Pismo in slike B. Lunežnika:
Pa sem nazaj... 4dni sem sredi epidemije "najbolj smrtonosnega virusa" preživel v bolnišnici v mb(operacija na hrbtenici), in nisem si mogel kaj, da se ne bi že prvi dan kar tako sprehodil naokrog, in se tudi na lastne oči prepričal, kako zgleda to "obsedno stanje", v slo bolnišnicah, ki vam ga prikazujejo mediji. Ampak jbg, nisem bil priča nobenemu takemu prizoru, ravno nasprotno, in to enostavno moram delit: Najprej, na kontrolni točki, sedi 5 zdr. delavcev za mizo na hodniku, lepo klepetajo, se smejijo, zraven čakata 2 pacienta, razen tega hodnik PRAZEN(šotor zunaj pred kontrolno točko pa absolutno prazen). Potem se še malo sprehodim po večinoma praznih hodnikih, praznih čakalnicah, delovnih prostorih, grem v stolpnico, ista zgodba!(vsega na žalost nisem uspel slikat, bom pa naslednjič). Dva oddelka popolnoma zaprta, zaklenjena, nikjer žive duše, niti enega pacienta niti zdravnika, se sprehodim še po dveh oddelkih, na katerih je videti večinoma le napol prazne sobe! Skratka, mesto duhov... Potem na oddelku, na katerem sem bil sprejet, vprašam sestro, zakaj sta pa 2oddelka zaprta(ko pa bi naj bila taka prostorska stiska) , odgovor je bil, da se tudi same to sprašujejo, ampak jim enostavno ne želijo povedati, in da nekaj so jih premestili, nekaj pa poslali domov.