pg - Zadnja sporočila

V okviru izleta na Mont Blanc (glej zapis v temi o tej gori) sva se partnerico prav na moj 40. rojstni dan vzpela na znani in priljubljeni vrh La Tournette, ki se kot mogočni stražar dviga nad privlačnim jezerom Annecy in istoimenskim mestom, prestolnico Visoke Savojske, kjer sva čakala na prehod hladne fronte.

Pot na vrh, ki se kot drobna skalna bucika dviga nad obsežnim masivom, je mestoma zavarovana in zaradi izjemne popularnosti zelo spolzka, vendar razmeroma netežavna. Vrh ponuja izredne razglede na jezero Annecy in okoliške kraje, ob običajni vidljivosti pa tudi na masiv Mont Blanca, česar pa sva bila ta dan prikrajšana.

Pot je moč po kriterijih tega portala opredeliti kot zahtevno zavarovano pot, na njej pa sva ob številnih pohodnikih raznolikih gorniških znanj in opreme srečala mnoštvo kozorogov, kar je vračalo občutja z zahodnih Julijcev.
Od izhodišča do vrha je dobrih 1100 m višinske, ki jih je moč prehoditi v slabih treh urah.

Že dolgo - še preden sem prvič obiskal te konce - me je vabila sijajna kamnita trdnjava nepreštevnih stolpičev, zajed in drznih špic. Cima Undici - imenovana po tem, da ob pogledu iz Sesta ob poletnem solsticiju sonce posije nad njo točno ob enajsti uri - zaseda enega osrednjih mest v najbolj divji sončni uri v Alpah, znameniti sekstenski meridiani. S svojim videzom, navidezno nedostopnostjo in zgodovinskim pomenom (prav po njenih pečinah so v 1. sv. v. sestopali znameniti Mascabroni) Cima Undici kar najbolj celostno uteleša duha teh krajev in predstavlja nekakšen emblem sekstenskih vrhov vzhodno od gorske civilizacije Treh Cin.

Enajsternik ima ob številnih manj izrazitih stolpih dva temeljna vrha: če je južni (3092 m) - višji - s svojo kompleksnostjo in dolžino dostopa, izjemno krušljivostjo in tehnično zahtevnostjo v neizprosnem terenu (III) za samotarja - turista bržčas prevelik zalogaj, pa je vzpon na le 11 m nižji severni vrh (3081 m) sicer resen, tehnično dokaj zahteven in objektivno mestoma nevaren, vendar dosegljiv tudi izurjenim gornikom brez večjih alpinističnih ambicij. In prav nanj me je tokrat končno ponesla presenetljivo dobro omožičena pot.

Cima Undici/Elferkofel Nord (3081 m), "Via Berti", II/I-II

Kljub temu, da sem pogosto prihajal v ta okoliš, opravivši vzpone na Monte Popero, ferate Roghel in c. Gabriela, Strada degli Alpini in Campanile Colesei ter do križa Crode Rosse di Sesto po obeh krakih Zandonelle, mi spričo številnih faktorjev (zaprte poti proti Passu delli Sentinelli, svež sneg in snežni metež v juliju, problematičen itinerarij) vse do letos še ni uspel resen poskus na Cimo Undici Nord. Tokrat so bile razmere prikladne.

Prvi dan sem po jutranjih službenih obveznostih precej pozno prišel do parkirišča na Selvapiani (parkirnina je 12 EUR na dan, 20 za dva dni) s težnjo, da ob daljši poti do koče prvi dan izleta osvojim Cimo d`Ambato (2815 m) in pokukam proti Cimi Bagni (2983 m), vendar sem zaradi uničene poti 152, posledice katastrofalnega poletja v Alpah, ki je zahtevala dolge in precej neugodne obvoze, mestoma pa je povsem umanjkala, in pozne ure na dan, ko so bile napovedane možne popoldanske nevihte, vzpon prekinil v kamnolomu na ok. 2400 m in preko Sassa di Selvapiane (2116 m) ob veliki previdnosti zaradi bolehnega stanja poti dosegel meni precej povšečno kočo Berti.

