Zanimivo. Malo brskam po spletu, ker me spet daje korakanje po naši deželi. Odtipkam JP in najdem prispevek Emila in celo svoj komentar. Takrat sem o tej hoji le razmišljala...Toliko časa je že minilo! Toliko let pravzaprav.
V tem času sem tudi sama drobila korake, tako po Španiji z možem, kot solo doma. 2020 nama je svetovna situacije vzela Camino del Norte in zase sem našla alternativo; iz Lj peš na zahod, na Svete Višarje. Za rumenkami in školjkami. Sama. Nora, izjemna izkušnja, ki me je navdala s pogumom in optimizmom. Vse je mogoče. Naše poti niso lahke, sploh gorenjska veja terja kar dobro pripravljenost.
Lani sem ponovno na rame poveznila svojo "hiško", nanjo pripela Jakobino-deklico, ki hodi z menoj za srečo, in odvandrala iz prestolnice v Trst. Štiri dobre dni, od ponedeljek do petka-petek dopoldne sem že stala pred cerkvijo svetega Jakoba.
Zanimiva rajža! Slediti puščicam, se prepustiti in nič pričakovati, deliti nasmehe in jih prejemati, spoznavati nove ljudi, ki kot blagoslov prihajajo na pot. Samo hoditi, verjeti v dobro, ker pot poskrbi za vse. Tudi za prenočišča, ki so pri nas redko posejana. Pokrajina je lepa, bolj ko se bližaš Krasu, bolj je čarobna, samotna, med vinogradi in terenom, prijaznim podplatom.
Delim nekaj fotografij s svoje poti, če koga zamika, le pot pod noge in na lov za rumenimi znakci.