Avtor: Sanja Banič Janežič
Cepiti – ne cepiti
Včerajšnja izkušnja me je pripeljala do točke, ko sem si rekla DOVOLJ.
Na kratko kaj me je pripeljalo do tega in zakaj bom postala glasna.
Konec aprila sem se odločila, da se cepim (Astra Zeneca). Verjela v Covid in cepivo. Z odločitvijo sem sprejela tudi dejstvo, da pride lahko do posledic, tako kot po vsakem cepivu.
Žal sem po tednu dni prejetja 1 doze spoznala, da imam to smolo, da sem ena tistih, ki konkretno občutijo posledice cepljenja.
(Bolečina v nogi, 4 dni nisem mogla hoditi, mravljinci v levi nogi in roki že 3 mesece, mravljinci v glavi, za glavobole težko opišem z besedo moč bolečine – migrena ni nič v primerjavi s to bolečino, kratki stiki v glavi,…)
Moj osebni zdravnik je moje stanje vzel zelo resno in mi naredil vse preiskave v njegovi moči. En dan me je tako zvilo, da sem šla na urgenco v Ljubljano. OK to, da čakaš več ur ti je jasno še predno greš tja. Po pregledu mi zdravnik reče, vse je ok, težave so posledica cepljenja in mi je žal za vas, ker boste od te točke naprej prepuščena sama sebi. Nihče se noče ukvarjati s posledicami cepljenja zato vas nimam kam poslat. Kliče še infektologa, če me lahko napoti k njim. Ta ga zavrne z besedami zelo verjetno gre za navzkrižno reakcijo in avto imuno dogajanje v ozadju, ki je posledica cepljenja. Gospa naj počaka, da mine. Sestra prinese izvid in me pošlje domov. Težave še vedno vztrajajo. Nadaljujem na nevrološki urgenci, napotijo me na MR glave nato kontrola pri nevrologu. Imam srečo in v nekaj dneh dobim termin za MR, ta pokaže ishemične spremembe. Termin za kontrolo z zelo hitro napotnico pa čakam 2,5 meseca. Zato grem vmes na nevrološki samoplačniški pregled. Še vedno potrpežljivo, prijazno vse skupaj sprejemam kljub temu, da težave še vedno vztrajajo. Zavedam se, da so težki časi za vse nas zato ne bom izvajala dodatnih pritiskov in slabe volje.
Včeraj po obisku nevrologinje me je pa prijaznost in potrpežljivost minila.
Njen nečloveški odnos bom spustila in to da me je hotela odslovit po 2 minutah, ker bom potem res predolga. Postavila mi je diagnozo, da vse kar se mi dogaja je psihičnega izvora. Zaradi strahu, ko sem prejela prvo dozo kaj se mi bo zgodilo. RESNO? Pritisk mi naraste v višave. Prosim jo naj me napoti z nujno napotnico na psihiatrijo, ker očitno imam res hude težave s psiho, da sem si sposobna priklicati take težave in bolečine. Seveda me ona ne more napotiti tja. Malce spremeni ton glasu in mi razloži. ˝Žal zdravniki ne vemo kaj, kako in kdo bi se sploh lotili posledic cepljenja. Žal ne vemo kam to pelje˝. Glede ishemičnih sprememb na možganih mi razloži, da to ima vsak drugi človek, da to ni nič nevarnega. Ji naj verjamem? Najbolje, da ji ker drugače si znam s psiho priklicat še kakšno kap. (F#™®off). Zaključi tako, da mi svetuje protibolečinsko terapijo in naj počakam (tako kot vsi ostali), da mine.
Pri vsem tem me boli, ne posledice cepljenja, ampak nečloveški odnos, ignoranca, več tedensko/mesečno čakanje na termine. To, da pri vsakem zdravniku najprej poslušaš 5 min zagovarjanje cepljenja. Vsakemu povem, da nisem proti, saj sem se šla cepit. Ko sem vprašala ali naj grem na drugo dozo pa sem dobila odgovor: ˝Gospa, če bi bil jaz na vašem mestu me živ bog ne prepriča naj se cepim˝.
Moja zgodba zelo na hitro, ker ne bom več tiho. Ker ne razumem, da niso sposobni postaviti oddelka kjer bi se ukvarjali s posledicami cepljenja. Tako bi lahko našli neko rdečo nit posledic in bi nam hitreje in lažje pomagali. IMAMO pa lahko na vsakem parkirišču vsak dan ekipo, ki testira in CEPI. Na vsaki tabli plakat CEPI SE.
P.S. Če boš imel posledice, ostaneš sam.