Drugi dan sem se zgodaj odpravil proti prelazu Sentinella. V tem okolišu je stanje precej boljše oz. bolj podobno preteklemu - pobočja so še vedno razbita, zahtevajoča dobršno mero previdnosti, a ne preko pričakovanih meja. Po odcepu ferate Zandonella, kjer sem lomastil lani, preko neprijetnega grušča pristopimo do precej nove zavarovane poti Cengia Manuela (2024) - gre za kratko in tehnično razmeroma premočrtno (B), a kar zračno in vsekakor ne povsem trivialno feratico, ki nas varno popelje preko razbitega sveta pod znamenitim prelazom, pod katerim uničene lestve na nekdanji poti že dolgo ne služijo več svojemu namenu.

Po nekaj metrih hoje po Stradi degli Alpini sem zasledil sledi, ki nas povedejo proti skalovju gore, ki se mogočno dviga nad sedlom. Kmalu je moč opaziti prvega možica in pristopni kamin, ki je sicer krušljiv, a ne pretirano zahteven (II-). Nad njim nas za kratek čas preseneti prava, lahko sledljiva potka čez melišče, ki poteka desno od znamenite grape spusta Mascabronijev - nekoč zasnežene grožnje, danes žal osušene struge.
Višje ponovno preidemo v brezpotje, ki pa je odlično omožičeno, na nekaj mestih pa smer (po italijansko nepotrebno) kažejo celo rdeče pentljice na kamnih. Zelo prvinski vzpon sicer poteka preko krušljivih kaminov, žlebov in sistemov polic ter po zmerno strmi steni, ki jo premagujemo v ključih ob lažjem plezanju (I-II). V vršnem delu po izpostavljeni polici prečimo pod predvrhom, se vzpnemo preko zahtevnega kamina (II) in po zračnem grebenu priplezamo (I) do ozkega, prepadnega, a zelo razglednega vrha s skrinjico z vpisnimi listi (prinesi svojega!)

Sam vzpon sicer ni posebej tehnično zahteven - morda na treh mestih plezamo dobro II, sicer večinoma I. stopnjo - vendar je neprestano napet, potekajoč v prvinskem, strmem in razbitem okolju. Na vrhu se zaradi družinskega dogovora nisem zadržal predolgo in previdno sestopil do prelaza ter mimo obljudenih jezerca Popere in koče Berti do Selvapiane ter do San Candida, kjer sta se mi pridružila preostala člana družine za še nekaj prijetnih dni v sicer zelo živahnih Dolomitih.

Morda le še to, na moje veliko presenečenje se je na delavnik, ko sem se vračal s tega res zelo redko obiskanega vrha, nanj vzpenjala še trojica Italijanov - in sodeč po zares izdatno omožičeni smeri lahko sklepam, da ta vrh, ki ga kljub zadostni prominenci ni vrisanega na večini zemljevidov, vendarle postaja vse popularnejši.

Vzpon na vrh, ki uživa precejšen prestiž med domačini, je zaprl pomembno poglavje v osebni gorniški karieri. Vendarle pa v tem, čudovitem delu Dolomitov še ostaja precej ciljev, ki vabijo - najprej Cima d`Ambata in Cima Bagni, pa slovita Croda dei Toni/Zwölferkofel, in seveda južni vrh Cime Undici. A za to bodo potrebne drugačne okoliščine in družba - nekoč.

Zahodni greben Kalškega grebena, III/I-II

Stabilni, gorniško ugodni dnevi, kakršnim smo priča v minulem obdobju, so kot nalašč za raziskovanje manj znanih, skritih in pozabljenih kotičkov naših gora. Letos sem glavnino kopne sezone raziskovalno meril na alpski svet v tujini, končno pa je prišel čas za turo, ki sem jo imel v mislih že dolga leta - odkar sem prebral Habjanov skromen, a informativen zapis o njej na spletu in kasneje v Brezpotjih.

