Hribi.net
Hribi.net
Prijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
Še niste registrirani? Registracija.
Ste pozabili geslo?
  
Anketa
Ali ste že bili na Krofički (2083 m)?
Glasuj
alyas / Zadnja sporočila

alyas - Zadnja sporočila

Začete teme:
alyas5.10.2021 14:29:32
Janče - Pance – Pugled, tja čez Ravno Brdo in čez Javor nazaj, vmes pa kar še nekaj gričev in dolin.

Na Janče – uradno najvišji vrh Lj-občine, pripeljejo številne ceste in poti, najraje ga obiščem od severa, kjer so ceste iz Laz ali Jevnice še deloma makadamske in manj prometne, od tam dalje pa imate na vse strani zopet številne možnosti nadaljevanja.

Za tokratno kolesarsko nadaljevanje najprej izberem Prežganje in se s hriba spustim v dolino Besnice (kjer je vsem dobro znana cestna trasa Podgrad – Trebeljevo), od tam pa na odcep za vas Ravno Brdo - in kar nemalo sem presenečen, ker so to nekoč lepo makadamsko in gozdno cesto pričeli asfaltirati. Žal - za ljubitelje gorskih koles, najbrž pa fajn za tamkajšnje domačine, no, pa tudi cestni kolesarji bodo zdaj lahko čez ta hrib naredili malo daljši ovinek.

Nekaj km-ski gozdni odsek na Pance je še vedno super, gozdni biser, presežek te ture, bistveno lažji je v opisani smeri iz Ravnega Brda, ker gre v glavnem navzdol, … kjer potem pridemo v lično urejeno vas Pance. Od tam nadaljujemo na naslednji grebenski hrib, najprej na Mali, potem Veliki Lipoglav - od konca vasi pa še malo navzgor, na lepo gozdno in označeno peš pot, ki vodi na Pugled. Vzpon na Magdalensko goro in Pugled je lep in ni težak, iz Vel.Lipoglava se dvignemo za cca sto višincev, žal pa so morebitni nadaljnji spusti iz Pugleda (od partizan.obeležja) čez gozd po stezah v smeri proti Podlipoglavu verjetno prezahtevni za ta okvir nedeljskega kolesarjenja. Zato priporočam, da se raje vrnete po krožno (kolesarski) pešpoti nazaj na Vel. Lipoglav in se od tam – iz vasi, po lepi makadamski cesti spustimo v dolino (cestna trasa Sostro - Podlipoglav – Pance).

Na predmetni glavni cesti v dolini, po cca 1 km vožnje rahlo navzdol, nato v križišču zavijemo desno za vas Javor (naravnost Podlipoglav in Sostro) in se čez lepo in mirno dolino, ko se zmerno vzpenjamo po asfaltni cesti pripeljemo v Javor in potem čez vas na sedlo, od koder se spet spustimo navzdol v dolino Besnice. Od tu imamo zopet več možnosti nadaljevanja, po ravnem ali pa navkreber - če se želimo denimo vrniti spet na Janče, opravimo vzpon na Vnajnarje po edini še neasfaltirani cesti iz južne strani janškega hribovja. Krasna je ta cesta, spodaj senčna, zgoraj pa razgledna, čez Vnajnarje in Gabrje, … in ima samo dva ovinka: levega in desnega, itak.
alyas29.4.2021 13:29:18
Litija – čez Širmanski hrib – okoli Kampl-ovega hriba - Veliki vrh – Podšentjur – Litija

Težka (4/5), kratka (25 km), senčna in odmaknjena gozdna tura za gorsko kolo.

Litija je izhodišče mnogih kolesarskih poti, a po večini so bolj ali manj znane cestnim kolesarjem (npr. za na Vače/Geoss, Zasavsko goro, Vel.Presko/Polšnik, Bogenšperk, Trebeljevo, Štango in Janče), zato je predmetna opisana tura primerna za dobro gorsko kolo in za tiste z veliko sape in kondicije (ali pa na e pogon).

