Seznam forumov / Francija / Ostala gorovja - Francija / Mont Blanc / Monte Bianco

Mont Blanc / Monte Bianco

Natisni

pg15. 09. 2026 16:13:52

Mont Blanc (4807 m):
Vztrajnost, uspeh in tragedija na najvišji gori Zahodne Evrope

Minuli teden sva se s partnerico v okviru obeleževanja mojega 40. rojstnega dne mudila v Franciji, kjer sva po prvem prekinjenem poizkusu v začetku tedna v drugo dosegla najvišjo točko v Alpah.

Načrt je bil še malce bolj ambiciozen - razmišljala sva o Mont Velanu ali celo Grand Combinu kot aklimatizacijski turi - vendar tega razpoložljivost koč in vremenske razmere niso dopuščale, zato sva nemudoma zastavila proti Mont Blancu; čeprav je bila predhodna najina želja pot treh vrhov, sva se zavoljo neustreznih razmer po drugih smereh odločila za francosko normalko. Zaradi porazne napovedi za sredo sva morala načrtovani vzpon od Tete Rousse prestaviti, novo namestitev sva našla dva dni pred tem v nedavno ponovno odprti v pregrešno dragi koči Goûter (osnovno spanje 70 EUR (-5 s planinsko izkaznico), večerja 53 EUR, zajtrk 21 EUR), tekoče vode za umivanje ni, medtem ko liter plastenke stane 7 EUR - odprejo pa nam kuhinjo, ker si je moč mirno pripraviti prinešen obrok).
Še vedno je glavni problem vzpona do koče Goûter izjemno nevarno prečkanje Grand Couloirja [kuloar>, zaradi česar sta bili koči ob trasi normalke za dva tedna v avgustu zaprti, se je pa stanje v septembru s sneženjem toliko izboljšalo, da so mestne oblasti koči ponovno odprle. Prečkanje je sicer kratko - gre za le polminutni prehod - in nezahtevno, vendar psihično naporno, kot se je posebej izkazalo ob drugem poizkusu. V nadaljevanju vzpona se gibljemo po ne posebej strmem razu, kjer poplezavamo s pomočjo jeklenic oz. brez njih (večinoma I, dve mesti slaba II).

Začetek vzpona proti vrhu je potekal v mirni in topli noči, razmere pa so se po slabi uri lahke ledeniške hoje hitro in presenetljivo poslabšale, sledila sta sta snežno neurje in veter s hitrostjo 80-85 km/h, kar naju je s še nekaj pohodniki pognalo v bivak Vallot (4362 m) nekje na polovici poti. Tam sva vedrila skoraj tri ure v čakanju na pričakovano izboljšanje, ki pa ga ni bilo; v popolni belini sva vodila še en par nazaj proti koči in se razočarana spustila v dolino. V uteho sva vsaj ujela predzadnji vlak in se že malo prej zapeljala v prestolnico Visoke Savojske, Annecy, kjer sva preživela naslednjih nekaj turobnejših dni, ki pa sva jih začinila z vzponom na La Tourette (gl. objavo tem).

Med bivanjem v Annecyju sva se prav na moj 40. rojstni dan vzpela na znani in priljubljeni vrh La Tournette, ki se kot mogočni stražar dviga nad privlačnim jezerom Annecy (glej objavo posebej o tem vrhu: https://www.hribi.net/trenutne_razmere/fra/la_tournette_2351_m_gorovje_bornes/10015/10123).
Med hojo sva razmišljala, kako rešiti dopust v razmerah, ki se bodo po sredinem celodnevnem deževju oz. sneženju močno spremenile - se vzpneva na bližnji Aiguille d'Argentière in Mont Dolent, bolj oddaljeni Grand Combin ali Mont Velan oziroma celo Ortler na poti do doma? Ustrezne službe v Chamonixu sva pobarala glede razmer na poti Trois Monts na Mont Blanc, kar je bila najina prvotna želja, a dobila svarilen in odklonilen odgovor glede stanja poti.
Na koncu je padla ideja, da ko sva že tu in sva odlično aklimatizirana, pa poskusiva še enkrat po isti poti na vrh Zahodnih Alp. K sreči sva še dobila dve mesti za četrtkovo prenočitev v koči Goûter, Tete Rousse je bila povsem zasedena.

