Lep pozdrav vsem skupaj. Včeraj sem se z administratorjem Rokom dogovoril, da se uvrsti med težavnost tudi kategorijo alpinistični vzpon. Zaradi boljšega razumevanja in da ne bo na koncu vsako opisano brezpotje AS je pomembno da veste kaj alpinistična smer, v nadaljevanju AS je: plezalna smer v snežnih, lednih ali kopnih razmerah, višja od 100 m, pri čemer je mora biti vsaj 60% najmanj I. težavnostne stopnje po lestvici UIAA.
V pripravi imam kar nekaj novih "poti", predvsem v Rutah(Martuljku), upam da vam bojo moji opisi koristili pri odkrivanju nekoristnega sveta. Verjetno ne bo odveč pripomniti, da NI vsako brezpotje AS... Za lažje razumevanje:
Alpinistična težavnostna lestvica
Alpinisti imajo svojo klasifikacijo, ki približno pove, kakšne težave se nahajajo na neki smeri. Alpinisti ne govorijo o poteh, temveč o smereh. Dajejo jim vsa mogoča in nemogoča imena. Naj vas ne čudi, če slučajno obstaja smer "Štefkina roža" ali "Janezov strgan čevelj". Alpinisti imajo svoj smisel tudi za humor. No, nas zanima njihova težavnostna lestvica.
I. stopnja - LAHKO
Stena šele postaja stena, saj ni prestrma, a oprimkov in stopov je dovolj. Dovolj je razčlenjena, da nimamo težav pri vzponu ali spustu. Vrv se redko ali nikoli uporabi, a roke služijo večinoma za ravnotežje. Na takšnih mestih so ponekod speljane zavarovane poti, ki so večinoma zahtevne zavarovane poti, a redke tudi zelo zahtevne zavarovane poti.
OPOZORILO: V primeru, da gre za kakšno krušljivo specialiteto, je navedena težavnost hudo varljiva. Posebno Martuljki so polni takšnih specialitet (Gornja Kopica, Veliki Oltar), ki navidez nizko težavnost precej začini.
II. stopnja - SREDNJE TEŽKO
Mogoče je srednje težko za alpinista z vso bojno opremo, a za gornika je to zelo zahtevno brezpotje ali alpinistični vzpon. Stena je že bolj strma, nujno je upoštevanja pravila "treh opor", včasih potrebno zabiti kakšen klin za varovanje ali kasnejši spust. Potrebujemo znanje za premagovanje določenih mest. Večkrat se spustimo po vrvi. S planinskimi čevlji še lahko uporabimo efekt trenja. Označene poti na takšnih mestih so brez izjeme zelo zahtevne zavarovane poti.
OPOZORILO: Pri nas je veliko sten (kaj veliko, večina!) krušljivih, zato ta težavnost dobi precej dodatnega bencina. Posebno morate paziti, da ne plezate z vlečenjem navzven, temveč da z rokami oprimke obremenjujete navznoter.
III. stopnja - TEŽKO
Kratko in jedrnato povedano! Stena je kvalitetno strma, oprimkov in stopov ni ravno veliko. Potrebno je poznati tehnike, kako premagovati različne konfiguracije. To je skrajna meja za planinsko obutev, saj so stopi premajhni za varen oprijem ob podplat planinskih čevljev, a s trenjem se s planinskimi čevlji na takšni strmini ne da plezati. Kline potrebujemo za varovališča (ne jih pozabiti pobrati), spuščamo se zgolj po vrvi. Tod se začnejo + in -. Gorniki tod največkrat potrebujemo izkušenega vodnika-alpinista. Takšne težave so na redkih odsekih zahtevnih zavarovanih plezalnih poteh in so temeljito ojeklenjena.
OPOZORILO: Velja isto, kot za II, vendar še z dodatnimi začimbami.
IV. stopnja - ZELO TEŽKO
Verjamem, da je tako. Značilnost sten tega razreda je velika izpostavljenost, oprikov in stopov je malo in so lahko majhni, vmesno varovanje je nujno. Samo najnižji rang "štirice" je dostopen najbolj izurjenim gornikom s planinsko obutvijo. Brez zveze je, da omenjam potrebo po znanju vseh plezalnih tehnik in ustrezno motorično spretnost. Skoraj obvezno je zagotoviti ustrezno varovanje in/ali spremstvo izkušenega vodnika-alpinista. Označene poti pri nas se le redko srečajo s kakšnim takšnim mestom. Takšno mesto polno jekla, kar je tako jasno kot beli dan.
OPOZORILO: Velja isto, kot za III, vendar še z dodatnimi začimbami.
Kaj več nima smisla opisovati, saj je izven dosega alpinistično neizurjenega gornika. Že IV. stopnja je bolj ali manj izven, vendar sem jo dodal zaradi primerjave. Alpinistične stopnje gredo tja do XI. stopnje, vendar je že pri VIII: stopnji brez zveze govoriti, kakšne težave čakajo na alpinista. Vendar... alpinizem je vrhunski šport, kjer je tehnični dosežek primarnega pomena. Gorništvo je amaterska telesnokulturna dejavnost, kjer je tehnični dosežek sekundarnega pomena, a v ospredju je kulturno - estetski doživljaj. Seveda pa so tudi mnogi alpinisti po duši gorniki.
Vir: Jani Bele: Proti vrhovom (© 2000 PZS)
Lep pozdrav! Juš
P.S. V primeru kakršnega koli vprašanja sem vam na voljo na ZS!