Začnemo na desnem bregu Save, na zahodnem koncu stare Litije - Valvazorjev trg, nasproti Lekarne in starega Plečnikovega spomenika NOB v smeri proti Podšentjurju (sicer po dobro znani cestno kolesarski trasi ob Savi med Litijo in Ljubljano), a že kmalu po cca 1,5 km iz Litije še pred vasjo Podšentjur zavijemo levo za Veliki vrh. Po kratki dolinici, kjer je z desne nekaj hiš, se glavna asfaltna cesta obrne v desno in v hrib za Veliki vrh, mi pa zapeljemo naprej v ozko dolinico kar naravnost, na manjšo cesto kjer ob potoku iz leve leži še nekaj manjših hiš ali vikendic, in ko se le - te končajo, pa zmanjka tudi asfaltne podlage, cesta pa postane makadamska. Kar nekaj časa nato po dolinici vozimo rahlo navkreber, tudi na edinem večjem križišču - sledimo glavni cesti ob potoku v levo (desna smer pa ima tako rampo). V nadaljevanju se naklonina malo bolj poveča, strmina pa krepko naraste po naslednjem razcepu, ko izberemo desno cesto za Širmanski hrib, ko nas na drevesih ob cesti spremljajo nekaj časa tudi znaki: »črni sokol na rumenem polju kroga«.

Ko pripeljemo iz gozda, pridemo do stare kmetije, ki leži na lepi legi na vrhu slemena in kjer je nepovabljenemu in preveč zvedavemu tujcu za kmečkim življem, bolj nevaren mega velik bel gosak kot pa domač pes, tam se priključimo markirani planinski pešpoti (Litija – Janče) in za kratek čas tudi oznakam/malim kozolcem za Kamplovo deželo proti Štangi.
Po krajši izravnavi in mimo druge hiše, se gozdne poti zopet postavijo pokonci, sledimo Knafelčevim rdeče belim krogom, ki jim je spodaj dodana tudi modra črta, simbol za TKK in tako naprej in bolj ali manj težko navkreber, čez Krivčev Laz, vse do podvznožja Kamplovega hriba. Odločim se, da ga obvozim naokrog (za na vrh je kolo potrebno nesti ali riniti), zato nadaljujem v smeri proti Jančam oz. za Malo Štango. Ko pripeljemo iz gozda po kratkem spustu, na večjo krajevno cesto, še pred zaselkom Male Štange, zavijemo v smeri za Golišče in v naslednjih dveh križiščih nadaljujemo desno, odcepi cest v levo pa peljejo v dolino v Jevnico. Gozdna cesta proti Goliščam je letos gramozirana in na novo utrjena, tako da je vožnja do Golišč zelo udobna, se pa da kakšen ovinek tudi malo skrajšati po bližnjicah in pešpoti čez gozd.

V zgornjem delu kraja Golišče nato zavijete v smeri desno za Kresniški vrh (levo v Jevnico), a še predno pridete do prve hiše za Kresniški vrh, na ovinku pri cerkvenem znamenju izberete manjšo gozdno cesto navzdol za Veliki vrh, ki pa ob glavni cesti ni posebej označena. Sledi lep spust mimo zadnjih hiš v Goliščah, do vodnega zajetja, od tam naprej pa je gozdna cesta vse slabša in bolj samotna, vse dokler ne pripeljemo do Velikega vrha, do dveh hiš – ki ležita na koncu vasi in imata krasen razgled spodaj na dolino in Litijo.

Sledi kak dober km asfalta in pozor - ko se lokalna cesta čez vas najbolj prelomi navzdol (tik nad kapelico in majhnim gasilskim domom), zavijte v LEVO na gozdno cesto proti Podšentjurju (navzdol se odcep težko opazi, če nisi pozoren!), kjer se potem nadaljuje lepo in kar zahtevno kolesarjenje po plastnicah sredi hriba, v smislu malo »gore – dole«, no vsekakor več »dole«, tukaj boste težko koga srečali, pa vendar se najde kak štirikolesnik, zato na ovinkih ni čisto pozabiti na morebitno tovrstno srečanje, še posebej zato, ker je cesta ozka. Proti koncu spusta, ko pripeljete do večje razgledne in obdelane ravnice ter kmetije, vodi glavna cesta mimo kmetije naravnost navzdol v Podšentjur, če pa pred kmetijo zavijete levo v gozd, pa po nadaljevanju čez gozd pripeljete v Sp.kresniški vrh – do zadnje hiše, ki stoji pri železniških zapornicah.
Ta gozdna pot je v mokrem v spodnjem delu lahko dokaj problematična (ker se čez njo razliva voda), zato je takrat ne priporočam, če ste pa kolesarjenje začeli v Litiji, pa je tako bolje izbrati prvo varianto, ki pripelje v dolino v križišču nasproti cerkvice v Podšentjurju. Od tu pa do Litije nazaj pa je samo še malo ravnine.