Po podatkih, ki sem jih uspel zbrati, se je po zahodnem grebenu Kalškega grebena odpravilo le nekaj pohodnikov - vsega skupaj sem našel tri malce neusklajene zapise - v svet, ki kljub temu, da je na očeh množic, ki stopajo od Suhadolnika do Kokrskega sedla, deluje nedotaknjeno in prvinsko. Z izjemo zares zelo redkih sledi predhodnikov na nekaterih mestih in enega možica v zgornjem delu grebena drugih znakov človeške aktivnosti v smeri ni najti.

Sam sem sprva morda malce predolgo sledil sicer razmeroma dobro uhojeni in z rumenimi packami zaznamovani poti od Suhadolnika mimo Neškarjevega plazu, ki si z zahodnim grebenom deli začetek poti in ga obhodi južno pod njim. Na sam greben sem po strmem brezpotju prilomastil le nekoliko pod zaporo, ki otežuje vzpon proti osrednjem delu, kjer se gozd prelevi v rušje.

Prehod proti rušnatemu delu grebena, ki ga omogoča strm skalnato-rušnati žleb, je ključni detajl smeri in doseže visoko II., v zgornjem delu pa na enem ali dveh mestih celo III. stopnjo plezanja. Kot nepriljudna nagrada za trud nas na vrhu pozdravi nepregledna širjava rušja, ki ga je treba metodično - ali s surovo silo prehajanja - preplavati v precej strmem svetu. Višje se med zaplatami rušja pojavlja vse več skal, nekaj skokov doseže največ II. stopnjo. Na višini blizu 2000 m se greben prelomi ob visokogorskem travniku, nad katerim se zoža v sklepni, skalnati raz.
Plezanje je v tem delu pravi užitek: pogledi pod nami so vedno globlji in širši, skala je kompaktna in smer tekoča. Zahtevnost plezanja po mestoma precej zračni rezi ne preseže II. Greben nas eventuelno izvrže na položno vršnje pobočje Grebena le nekaj minut hoje do vrha, ki ga dosežemo po nezahtevni južni poti.

Z vrha sem se odpravil po prijetni, mestoma zavarovani poti, mimogrede stopil še na Kalško goro, in se mimo zaprte Cojzove koče po razmeroma na novo nadelani poti vrnil k avtu pri Suhadolniku.

Vsekakor gre za divjo, pustolovsko turo v prvinskem ambientu, ki zahteva določeno mero občutka za orientacijo in tehničnega znanja, ni pa prehudo. Prebijanje preko velikih polj dozorelega rušja je precej mučno, zato pa nas nagradi s čudovitim poplezavanjem po dokaj čvrsti skali. Vzpon po tej smeri je tako razmeroma dinamičen in ga še neprepričanim pripravljenim priporočam - a naj si morda ogledajo video pred tem, da so si na jasnem, kaj jih čaka.

Ker posnetki povedo več kot slike, posredujem tudi krajši video vzpona: https://youtu.be/PGEEBeWSY1o

Mont Blanc (4807 m):
Vztrajnost, uspeh in tragedija na najvišji gori Zahodne Evrope

Minuli teden sva se s partnerico v okviru obeleževanja mojega 40. rojstnega dne mudila v Franciji, kjer sva po prvem prekinjenem poizkusu v začetku tedna v drugo dosegla najvišjo točko v Alpah.

Načrt je bil še malce bolj ambiciozen - razmišljala sva o Mont Velanu ali celo Grand Combinu kot aklimatizacijski turi - vendar tega razpoložljivost koč in vremenske razmere niso dopuščale, zato sva nemudoma zastavila proti Mont Blancu; čeprav je bila predhodna najina želja pot treh vrhov, sva se zavoljo neustreznih razmer po drugih smereh odločila za francosko normalko. Zaradi porazne napovedi za sredo sva morala načrtovani vzpon od Tete Rousse prestaviti, novo namestitev sva našla dva dni pred tem v nedavno ponovno odprti v pregrešno dragi koči Goûter (osnovno spanje 70 EUR (-5 s planinsko izkaznico), večerja 53 EUR, zajtrk 21 EUR), tekoče vode za umivanje ni, medtem ko liter plastenke stane 7 EUR - odprejo pa nam kuhinjo, ker si je moč mirno pripraviti prinešen obrok).
Še vedno je glavni problem vzpona do koče Goûter izjemno nevarno prečkanje Grand Couloirja [kuloar>, zaradi česar sta bili koči ob trasi normalke za dva tedna v avgustu zaprti, se je pa stanje v septembru s sneženjem toliko izboljšalo, da so mestne oblasti koči ponovno odprle. Prečkanje je sicer kratko - gre za le polminutni prehod - in nezahtevno, vendar psihično naporno, kot se je posebej izkazalo ob drugem poizkusu. V nadaljevanju vzpona se gibljemo po ne posebej strmem razu, kjer poplezavamo s pomočjo jeklenic oz. brez njih (večinoma I, dve mesti slaba II).

