Samo opravljam svoje delo.
V zraku čutim že kar zaznavno nervozo in zaradi česar sem danes vstal prej kot običajno. Ta občutek me v času popelje v leto 1991, junij. Takrat sem imel 12 let in od babice (none) smo dobili klic iz Primorske v Maribor, da so na mejnem prehodu z Italijo tanki. Seveda smo vsi, s fotrom na čelu, to najprej zanikali na celi fronti, dobesedno. Verjetno je nona nekaj zamešala, stara je že, mogoče imajo samo orožne vaje ipd. Bili smo pač v zanikanju, zdelo se nam je pač dovolj neverjetno, da bi bilo to lahko res, vse dokler nismo slišali pri poročilih, da smo pravzaprav res v vojni. Jaz takrat nisem bil sposoben dojeti celotne realnosti in obdelati vseh informacij, ki so se dogajale okoli mene, ker so se zgodile prehitro in bil sem premlad. Spomnim pa tega občutka in današnji občutek je shrljivo podoben tistemu iz leta 1991. Tudi nekateri obrazi so isti.
Ob jutranji kavi sem si ogledal zanimiv vlog na temo »samo opravljam svoje delo« in se odločil, da še jaz pristavim svoj lonček na to isto temo. Vsaj malo tudi zato, ker sem včeraj dobival komentarje, da ubiram »unicorn« tematiko (#nobenezamere). Zato danes nekaj malo bolj oprijemljivega, tukajšnjega, današnjega. Nekaj takega, kar upam da ni tako abstraktno in bo lažje razumljivo. Očitno nam je vsem jasno, da smo v novemu modnemu trendu »samo opravljam svoje delo«, »nadrejeni mi je tako naročil« in »takšna navodila smo dobili«. Najbrž vsi vemo o čem govorim.
Ti izgovori, ker jim pač ne morem in ne želim reči drugače, so me potegnili v na videz nepovezan dogodek, na dopustu pred dvema letoma. Ob jutranji kavi, na terasi, ob zvokih galebov, sem brskal po internetu in naletel na projekt fotografinje Marine Amaral, iz leta 2018, the Faces of Auswitz. Digitalna koloristka, se je odločila, da bo barvno retuširala slike ljudi, ki so umrli v taborišču Auswitz Birkenau in se s to gesto poklonila spominu na umrle. Njena najbolj odmevna slika je slika 14-letne poljske deklice po imenu Czesława Kwoka, posneta le nekaj ur pred njeno smrtjo (spodaj).
Nisem ravno pretirano zainteresiran za zgodovino, takrat pa me je nekaj pritegnilo in potegnilo. Presunil me je pogled te deklice, še danes me. Nadaljnjih nekaj klikov, me je peljalo skozi spletne strani, ki opisujejo grozodejstva, ki so se dogajala še pred cca. 75 leti in s katerih ne bom podrobno opisoval, ker vam ne želim pokvariti sobotnega jutra. Dotaknil se bom samo najpogostejših izgovorov (odgovorov), ki so jih nacisti podajali, na sojenju v Nurnbergu. Ne boste verjeli, ali pač, ampak najpogostejši odgovori so bili : »samo sledil sem navodilom«, »nadrejeni mi je tako naročil« in »opravljal sem svoje delo«.
Zgodba 2. svetovne vojne doživi preobrat ob koncu vojne, ko se je skupinska psihoza takratnega režima razblinila in so glavne eksekutorje pripeljali na sojenje v Nurnberg. Vseh podatkov kaj se je z njimi takrat dogajalo nimam, sklepam pa, da jih niso ravno šparali. Najbolj me je pretreslo dejstvo, da so bili ti ljudje, to celotno obdobje trdno prepričani, da s tem kar delajo ni nič narobe. To je tisti del zgodbe, ki me od vsega najbolj pretrese, oziroma me dobesedno šokira in pusti brez besed.
Če ste kdaj po naključju ali po nameri naleteli na nemškega zdravilca Bruna Groeninga potem veste, da je med njegovimi »pacienti« bilo veliko takih, ki so bili zavedeni od takratnega režima in ki so samo sledili navodilom. Bolani, utrujeni in traumatizirani. Eden od vojakov, ki je med vojno delal v taborišču, je s solznimi očmi govoril: »...bili smo mladi in delali smo tisto, kar so nam naročili, po vojni pa smo ostali sami s svojimi demoni.«.
Dragi moji, tudi ta psihoza se bo enkrat razblinila, verjemite mi da se bo. Če bom jaz to dočakal ne vem, ampak enkrat bo vsega tega konec. Takrat boste morali tisti, ki danes samo opravljate svoje delo in sledite navodilom, še naprej živeti s temi istimi ljudmi in morali boste preživeti predvsem sami s sabo, kar bo verjemite, težji del naloge. Ljudi, ki vam danes dajejo navodila, katerim vi sledite, pa takrat ne bo več tam, da bi vas branili. Prepuščeni boste sami sebi in svojim demonom.