidiva pravo kolono ljudi, ki hodijo za nama. Tudi takih je nekaj, ki ne morejo izustiti nekaj takega kot "dobro jutro, lep dan, zdravo, živjo". In hodiš naprej, ob tem pa si misliš svoje. Vročina že kar velika, kar je za pozno uro kar običajno. Na Jezercih prva postaja. Obiskovalcev toliko, kot da bi kaj zastonj delili. Precej je bilo tudi mladih, kar je zelo pozitivno. Precej jih gre samo do Vodnikove koče, nekaj pa tudi vse tja do Triglava. Proti Studorskem prevalu prave procesije, kar se za najlažjo pot na Trigav tudi spodobi. Na vrhu mene še mika Ablanca, a se zanjo ne odločim. Tako, da me še čaka. V bistvu sem čakala na nekoga, ki bi se povzpel nanjo, da bi mu sledila, pa korenjaka ni bilo. Tako sva sledili skoraj ravninski poti proti Vodnikovi koči vse tja do razpotja, nato pa na Tosc. Ja, tu strmina lep čas ne popusti, no ja, ne popusti pravzaprav vse tja do vrha Malega Tosca. Tu naju čakajo čudoviti razgledi. Sledive še naprej do današnjega cilja. Pogled na del prehojene poti, na strmine Vernarja in Velikega Draškega Vrha, na Očaka in tam nekje na levi strani na Kanjavec z Mišelj vrhom je očarljiv. In mogočen. Neprestano vriskanje iz Očaka in njegovih precej nižjih sosedov priča o tem, da so vrhovi danes zares oblegani . Vzamem žig, naredim nekaj slikic, nato pa nižje, kjer ni vse "pognojeno", na zaslužen in prijeten počitek. Med vrhovoma vidiva tudi dva skeleta ovčic. Sledi sestop po isti poti. Kolena kar pošteno trpijo. Odločiva se, da bova v dolino sestopili proti Uskovnici. Pot je lepa, nekajkrat malo izpostavljena in predvsem neobljudena. Slišiva svizce, žal jih pa nisva imeli možnosti opazovati. Sva pa videli veliko njihovih domov. Zadnji del poti hodiva po strmem kolovozu, na koncu pa po gozdni poti mimo počitniških hišic. Planina Uskovnica ima kar nekaj "nedeljskih" obiskovalcev. Po 3h sestopa sva pri izhodišču.
Spet lahko rečem, da imam za sabo en čudovit 2tisočak, ki me je očaral s svojimi lepotami. Lepo je bilo.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47
| (+5) |  | |
|
|