Začetek vzpona proti vrhu je potekal v mirni in topli noči, razmere pa so se po slabi uri lahke ledeniške hoje hitro in presenetljivo poslabšale, sledila sta sta snežno neurje in veter s hitrostjo 80-85 km/h, kar naju je s še nekaj pohodniki pognalo v bivak Vallot (4362 m) nekje na polovici poti. Tam sva vedrila skoraj tri ure v čakanju na pričakovano izboljšanje, ki pa ga ni bilo; v popolni belini sva vodila še en par nazaj proti koči in se razočarana spustila v dolino. V uteho sva vsaj ujela predzadnji vlak in se že malo prej zapeljala v prestolnico Visoke Savojske, Annecy, kjer sva preživela naslednjih nekaj turobnejših dni, ki pa sva jih začinila z vzponom na La Tourette (gl. objavo tem).

Med bivanjem v Annecyju sva se prav na moj 40. rojstni dan vzpela na znani in priljubljeni vrh La Tournette, ki se kot mogočni stražar dviga nad privlačnim jezerom Annecy (glej objavo posebej o tem vrhu: https://www.hribi.net/trenutne_razmere/fra/la_tournette_2351_m_gorovje_bornes/10015/10123).
Med hojo sva razmišljala, kako rešiti dopust v razmerah, ki se bodo po sredinem celodnevnem deževju oz. sneženju močno spremenile - se vzpneva na bližnji Aiguille d'Argentière in Mont Dolent, bolj oddaljeni Grand Combin ali Mont Velan oziroma celo Ortler na poti do doma? Ustrezne službe v Chamonixu sva pobarala glede razmer na poti Trois Monts na Mont Blanc, kar je bila najina prvotna želja, a dobila svarilen in odklonilen odgovor glede stanja poti.
Na koncu je padla ideja, da ko sva že tu in sva odlično aklimatizirana, pa poskusiva še enkrat po isti poti na vrh Zahodnih Alp. K sreči sva še dobila dve mesti za četrtkovo prenočitev v koči Goûter, Tete Rousse je bila povsem zasedena.

Razmere so se po sredinem prehodu fronte močno spremenile - stena pod Aiguille du Goûter, kjer vodi pot do koče in kjer v nedeljo in ponedeljek ni bilo niti prgišča snega, je bila zdaj skoraj v celoti zasnežena in je v večjem delu terjala plezanje v derezah (kar je za ta vzpon sicer običajno). Večja težava je bila to, da je četrtkovo sonce hitro topilo snežno vezivo v skalah zgornjega dela kuloarja, kar je predstavljalo povečano tveganje pri prehodu. Pri najinem prečenju je delovalo še vse povsem v redu, vendar sva v zgornjem delu stene, dobro uro po najinem prehodu ključnice, videla velik podor v kuloarju in slišala grozljive krike pod nama - tesnobno sva nadaljevala, na koči pa slišala, da je ob tem žal preminil človek, na mestu, kjer je bilo letos že precej - močno preveč - žrtev.
Naslednje jutro sva pričela nekoliko kasneje kot v ponedeljek in hitro napredovala mimo bivaka Vallot in po grebenu Bosses. Vrh sva dosegla po približno štirih urah, je bilo pa napredovanje po sklepnem delu grebena otežkočeno zaradi silnih vetrovnih sunkov v sicer izjemno atmosferičnem jutru, ki je ponujalo čudovite razglede. Z izjemo vetra, ki je v tem delu stalnica, so bile razmere spričo novozapadlega snega odlične. Na vrhu sva bila ta dan med prvimi, sva pa ob vrnitvi srečala precejšnje število pohodnikov, večinoma z gorskimi vodiči.
Po vrnitvi do koče pod sijajno kuliso igre sonca in oblakov sva se hitro spustila preko stene pod Goûterjem ter s strahom in cmokom v grlu prečkala kuloar, v katerem so se ležali oprema in obleke, na situacijo pa opozorila vzpenjajoče se gornike in ustrezne službe v Chamonix-Mont Blanc, ki sva ga obiskala naslednji dan.
Po obisku mondenega alpskega letovišča sva si na poti ogledala še Martigny, prestolnico te alpske krajine v času rimskega cesarstva, in hospic sv. Bernarda - to pa morda že odpira novo zgodbo okrog Mont Velana, Grand Combina in Mont Dolenta, tega Kugyju tako omiljenega vrha - nekoč.

