| JTrogar6. 09. 2016 18:02:36 |
Prijatelj Andrej me je že dlje časa nagovarjal, da bi šli na Mont Blanc. Tako se je tura začela prejšnji teden v sredo, ko sva komaj spravila vse stvari za na pot v avto. Tja sva potovala skozi Mont Blanc Tunnel (cestnine 104,7€). V Chamonixu sva parkirala na parkingu ob Route Blanche kjer imajo tudi dokaj urejene sanitarije. Po sprehodu skozi Chamonix sva po obilni večerji prespala v spalkah ob avtu. Tudi zajtrk v četrtek zjutraj sva si pripravila zelo pester in obilen. Z gondolo(58,50€) sva se nato peljala na znameniti Aiquille du Midi(3842m). Prijatelju je to bilo prvič, zato je ogled tega čuda trajal in trajal. Nato sva se opremila in navezana sestopila na plato spodaj, ga prečila in se povzpela na kočo Cosmiques (3613m), kjer sva prespala (42€ z zajtrkom, 65€ z večerjo in zajtrkom). Za zajtrk ob enih nas je bilo devet, vendar smo štartali samo štirje. Midva in še dva nemca. Noč sem večinoma prebedel, saj me je višinska bolj zdelala kot po navadi. Andrej je vso noč spal kot dojenček. Noč je bila hladna tako, da je sneg ravno prav pomrznil za prijetno hojo. Sestop na plato in hoja do vznožja Mont Blanc du Tacula(4248m) naju je ravno prav ogrela za naskok nanj. Flanko na Tacul sva kar lepo zmogla, pa še noč je malo pomagala. Proti vrhu je začelo precej močno pihati tako, da me je začelo zebsti v prste na nogah in rokah. Sem razmišljal, da če bo še huje ne bo več kaj prida. Tudi Andrej mi je pozneje povedal, da se mu je mraz tam tudi že pošteno zagrizel v kosti. Sledil je sestop na sedlo med Taculom in Mont Mauditom. Tam sva se v temi skoraj spotaknila ob nekoga v spalki. Nato naju je čakal najtežji in najnevarnejši del ture, vzpon na Mont Maudit(4465m). Zvečer naju je namreč v koči lokalni vodič opozoril na ogromne serake nad vznožjem Mont Maudita, ki so letos že terjali smrtni davek. Ko sva se ravno bližala vznožju, se je utrgalo nekaj velikega in z glasnim hrumenjem sesulo dol. Če bi bila nekaj minut hitrejša, bi lahko bilo usodno. Bila sva v dilemi kaj storiti. Sedaj bo gora nekaj časa prav gotovo dala mir in s pospešenimi koraki sem začel prečenje pod grozečimi seraki. Do plazovine se je gaz še videla, prek velikih gmot ledu in snega pa sva nadaljevala po instinktu. Na drugi strani zaradi teme gazi nisem takoj našel. K sreči sem na koncu soja svetilke ugledal zapihane sledi stopinj, ki so naju lepo pripeljale nazaj na gaz in na bolj varen teren ob serake. Medtem se je tudi naredilo čudovito jutro. Povsem pod vrhom Mont Maudita sva morala premagati povsem pokončno ledeno flanko, kjer so bile v veliko pomoč že napeljane vrvi. Z Maudita sva ugledala pobočje na vrh Mont Blanca. Vrh sploh ni zgledal daleč, vendar je bilo do tja gor še veliko korakov in postankov. Andrej ni imel težav z višino, mene pa je ta silila v čedalje bolj pogoste postanke. Vse je v glavi, sem si dopovedoval in trmasto prilezel na vrh Bele gore(4810m). Čestitke in objem je bilo prvo kar sva vsa navdušena storila na vrhu. Potem je Andrej zapičil slovensko zastavo, ki jo je skrival kot presenečenje v nahrbtniku. Dolgo sva uživala vsa vzhičena v čarobnem razgledu na vrhu. Sledil je sestop. Že med vzponom sva se zmenila, da ne bova še enkrat izzivala usode s prečenjem pod seraki, zato sva sestopila po drugi strani. Sestop proti koči Goutier se nama je zdel pravi sprehod napram vzponu. V koči pa šok. Ker sva bila malo pozna za vlak, sva se odločila, da prenočiva v njej(nočitev 80,75€, večerja 30€, zajtrk 15€, voda 1,5l 6€).Večerjal nisem, ker mi želodec še vedno ni delal kot je treba. Sem pa za zajtrk imel volčji apetit in pojedel za tri. Na presenečenje pa je Andreja šele tu dohitela višinska in ni spravil vase skoraj nič. Zjutraj sva sestopila do zgornje postaje Tramway du Mont Blanc, kjer so naju med hojo zabavali kozorogi. Med čakanjem na vlak sva se sončila in uživala v razgledu. Vožnja z zobato železnico(31,80€) v Le Fayet v dolini je tudi posebno doživetje. Od tam pa še z vlakom(5,60€) nazaj v Chamonix. Tam sva se stuširala in si privoščila pravo pojedino v lastni režiji. Parkirnina naju je stala 43€ za 69 ur. Domov sva se vračala skozi švicarski vinorodni kanton Valais in tam skoraj zagreznila v neki vinski kleti. Prek gorskega prelaza Simplon(2006m) sva nato prestopila v Italijo in mimo Milana nazaj domov. Skozi Švico sva se vozila po regionalnih cestah, po Italiji pa spet po AC in sva za cestnine nazaj porabila skoraj 70€ manj kot tja.
Naporna, zelo lepa dolga tura, polna čudovitih vtisov, ki v človeku vzbudi spet malo drugačen pogled na gore in svet.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86
| (+34) |  | |
|
|