Op: Če v Velikem vrhu zgrešite odcep za gozdno cesto za v Podšentjur, pač nadaljujte po glavni cesti naprej, tudi ta vas pripelje v dolino in v Litijo, a potem bo krog malo manjši in tudi enostavnejši.
Komentarji:
alyas5.9.2022 8:16:55
lepo nasmeh in čestitke tudi za brez B.V.
alyas16.8.2022 8:44:58
Sestop čez Grlo, pod Rjavškim vrhom oz. pod njegovimi stenami ni tako preprost, kot se sprva vidi iz vrha krnice oz. iz sedla pod Rjavčkim vrhom in potjo, ki pride dol iz Škarij. Hoditi - gledano navzdol, se je treba vseskozi držati desnega roba krnice in vse dokler imamo na desni strani skalne stene, iščemo v nadaljevanju prehode med ruševjem v tej smeri, nikakor pa ne zaiti v levo, ker bomo naleteli na dve zelo globoki grapi. Tam pod iztekom melišča oz. nekje v sredini krnice, ko se svet prvič malo zoži in prevesi, nas bi lahko zamikali prehodi čez ruševje v levo, nasploh tudi zaradi tega, ker se tu opazi še kak možic in je v levo stran, po sredi krnice videti manj poraščen svet na nasprotno stran – pod stene melišč Vilic (in predvrhov Planjave). Tukaj nas pri sestopanju lahko zavedejo tudi lepe gamsje stečine na levi strani, ki so od daleč vidne kot kake uhojene potke.
Tudi Stritar je ta sestop čez Grlo v Sidarti-ni knjižici Kamniško-Savinjske Alpe v svojem opisu bolj lahkotno opisal kot v dejansko v praksi je, stezica je dandanes komaj kje še razpoznavna, ni markacij in orientacijskih točk, teren pa je strm, razgiban in sorazmerno zahtevno brezpotje vse do izstopa od Rjavškovih SZ sten.
alyas12.8.2022 11:03:54
Veliki Nabojs (Cima Nabois Grande 2313 m) – razmere 10.8.2022,

je gora v senci Viša, ker je njen mnogo višji in mogočnejši sosed vselej bolj in prej deležen obiska, da je v senci – no čisto dobesedno ne, a Viš na jugu ga res skoraj zakriva. Vendar pa je pot na V. Nabojs iz Zajzere do koče Pellarini prijazna in prijetno senčna, od koče dalje pa je obisk gore poleti sicer vroč, a zelo zanimiv, saj spet lahko opravimo krožno turo – po eni gor in po drugi dol.
Tako kot sta že dolgo obstajali grebenska in normalna pot za pristop na vrh V.Naboisa, pa so sedaj iz doline, poleg tiste običajne udobne poti pod tovorno žičnico, trasirali še eno novo, ki poteka desno od nje in gre bolj ali manj po gozdu, preči le nekaj delov spodnjih melišč ter poteka desno od glavne grape pod Pellarinijem, gledano navzgor. Označena je z velikimi rdečimi pikami in smernimi puščicami »Rif Pellarini«, na začetku pa je kot del neke učne poti (The forest sound), označena tudi s tablami in priložnostnimi opisi na njih. V zgornjem – zadnjem delu je sicer nekaj bolj strma in ponekod mokra, a tudi tam so postavljena na dveh mestih vrvna varovala, sicer pa je tudi ruševje vselej pri roki.
Od koče dalje: Grebenska pot – ki jo sedaj imenujejo Via Alpinistica Gasparini – Florit (zahtevnost na nekaj mestih doseže I. in nekaj plezarije po vseh štirih, kaj več pa ne), je dokaj dobro urejena, označena, opremljena z jeklenicami in čez prečno grapo dobro zavarovana, ta običajna pot (Via normale) pa dosti manj, markacije so obledele ali pa kar že izginile. V zadnjem zaključnem delu vzpona pod vrhom, ko se obe poti združita, so zopet nameščene nove lepe jeklenice … ali pa samo jaz že tako dolgo nisem hodil tod, da so se mi zdele kot nove.
Skratka – za povzetek: lep, zanimiv in ne pretežak planinski izlet s čudovitimi razgledi in nekaterimi drugačnimi pogledi na Viš-evo in Montaž-evo skupino gora – zato pa je nastalo toliko lepih fotk.
alyas2.8.2022 15:06:30
Brana čez Kaptana