Za konec še nekaj suhoparnih podatkov:
- vzpon je upravičeno ocenjen z oceno PD po francoski gorniški lestvici: tehnično ni pretirano zahteven kljub poplezavanju pod Aiguille de Goûter, je pa celotna tura, ki je praviloma dvodnevna, kar dolga in resna, s cca. 2400 m višinske razlike ter precejšnjo zračnostjo in izpostavljenostjo vetru v zgornjem delu grebena. Začetni del zaključnega vzpona po ledeniku je lahek, ledenik presenetljivo malo razpokan (redko vidiš tako celosten ledenik pri alpskih štiritisočakih), strmi deli v zgornjem, kasnejšem predelu pa ne presežejo 35°. Sam bi vzpon označil kot za pol stopnje tehnično in fizično lažjega, a psihično bolj obremenjujočega od nedavno opravljene poti na Dom;
- povratna vozovnica za zobati vlak iz kraja Saint-Gervais-les-Bains, ki nas popelje do 2412 m, stane 40 EUR; alternativa je v tem času le dolg vzpon oz. sestop v dolino (dodatnih 1400-1800 m). Prvi vlak je ob sedmi uri zjutraj, zadnji pa ob 16.13, zato je treba temu primerno prilagoditi vzpon. Upoštevati je tudi treba, da je vedno, če ne skoraj nujno prečiti kuloar v dopoldanskih urah, kolikor je to le mogoče;
- trenutno je smiselno prehodna le normalna smer prek Goûterja, atraktivnejše smeri - italijanska normalka iz Courmayeurja ali trois monts od Aiguille de Midi so zaradi silno razpokanih ledenikov letos pretežne neuhojene in srdito odsvetovane.

Bodi dovolj - vzpon je uspel, četudi ga je kalila tragedija drugih, ki je opominjala na neukrotljivost narave v vse bolj nestanovitnem okolju.

S partnerico sva se minuli teden ponovno potepala po švicarskem visokogorju. Pri tem sva se tokrat povzpela na dva vrha:

Lagginhorn, 4010 m (JZ greben/norm., PD-, I-II)
Dom, 4545 m (S pobočje/norm., PD+, III-/II, 40°)

