Pa je prišel na vrsto Mišelj vrh. Kar z Rudnega polja sem se podala tja gor. Že takoj zjutraj je bilo vroče. Vse dopoldne so bili nad mano helikopterji, so razvažali oskrbo po kočah. Očitno so jih že odprli. Malo pred Vodnikovim domom zapustim glavno pot in se spustim na sedelce med Malim in Velim poljem. Nadaljujem preko Malega polja do presihajočega jezera, in čez manjši klanec do Planine pod Mišelj vrhom. Še vedno sem na markirani poti za pl. Laz in Mišeljski preval. Po kakšnih desetih minutah sem ob poti opazila možica, ki me povabi, da zavijem desno in malo naprej še enega. Nekaj časa me vodijo možici, potem je pa steza vse bolj vidna. Možičkov pa še vedno dovolj ob poti, ki vabijo naprej, še kar naprej. Ko pridem v Mišeljsko dolino, zagledam greben, ki je še precej visoko. Tole bo pa strmo, kar malo sedem in oddahnem.
V tisti grapi proti grebenu me je danes skoraj scvrlo tako je bilo vroče. Sem hodila po strmih travah poleg melišča, da nisem kopala po tistem šodru.
Strma je bila pot, kar pošteno sem sopihala proti vrhu grebena. Ko pridem na greben si kar oddahnem, vrh že vidim dobro je. Kako sem se motila. Ko sem preplezala prvi manjši skokec, se pokaže greben še naprej in sploh mu ni bilo videti konca
Greben Mišelj vrha je res ena fajna zadeva, pravi užitek. Preko grebena je rahlo pihal veter in hladil razgreta lica.
Ko stopim na vrh od veselja, kar zavriskam kolikor sem mogla na glas. Malo moči je še bilo v meni
Ne vem ali je bil odmev, kmalu tudi iz smeri Stogov zaslišim vrisk in slišala se je govorica ljudi.
Mihelič v svojem vodniku zapiše- "Na Mišelj vrhu, boš zanesljivo užival v samoti in tišini." Kako prav je imel.
Vračam se po isti poti nazaj. Pod Toscem me malo poškropi, vendar sonček kmalu premaga oblake. Jaz pa že hitim čez Jezerce proti Pokljuki.