Začnemo na Jermanci, do koder pelje makadamska cesta iz Kam.Bistrice - trenutno je v dokaj dobrem stanju. Na prvem večjem peščenem travniku pod Pastirci, poiščemo dostop in vhod v Bosovo grapo.
Že njen prvi skalni prag pa je kar zahteven in zlasti zjutraj, sploh če je mokro in vlažno, je nevarno za zdrs. V nadaljevanju Bosova grapa ponudi uživaško poplezavanje čez niz kratkih skokov do II. težavnostne stopnje in ne povzroča nobenih orientacijskih težav, razen lastne izbire - med levo in desno smerjo plezanja navzgor, z desne strani nam je običajno v pomoč še malo vej ruševja.

Na izstopu iz grape, preden dosežemo rob kaptanskega grebena, najprej sledi še desna prečnica čez pas gostega ruševja in iglavcev, kjer je pot sicer manj sledljiva, a mestoma nam pravo smer kažejo tudi obžagane veje, čeravno niso tako evidentno požagane kot denimo na poti čez Može.

Ko dosežemo skalni greben, sledi občasno težje plezanje po izpostavljenem razu, ki meji na II-III, (povprečje pa I-II), med iskanjem lažjih prehodov pa se še vedno ponekod lahko poslužimo pomoči nekaj rušnatih odsekov. Grebenski raz ni ekstremno ozka in se stopničasto vzpenja in nekajkrat malo zavije iz ravne smeri. Na dveh ključnih mestih grebena, kmalu po začetku in še enkrat v drugi polovici, ko se zdi, da je naravnost pretežko, lahko izberemo lažje desne variante obvoza, ki pa tudi zahtevajo previdnost predvsem zaradi izpostavljenosti in odsekanosti pod nami. Zadnji plezalni del pod značilnim malim valjastim špic stebrom je tudi nekoliko težji, tukaj se povzpnemo čez skalni žleb v levo in nadaljujemo po skrotju in med rušjem bolj položno proti vrhu Kaptana. Na neizrazit vrh Kaptana nas nato - kot je že nekdo dejal: z rokami v žepih pospremi ozka sledica oz. stezica. Vrh Kaptana ima le velikega možica in nima drugih oznak ali vpisnih skrinjc.

Direkten spust iz Kaptana na sedelce pod njim – na vrh Bosove grape je kratek, a sorazmerno zahteven, vendar ni pretežko, saj nam pomaga naravna razpoka v steni z dobrimi stopi in oprimki, malo podobna (a lažja in krajša) od tiste pri spustu iz Staničevega vrha na Zeleniške špice.
V nadaljevanju sledi še krajši vzpon navzgor po dokaj krušljivem terenu, ko se usmerimo bolj ali manj kar po sredini in po skledasti uvali in strmimi travami dosežemo spodnji zeleni rob prostranega temena Brane. Tu je idealen kraj za malico in počitek ter uživanje v miru in razgledih. Do sem se porabi dobre tri ure, do križa – vrha na Brani, pa sledi tudi še slabe pol ure uživaške hoje.
alyas28.6.2022 16:10:08
Rutarski Vršič - krožno iz Ingo-tove planine (Planina Jesenje)

Če se podate nanj iz doline in napravite krožno turo iz Martuljka ali iz Belega potoka, je to lahko že dnevna tura, če pa štartate od Ingota, pa za tako krožno pot porabite dobrih 5 ur, seveda ob predpostavki, da to pot (nima oznak ali markacij), vsaj približno poznate.

Naša – skrajšana verzija: gor od Finžgarjeve kapelice in po prečnici pod skalnim robom, dol pa po odseku PP-VI. v krnico Za Akom.