Prvotna ideja je bila, da za aklimatizacijo pred resnobnim Domom, ki sem ga imel že lep čas v načrtu, obiščeva pretežno ledeniški Weissmies (PD), ki velja za aklimatizacijsko klasiko od koče Weissmieshütte (2726 m), do katere sva pristopila peš iz Saas-Grunda. Vendar pa sta tudi Weissmies zdelali padavinsko porazna zima in vroče poletje, zato je ledenik, po katerem potekala normalka, letos izredno težavno in nevarno prehoden (gnil led, številne obsežne nove razpoke, strmina), zato nama je oskrbnik vzpon močno odsvetoval. Kot večina ostalih sva se odločila za nadomesten cilj, ki je hvaležno v marsičem (zahtevnost, dolžina, izhodišče) razen terenskemu karakterju poti zelo podoben Weissmiesu in zato pripraven za najin namen: le meter nižji Lagginhorn.
Vzpon nanj sva začela še v trdi temi, četudi nam trenutno ob poti nanj nikoli ni treba stopiti na sneg ali led, zaradi grebenskega značaja pa sama pot ni posebej podvržena padajočemu kamenju. Sicer je sama zadeva precej enolična, primerljiva z blokovskimi potmi na številne turske tritisočake, ter tehnično in orientacijsko razmeroma enostavna - ocena PD je po mojem mnenju vendarle pretirana, najtežje mesto ob beli plošči pa je sicer nekoliko izpostavljeno, vendar kratko in plezalno ne posebej težavno (I+); vse ostalo je pretežno strma hoja oz. poplezavanje, ki ne presega I. stopnje. Sam vrh je kar malce nepričakovano ozek in prepaden; ob najinem obisku je bril hladen veter in meglice so zastirale razgled, zato sva se precej hitro pobrala v dolino. Precej monoton sestop se kar vleče, kakšne posebne estetike pa razen na posameznih razglednih grebenskih mestih ni na njem - predstavlja pa dejstvo, da gre za razmeroma nezahteven štiritisočak, na katerega se je moč odpraviti brez ledeniške opreme in naveze (videla sva precej samohodcev), morebiten osnutek predloga za vse, ki bi radi prvič pristopili na alpski štiritisočak in se ob tem ognili množicam na bližnjem Allalinhornu. V tem pogledu, pa tudi za aklimatizacijo pred drugimi vzponi, pridobi Laggihorn posebne reference.
Ob vsem naj vendarle povem, da vzpona kljub zgornjim besedam ni za podcenjevati, že zaradi dolžine (4-5 ur in cca. 1300 m vr od koče); na poti sva denimo tako videla ljudi v povsem neprimerni obutvi in pomanjkljivi opremi še na vzponu v zgodnjem popoldnevu - temu vsekakor ni slediti.

Po spustu v dolino sva se odpeljala v kamp pri Randi proti glavnemu cilju izleta: mogočni katedrali Dom, prvaku skupine gora nad Saastalom, ki je sicer sedma najvišja, a tretja najbolj prominentna gora v Alpah ter najvišji vrh, ki v celoti leži v Švici. Vzpon nanj ni znan kot pretirano tehnično zahteven (čeprav je vse prej kot trivialen), vendar slovi kot zelo dolg in naporen (pa tudi objektivno nevaren zaradi številnih ledeniški razpok) - od izhodišča do vrha je kar 3139 m višinske razlike, vsak meter pa moramo prehoditi, kar je posebnost med alpskimi velikani in največja višinska razlika po poti med normalkami štiritisočakov. Ko sva ga v preteklosti in pred dnevom gledala iz Saastala oz. nad njim, se je zdel nepristopen s svojo navpično vzhodno steno, vendar ima za razliko od večine sosedov kot sta izključno plezalna Täschhorn in Lenzspitze šibko točko, in sicer razsežni ledenik Hohberggletscher na SZ strani, ki se razsega prav do poslednjih metrov pred skrajno prepadnim vrhom, in ponuja možnost za naporno, a veščim gornikom dostopno normalno pot na vrh. Vselej pa je seveda na tako resni turi potencial za težave.
Vremenska napoved za dan, ko sva se vzpela na vrh, ni bila najugodnejša, a se je sčasoma izboljšala in po skromni regeneraciji sva dan po Lagginhornu krenila proti Domhütte, ki predstavlja izhodišče za vzpon na Dom.
Sama pot pri koči je večji del precej prijazna za oči in noge, saj se vije po všečnem in za hojo prijetnem terenu s čudovitimi pogledi na mogočni Weisshorn in drzni Zinalrothorn, ki se jima kasneje pridruži še prelep pogled proti Matterhornu. Višje postane pot nekoliko zahtevnejša in se postopoma prelevi v pravo lažjo ferato z zelo domiselnimi varovali, ki nas varno popeljejo prek strmih kaminov in ozkega grebena; brez varoval bi tu šlo za precej resno plezarijo.
Zajtrk pred vzponom na Dom, ki je bil tisti dan cilj domala vseh gostov, je strogo ob 2.30, pri čemer pa sva se kot vselej nekoliko vlekla in odšla bolj v začelju. Sama pot je v prvem delu sicer odlično omožičena, a sva sledila napačni seriji možicev nad moreno in izgubila nekaj minut v dnevu, ko so bile napovedane popoldanske nevihte; v tem delu se sicer skoraj do grebena Festigrat izognemo ledeniku.
Na višini cca. 3650 m sledi ključni element ture: vzpon preko cca. 80 m visoke stene grebena nad ledenikom Festigletscher, ki na enem mestu v spodnjem delu morda doseže III-, sicer pa gre za večinoma prijetno plezanje II v dokaj kompaktni skali. Svedrovcev za varovanje, ki tudi nakazujejo optimalno smer, je zadosti. Zaradi množice ljudi pred nama sva bila sicer primorana čakati dalj časa, zaradi česar sva morala v drugem delu vzpona precej pohitriti korak. V tem delu najprej sledi strm spust in prehod zelo razpokanega, nevarnega dela ledenika Hohberggletscher, nad višino 4000 m pa slednji postane vse strmejši (do 40°), a ne povzroča prevelikih težav.
Slednje pa je potencialno nakazovalo vreme, ki se je proti pričakovanjem jadrno spremenilo in zagrozilo. Na sedlu cca. 80 m vrhom, kjer je tudi zaključek letos skoraj neprehodnega grebena Festigrat, sva združila moči s skupino izkušenih hribolazcev; štirje smo se hitro odpravili po izpostavljenem in strmem grebenu na vrh ter v hitrem tempu navzdol do ledeniku, preostali pa so varno sestopili brez zaključnega vzpona.

