Naj k tej debati povem tudi svoje izkušnje, ki jih imam oz.nimam s psi. Vemo, da vsak človek oddaja določeno energijo, ki je pozitivna ali negativna, katero tudi mi zaznamo, žival pa še mnogo preje in močneje. In ko pes začuti, da se ga bojimo ali ga ne maramo, se morda negativno odzove, že če ga samo pogledamo, ker se že počuti rahlo ogroženega. Ti odzivi pa so lahko zelo različni. Name še nikoli ni noben kuža renčal ali me celo ugriznil, čeprav mi govorijo, da se mi bo to nekega dne zgodilo, ker imam to grdo navado, da pristopim skoraj k vsakemu kužku, ker ga želim pobožati in mu ponudim roko v pozdrav, ki jo povoha, pomaha z repom in s tem je poznanstvo končano. Seveda nekateri lastniki tega ne marajo, to začutim in takrat k psu ne pristopim. Niso pa moje izkušnje pravilo, pa vendar je nek pokazatelj, da smo si velikokrat sami krivi na tak ali drugačen način, da kuža reagira v odnosu do nas negativno. Seveda se pa popolnoma strinjam, da mora biti pes kjerkoli se nahaja, privezan, ker so kljub še taki prisrčnosti, nepredvidljivi, posebno v starosti. Kako pa lahko pes uživa tudi v visokogorju, sem se prepričala lani, ko sem naletela na gorskega reševalca in njegovega psa, ki je na vrhu gore kar tekal okoli, se tudi za minuto ni ustavil, ampak komaj čakal, da sta z gospodarjem, s katerim smo malo poklepetali, krenila navzdol in se je ves srečen pognal po skalah navzdol. Tako, da je "kam s psom" popolnoma odvisno od pasme psa in njegovo kondicijo, o čemer je bilo tu že veliko povedanega. Upam, da so gorniki, ki zahajajo v gore s psi, ljubitelji narave in da se tako oni kot njihovi ljubljenci zavedajo, da so v hribih le obiskovalci, ne stanovalci in da se temu primerno tudi obnašajo.
Pa srečno vsem.