Stezica v prečnici je malo zaraščena, a med ruševjem še vedno dobro sledljiva. Pri »desnem obratu« iz prečnice na vrh, ko se pridružite poti iz Belega potoka, se je treba malo bolj razgledati naokrog. Sestop v krnico pa ima trenutno kar nekaj oviratlona - veliko podrtih dreves, ki včasih malo zmotijo orientacijo na poti, sicer pa brez drugih posebnosti, še klopov ni veliko. Ta bolj ali manj senčna tura je v poletni vročini pravi balzam za dušo in telo.
alyas4.5.2022 13:19:05
Po 7 letih sem ponovil turo po strmih klancih in odročnih istrskih vaseh nad Dragonjo, … in od takrat do danes se ni veliko spremenilo: ceste so še zmeraj bolj uboge, klanci pa še vedno strmi, tabel in označb smeri je malo, kraji in vasi ponekod propadajo – a sicer so malo bolj urejeni, tu in tam se najde kaka lepa novogradnja, ki pa nekako ne paše v to okolje kamna, oljk in vinskih trt.
Od težavnih delom izpostavim: potka iz Kroga navzdol v Dragonjo je videla že boljše čase (trenutno ima precej globokih grabnov), enako slaba je tudi tista iz Puč v dolino (pri spustu je bolje izbrati levo varianto čez zaselek Planjave), cesta iz Dragonje navzgor v Koštabono pa je kar Ok in tudi pot iz Labrja dol v Dragonjo je trenutno boljša kot je bila nekoč.
Za nedeljske izletnike, je kolesarjenje iz Sečovelj po dolini Dragonje, in npr. do korit oz. sotočja Rokave in Dragonje, lahko kar naporno, saj je makadam trenutno precej grobo šodrast in ga ne priporočam kolesom z ozkimi in gladkimi gumami, a vendar - tudi tu povečini že prevladujejo e-mtb kolesarji.
alyas31.10.2021 8:17:05
velik nasmeh odlične foto perspektive in pogledi.
alyas22.10.2021 19:59:40
hja, žal se zgodi, da kdaj kaj spregledaš, ... je iskanje po forumskih naslovih tukaj dokaj specifično in precizno in če nisi dovolj pozoren zmeden... seveda lahko Tadej prestavi, če se da.
alyas20.10.2021 14:36:44
Greben Pihavcev je stranski krak, ki se na sedlu Vrh Osojnika odcepi od glavnega grebena Pelci - Bavški Grintavec v smeri proti Bavšici in tako nekako ločuje znani alpski dolini Zadnjo Trento na vzhodu od Bale na zahodu. Greben s povprečno višino nekaj nad 2.000 m ima uradno poimenovana in na zemljevidih označena samo dva vrhova: Veliki in Mali Pihavec ter v nadaljevanju malce južneje še za sestop pomemben vrh Obljak.

Pri iskanju opisov poti na tem območju, se največ uporabnih stvari dobi na portalu Primorske stene, o bistvu, pristopu, težavnosti in zahtevnosti ture pa v spletnih zapisih M & M, seveda pa gre vsak raziskovalec tega planinskega raja tudi malo po svoje, zato niti v pristopu, še manj pa v sestopu, ne boste našli uhojenih poti, še najbolj opazne so gamsje stečine, ki se jih da kdaj pa kdaj tudi koristno uporabiti.
Po lastnih izkušnjah in spoznanjih je turo je najbolje začeti v Bavšici, čez dolino Bale, grebensko prečenje Pihavcev pa opraviti v smeri od severa proti jugu, to je od sedla Vrh Osojnika do Obljaka /za mnoge je to najlepši greben v Julijcih/ in se potem iz Obljaka po zelo strmih travah in strmem gozdu spustiti v Bavšico, kar pa v nasprotju s prejšnjo uživancijo na grebenski ježi ni ravno več prijetno, saj je sestopanje tehnično in orientacijsko zeelooo naporno.

Sam greben Pihavcev je izjemno lepa, panoramska in divje izpostavljena tura, gori - doli prek številnih rogljev, manjših vzponov in spustov, v nasprotju s prakso okoliških grebenov tudi z večinoma zdravo in čvrsto skalo, strme trentarske trave pa prečenje prej otežujejo kot olajšujejo, zlasti nevarne so v vlažnem vremenu ali pa pomrzjene v senčnih legah.
Greben Pihavcev je zaradi težavnosti, izpostavljenosti in raznolikosti, ki jo plezanje ponuja, kar zelo zahtevna tura, s trentarsko oceno od M&M med II in III, rekreativcem brez ustreznih izkušenj in kilometrine bi jo odsvetoval brez varovanja in vodniškega spremstva, saj kakšno umikanje in sestopanja iz grebena ne pride v poštev, tako v dolino Bale kot na drugo stran v dolino Doliča proti Bukovniku, zaradi prepadnosti in odsekanosti sten, praktično lahko poletite.