Razmere so se po sredinem prehodu fronte močno spremenile - stena pod Aiguille du Goûter, kjer vodi pot do koče in kjer v nedeljo in ponedeljek ni bilo niti prgišča snega, je bila zdaj skoraj v celoti zasnežena in je v večjem delu terjala plezanje v derezah (kar je za ta vzpon sicer običajno). Večja težava je bila to, da je četrtkovo sonce hitro topilo snežno vezivo v skalah zgornjega dela kuloarja, kar je predstavljalo povečano tveganje pri prehodu. Pri najinem prečenju je delovalo še vse povsem v redu, vendar sva v zgornjem delu stene, dobro uro po najinem prehodu ključnice, videla velik podor v kuloarju in slišala grozljive krike pod nama - tesnobno sva nadaljevala, na koči pa slišala, da je ob tem žal preminil človek, na mestu, kjer je bilo letos že precej - močno preveč - žrtev.
Naslednje jutro sva pričela nekoliko kasneje kot v ponedeljek in hitro napredovala mimo bivaka Vallot in po grebenu Bosses. Vrh sva dosegla po približno štirih urah, je bilo pa napredovanje po sklepnem delu grebena otežkočeno zaradi silnih vetrovnih sunkov v sicer izjemno atmosferičnem jutru, ki je ponujalo čudovite razglede. Z izjemo vetra, ki je v tem delu stalnica, so bile razmere spričo novozapadlega snega odlične. Na vrhu sva bila ta dan med prvimi, sva pa ob vrnitvi srečala precejšnje število pohodnikov, večinoma z gorskimi vodiči.
Po vrnitvi do koče pod sijajno kuliso igre sonca in oblakov sva se hitro spustila preko stene pod Goûterjem ter s strahom in cmokom v grlu prečkala kuloar, v katerem so se ležali oprema in obleke, na situacijo pa opozorila vzpenjajoče se gornike in ustrezne službe v Chamonix-Mont Blanc, ki sva ga obiskala naslednji dan.
Po obisku mondenega alpskega letovišča sva si na poti ogledala še Martigny, prestolnico te alpske krajine v času rimskega cesarstva, in hospic sv. Bernarda - to pa morda že odpira novo zgodbo okrog Mont Velana, Grand Combina in Mont Dolenta, tega Kugyju tako omiljenega vrha - nekoč.

Za konec še nekaj suhoparnih podatkov:
- vzpon je upravičeno ocenjen z oceno PD po francoski gorniški lestvici: tehnično ni pretirano zahteven kljub poplezavanju pod Aiguille de Goûter, je pa celotna tura, ki je praviloma dvodnevna, kar dolga in resna, s cca. 2400 m višinske razlike ter precejšnjo zračnostjo in izpostavljenostjo vetru v zgornjem delu grebena. Začetni del zaključnega vzpona po ledeniku je lahek, ledenik presenetljivo malo razpokan (redko vidiš tako celosten ledenik pri alpskih štiritisočakih), strmi deli v zgornjem, kasnejšem predelu pa ne presežejo 35°. Sam bi vzpon označil kot za pol stopnje tehnično in fizično lažjega, a psihično bolj obremenjujočega od nedavno opravljene poti na Dom;
- povratna vozovnica za zobati vlak iz kraja Saint-Gervais-les-Bains, ki nas popelje do 2412 m, stane 40 EUR; alternativa je v tem času le dolg vzpon oz. sestop v dolino (dodatnih 1400-1800 m). Prvi vlak je ob sedmi uri zjutraj, zadnji pa ob 16.13, zato je treba temu primerno prilagoditi vzpon. Upoštevati je tudi treba, da je vedno, če ne skoraj nujno prečiti kuloar v dopoldanskih urah, kolikor je to le mogoče;
- trenutno je smiselno prehodna le normalna smer prek Goûterja, atraktivnejše smeri - italijanska normalka iz Courmayeurja ali trois monts od Aiguille de Midi so zaradi silno razpokanih ledenikov letos pretežne neuhojene in srdito odsvetovane.

Bodi dovolj - vzpon je uspel, četudi ga je kalila tragedija drugih, ki je opominjala na neukrotljivost narave v vse bolj nestanovitnem okolju.