Na ozkem in prepadnem, a zelo vzdušnem vrhu z elegantnim križem, kjer je prostora le za nekaj ljudi, smo ostali le kratek čas.

Kasneje smo složno poiskali pot čez vse bolj razprt ledenik in se spustili preko stene - na tem mestu se moram zahvaliti za to, da so nama z daljšim zbirom vrvi pomagali in omogočili hitrejši spust v težnji, da smo še pred potencialnimi vremenskimi nevšečnostmi preko ključnega dela (sam sva imela le 30 m, kar ne omogoča efektivnega abzajla - priporočam vsaj 50 m). Dobre pol ure nad kočo se je nebo razbesnelo, a hujšega ni bilo.

Po dolgem spancu sva naslednji dan v rahlem dežju sestopila mimo Europahütte in Charles Kuonen Hängebrücke, najdaljšega visečega mosta na svetu, ki meri skoraj 500 m v dolžino, do Rande in se odpravila na dolgo vožnjo proti Ljubljani.

Sklepne misli? Izlet je vsekakor uspel, imela sva tudi precej sreče z vremenom. Cene so švicarsko drage (zlasti v Domhütte, ki je oskrbovana le s helikopterjem), se je pa to, da sva zaradi logistike in slabega vremena zvečer za eno noč kljub temu podaljšala obstanek na koči izkazalo kot modro; že tako je tura na Dom zelo naporna, še bolj pa bi bila ob dodatnem spustu v dolino v nevihti.
Tura na Lagginhorn je po drugi strani razmeroma lahka in sama po sebi komaj vredna vzpona razen kot aklimatizacija za zahtevnejše in višje cilje, a vendar trenutno ponuja ugodno priložnost za vzpon na štiritisočak brez ledeniške opreme in naveze. Nekaj izkušenj in spoštovanja do tovrstnega visokogorja pa je vsekakor potrebno.

Hvala! Predlagani itinerarij - ali pa kakšno variacijo tega, morda v kombinaciji z Montanaio in kočo Padova - vsekakor toplo priporočam.
Furlanski Dolomiti so res enkratni, s številnimi bleščečimi skalnatimi stolpi in svojstvenimi oblikami mineralov pokrajinsko izjemno mikavni, obenem pa tudi precej samotni, mirnejši od slavnejših sosedov proti zahodu - Kugy je v svojih gorniških spisih trdil, da v občutju in estetiki Cridole in okolice ni para.
Je pa res, da za šodrovskega samotarja tam niso ravno neomejene možnosti - pa vendar se že oziram proti drugim ciljem tu, denimo Monfalcon di Forni, ki ga je moč občudovati ob vzponu na Cridolo.
Vendar zdaj pridejo na vrsto druge reči
Srečno!