Najzahtevnejši del prečenja grebena je prav gotovo sestop v škrbino med Velikim in Malim Pihavcem, ki presega trojko, zato se je vanjo raje spustiti po vrvi, tam je nameščen klin, abzajl pa je dolg cca 25 m. Kot že zgoraj omenjeno, pa ne gre podcenjevati tudi sestopanja po strmih in gostih travah, kjer boste hvaležni tudi priporočilu, da ste vzeli s sabo kak lažji cepin.
Turo smo opravili na lep oktobrski dan 2021, vse skupaj časovno cca 10-11 h, … več pa v opisih pod slikami.
alyas2.10.2021 22:02:56
Čestitke, ... ni tole tako simpl in kak "mačji kašelj" velik nasmeh
alyas27.9.2021 19:25:44
čestitke za opravljeno grebensko prečenje, zelo lepo opisano in tudi poslikano velik nasmeh, zaradi takih poročil o turi, imamo radi ta portal nasmeh
alyas31.8.2021 13:02:17
čestitke, ni u izi, sploh na začetku ruševja,lepo predstavljeno velik nasmeh
alyas23.8.2021 14:17:13
nasmehne, ne, ta manjkajoča "članica" ekipe pa je vadila - nabirala izkušnje že prejšnji dan in nas naslednji dan "spočita" velik nasmeh počakala na Špički.
alyas23.8.2021 12:42:08
Pelci – prečenje grebena od Škrbine za Gradom do Nizkega vrha -

tura, ki ponudi vso pestrost gorniških doživljajev: izjemni razgledi, ozki grebeni, prepadne stene, vzponi in spusti na več grebenskih vrhov, strme trentarske trave, melišča, brezpotja, samotni svet, mir … in kanček adrenalina.

Večno vprašanje na začetku: v kateri smeri opraviti prečenje, je najbolje prepustiti bolj izkušenim in tistim, ki so tukaj že večkrat bili – in zato smo se ga pod vodstvom M.J. lotili od Škrbine za Gradom, najprej na Kloniškega, potem na Velikega, Srednjega in na Zadnjega dvoglavega ter pod Nizkim vrhom čez melišča in za Grivo sestopili na zelene trave Velike planine in naprej navzdol na opuščeno pl. Zapotok. Od parkinga Flori v Zadnji Trenti mimo Špičke do Škrbine za gradom je udobna markirana pot, v dobri kondiciji in malo hitrejšem tempu se do tja porabi dobre tri ure, če pa začnemo v smeri čez planino Zapotok, se bomo po strmem brezpotju navzgor zanesljivo bolj »lovili« in utrudili, saj je tudi razdalja nekaj daljša.

O podrobnostih prečenja Pelcev se da še največ prebrati na spletnih straneh Primorske stene ali pa v Habjanovi knjižici Brezpotja/Sidarta ter pri nekaterih slikovitih opisih tukajšnjih dobrih »starih forumcev« - v povzetku na kratko (in malo površno) pa:
- zelo zahteven pristopni greben na Kloniški Pelc (ali tudi Pinja, Pelc nad Kloncami) z eno zoprno škrbino,
- kar težko, razgibano in doolgoo ter velikokrat gori – doli po grebenski rezi na Veliki Pelc,
- enostavno čez Srednji Pelc,
- spet zelo težko na Zadnji dvoglavi Pelc, najprej zelo strma zelena zgodba, potem pa zoprna ozka, strma in gladka vmesna škrbinica cca 12 m, v katero smo se abzajlali (narejeno je že sidrišče, če mu ne zaupate, pa je 2m zanka za okoli skalnega rogla tudi zadovoljiva rešitev),
- enostavni sestop iz Zadnjega Pelca proti Nizkemu vrhu in naprej na prostrano melišče med Grivo in grebenom Nizki vrh – Špičica - Skutnik

Skala je povprečno dobra, krušljivost grebena ni moteča, neugodne so lahko strme goste zelene trave, ki jih nikakor ni za podcenjevati. Ocene težavnosti so seveda zelo subjektivne narave, moja ocena: povprečno II, največ delov je I, vsaj dva ali trije detajli čez grebenske škrbine, pa dišijo po III. Izvedba prečenja brez vrvi in varovanja !? – morda, za zelo izkušene in pogumne, sicer pa z glavo na zabavo !

