Kokrska in Jezerska Kočna

Je kopna ze dva tedna ali vec, tudi dalje do Kokrske je vse ok, kar se tice snega. Je pa sem in tja kako zelezje utrujeno.

Včeraj sem bil na obeh Kočnah. Pohodnikom sporočam, da je pot na obe Kočni na določenih mestih popolnoma uničena in tudi smrtno nevarna.
Začne se že nižje spodaj, kjer je pot čez Taško na več mestih prekinjena zaradi hudournikov in podrtega drevja ter zato težko sledljiva. Višje gori, malo pred razcepom Kok. sedlo- Grdi graben leži čez pot podrtija bukev. Pot čez Grdi graben je že tako iz leta v leto slabša( tudi zaradi malo prometa), je slabo uhojena in pri prečenju strmih pobočij izredno nevarna. Višje gori, v Dolcih je Hudournik izredno uničil melišča, po katerih poteka pot. Prečenje Jez. Kočna- Kok. Kočna ima kar nekaj uničenih klinov na zajlah in je posledično potrebna večja previdnost. Pri sestopu proti melišču iz Kok. Kočne je ena velika hudourniška podrtija in terja dosti zbranosti in tudi markacije so že zelo stare in slabo vidne, kar terja še dodatno previdnost!!

V soboto 26. 8. na Jezersko Kočno iz Ravenske Kočne.

Ob 6.40 štart izpred parkirišča na katerem je že bilo okoli 50 avtov. Do češke koče sva se povzpela po direktni poti, in tam sva tudi nekaj pojedla. Od tam še dobro uro po prijetni senci in prideva na plezalni del. Tam je čelada obvezna oprema, saj je proti nama vsaj petkrat letelo kamenje. Do Dolške škrbine brez posebnosti, tam pa je začelo močno pihati. Na vrhu je bilo kar težko stati zaradi vetra, zato sva naredila pavzo malo bolj spodaj. Pri Češki koči sva natankala flaše in se mimo Štularjeve planine spustila v dolino

Že pred leti sem zapisal, pa še enkrat.
Glede na to, da se pogosto montira en kup novih, marsikje nepotrebnih zajl, iz zavarovanih poti se ustvarja kvazi ferate, zakaj potem ne montirajo še tu ene pod tistim trebušastim prehodom, da se nekaterim, manj gibčnim, ne bi bilo potrebno plaziti po tleh in vlačiti za seboj rukzaka?

ampak res je tako, toliko zajl je dandanes v gorah in tudi na Kočnah, tukaj pa namestitev enega kratkega dela nekateri prav namensko zavračajo, ... da pride razum šele z leti, pa nekateri uvidijo šele takrat, ko je/bo prepozno

Kaj pa vem, tale prehod bi bil z jeklenico mogoče bolj nevaren, kot pa da se splaziš skozi...razen, če bi bil pripet...

@dprapr: se strinjam s teboj. Osebno menim, da par skob in jeklenica rešita problem plazenja. Če pa se zdi komu to prenevarna rešitev, pa se naj pripne ali pa še naprej plazi skozi.

To je atrakcija Kočne in naj tako ostane.

Ja, je atrakcija, predvsem za mlade. Ko pa jih imaš blizu 70, pa se s težavo skobacaš skozi. Lijaneja, tebi kapo dol, ti še vedno spadaš med bolj mlade po tvojih podvigih.

Dobro da ne vidiš, @felix, kako zardevam.

"Nekaterim", tudi krepko čez 70 ,ne predstavlja posebne težave, vendar vsakokrat preklinjam (lansko leto), ko se vlečem tam skozi in resnično ne razumem, zakaj se varovanje v tem delu ne "omili" onim, ki bi jim to še kako koristilo, glede na to, da je na nekaterih odsekih v naših gorah (dosti kje),železja dosti preveč.

To je zelo zahtevna planinska pot in ne hodnik v DSO. Če je komu plazenje skozi prehod prevelik problem, je dovolj drugih poti, kjer ni takšnih prehodov.

Jaz se nikoli ne vlačim tam spodaj, po vseh štirjih. Grem lepo zravnano po robo kakšen meter, pod robom z rokam se držim za skalo. seveda to velja za kopne razmere. Lp.

S Tonetom spadata med kerlce.
Sicer pa pozimi tam skozi ne pristopajo.

Od Suhadolnika čez Taško in Dolce na Korsko in naprej na Jezersko kočno. Spust čez trebušast prehod in potem desno v dolino nazaj na izhodišče.

Ker je Kočna moj železni repertoar, je bil včerajšnji dan skrajni čas, da jo obiščem. Boljših vremenskih pogojev si nisem mogel zaželeti, saj je bila vidljivost dobra, vetra nobenega, temperatura ravno pravšnja. Da so hribi v tem času že zelo osamljeni, sem uvidel že v prejšnjih dveh turah, današnja pa je bila, kot pri nas peti dan Černobila. Od pol osmih, pa do šestih popoldne, kolikor je trajala tura, nisem videl žive duše na dveh nogah. (razen kavk)
Od žičnice do Kok. sedla je klasika, kjer sem v jutranji svežini prav užival. Ker pira v bajti nisem dobil, samo zamenjam majico (ki je nisem imel kam obesit, da bi se posušila) in nadaljujem proti bivaku v Kočni. Stezica je lepo sledljiva, malo gor, malo dol, pa spet gor in sem pri bivaku. Malce ga prezračim, ugotovim, da je v njem nekaj malo dek, se vpišem, in skrbno zaprem vrata. Dve tretjini poti do vstopa v steno je prijetnih, držiš se desno trav in skalc. Zadnji del je sipko melišče, ki ga tik pred steno začini v avgustu poglobljena grapa. Plezarija do vrha je ena sama poezija, ves čas se držiš lavo od grape. Če ne bi šel tudi do kote Na Križu 2484, bi jo tik pred vrhom prečil, kjer te iz nje gor povlečejo jeklenice. Od lani se je stanje precej poslabšalo, saj je na odseku do Jezerske Kočne kar nekaj bingljajočih klinov, ki pa ne predstavljajo večjih težav. Z J. Kočne se nisem upal spustit po melišču, tako da nadaljujem klasično pod 'trebuščkom', kot nazorno zgoraj prikazuje Stanko, ter sestopim na Zg. Dolce. V toplih travcah pod njimi malo zaležem, saj je sonce še visoko...
Naslednjič pa najbrž s Kokre, saj mi bajta na sedlu nič ne pomaga, če ni ne kelnarce, ne štrika za mokre cunje