Za prehojeno krožno pot smo brez večjih postankov porabili 10 ur in pol, od tega približno po tretjinah kar enako porazdeljeno za dostop, greben in sestop, zato je dobra psihofizična kondicija zelo dobrodošla. Na koncu tudi že malo srbijo blazinice na prstih, saj ste večji del ture bolj ali manj na vseh štirih – hmm, … zato je gamsom toliko lažje.
alyas17.8.2021 11:05:18
Spodnja Dolkova špica (SDŠ) in Dolkova špica (DŠ) - po JV grebenu,

pravzaprav je greben samo med Sp.Dolkovo špico (2541m) in do vrha Dolkove špice (2591m), začetni del vzpona - od zelenega pomola do Sp. Dolkove špice, pa je široko in strmo brezpotje po razbrazdanem in širokem trikotnem hrbtu, saj SDŠ z južne strani podpirajo trije grebeni, ki se strmo spuščajo navzdol (eden proti bivaku IV, drugi na zeleni pomol prečnice Bivak - Škrlatica in tretji še malo bolj vzhodneje proti Škrlatici).

Vzpon na SDŠ se začne dokaj enostavno in lahko – kot rečeno, iz markirane poti oz. iz tako imenovanega zelenega pomola in sicer se pri izbiri prehodov navzgor držimo bolj desne strani pobočja, med manjšimi balvani in skalnimi brazdami, je najlažje izbirati odseke s travnatim delom, ki pa se tudi kmalu končajo. Naslednji orientir sta dve rjavo - rumeni skali (od daleč vidna odlomljena skalna dela), pod njima in nad njima pa začne teren strmo naraščati, skala je tako-tako za silo (ni krušljiva), a pod nogami je tudi vse več naloženega grušča.
Pri zgoraj omenjeni rjavo-rumeni okrušeni skali, se usmeriva desno in se gor povzpneva čez skrajni desni kamin (10m slabe dvojke) in se v nadaljevanju plezanja drživa te centralne smeri oz. malo v levo navzgor. Desno čez plitvo grapo, izgleda teren lažji, a je na skalah in podlagi bistveno več grušča, tako da vztrajava v tej smeri, kjer je skala boljša, vendar pa se vseeno najde še kar nekaj zapletenih mest s težavnostjo I do II. Ta del vzpona od gornika zahteva dobro opazovanje in malo več smisla za orientacijo in iskanje najboljših prehodov. Če bi primerjali teren z drugimi podobnimi, npr. - kot prvi del vzpona iz Ruševja nad Zelenico na Malo glavo pod Vrtačo, ali pa npr. nekaj takega kot plezalni del vzpona na Trentarski Pelc, je pa nekaj težje kot čez Dolge stene na Grintovec in nekaj lažje kot Hudi Prask na Mrzlo goro.
Ob glavni grapi pod SDŠ se oba grebenasta dela z leve in z desne postopoma združita, nahajamo se na malo širšem gruščnem svetu, od koder sledi navzgor lažje nadaljevanje med skalnimi rebri in še zadnja četrtina poti do vrha SDŠ.

Nadaljevanje po grebenu od SDŠ do DŠ je bolj ali manj udobno, greben ni tako ozek, da bi ga morali kdaj jahati ali pa po njem hoditi po vseh štirih, ni pa tako kratek in na svojih brazdah ponudi še kar nekaj zanimivih mest z manjšimi skokci gor in dol okoli I. težavne stopnje, za vrtoglave pa tudi ni, saj vseskozi zahteva koncentracijo. Grebenska raz se od daleč morda zdi sicer premočrtna, pa spet ni čisto v liniji, ampak rahlo vijuga – z manjšimi odkloni v levo in v desno, na nekaterih mestih je tudi bolj krušljiva.
Od Šlajmejer-ja iz doline Vrat sva do Rušja in čez SDŠ ter do vrha DŠ potrebovala 4 ure in 15 min hoje v normalnem tempu.
Dolkova špica je izjemen razglednik, kar neupravičeno zapostavljena od svoje sosede Škrlatice, res je vredna obiska, ne glede iz katere smeri pridete na njen vrh.
Iz DŠ proti Rogljici je sestop iz grebena še dokaj udoben, potem pa je spust v Rdečo škrbino zoprno šodrast /opozorilo na aktiven podor/ v smeri Zadnjega Dolka proti Škrlatici, na drugo stran - proti Dovškemu Gamsovcu ali Križu pa je nekaj bolje (obe nadaljevanji pa sta naprej markirani).
     
Copyright © 2006-2022 Hribi.net, Pogoji uporabe, Piškotki