Monte Cridola (2581 m, "via Kugy-Orsolini", II+/I-II), Cima Urtisiel Est (2119 m), 4.-5. 7.

Teden dni po vzponu na Mrzlo goro preko Hudega praska s partnerico - kot začetkom letošnjih resnejših poletnih tur - sem pohajkoval po karnijskih Predalpah in uresničil že dolgo želeni cilj - Monte Cridolo, lepotico Furlanskih Dolomitov, ki se dviga nad izjemnim okoljem slikovitih dolomitskih stolpov, oken in skalnih zaves.
Prvi dan sem za okus okoliških gora stopil na lahko dostopen razglednik Cimo Urtisiel Est, drugi dan pa po prenočevanju v koči Giaf ne prezgodaj krenil proti Tacci del Cridoli, kjer se prične precej divji, resen, čeprav odlično označen vzpon iz nekih drugih časov po smeri prvopristopnikov na vzhodni, glavni vrh Cridole - slovenskega Tržačana Juliusa Kugyja in vodnika Orsoline. Pot ima prvinski značaj, primerljiv denimo z bližnjo Monte Siero, a je nekoliko bolj delikatna; večinoma se vzpenjamo po krušljivih grapah, žlebovih in policah I.-II. stopnje, najtežje mesto je gladek kamin, ocenjen z II+/III-, vendar je neizpostavljen in zato morda celo manj problematičen od nekajmetrskega zračnega prehoda II. stopnje malo pod vrhom. Sicer smer ni pretežka, je pa potrebna stalna koncentracija zaradi konsistentne naloženosti in prepadnosti - to velja še posebej ob sestopu.
Na poti sem prehitel tri Italijane, še pet sem jih srečal nižje na poti ob sestopu - precejšnja številka za dokaj redko obiskano goro na sicer vremensko zelo ugoden dan za pohodništvo.

Je pa moč estetski vtis vzpona oceniti le s presežniki - naj slike povedo več kot besede o čarobnosti skulptur narave ob vzponu, ki so jo opevali že Kugy in nasledniki. Izreden razgled z malo prostornega, prepadnega vrha je prav tako vreden posebne omembe.

Vračal sem se po severni poti mimo bivaka Vaccari in sedla Cridola, ki je postregla z novimi izjemnimi pogledi na skrivnostni karnijski svet, a tudi z mučnimi melišči, ki niso bili prav po godu občutljivim La Sportiva čevljem - a kljub zadržkom, tudi sam svetujem tovrstno krožno pot.
Brez nadaljnjega - zapomnljiv vikend v krasnem okolju kot uspešen uvod v visoko gorniško sezono.

PS: kot praviloma je natančnejši potek poti moč razbrati s pomočjo zapisov pod slikami. Srečno na gorskih poteh!

Da malce odškrnem rjo s teme: minuli teden sem tudi sam obiskal špice Glerisa. Glede na zgornje prispevke sem na pot s škrbine Forcella della Pecora stopil z več kot le dolžnim strahospoštovanjem, ki pa, mikavnosti poti navkljub, ni bilo v celoti upravičeno: pot je v precejšnji meri očitno sveže (neuradno) označena in lepo sledljiva, spretno speljana po naravnih prehodih ter tehnično relativno zmerne zahtevnosti (plezanje nikjer ne preseže dobre II. stopnje, skala je razen na posameznih mestih dokaj kompaktna, zračnost obvladljiva), s tem pa pokrajinsko in pohodniško privlačna. Na dveh mestih je bila ob mojem obisku pritrjena fiksna vrv: le-ta precej pomaga pri začetnem delu spusta s Cime di Mezzo po zagruščenem svetu proti Forcelli del Forame, manj relevantna pa je ob prijetnem zaključnem vzponu na Cimo Alte di Gleris, kjer tudi ne poteka po najugodnejših prehodih; zna pa biti koristna ob sestopu.
Na vrhu Cime Alte di Gleris, prvakinje 7 Picche de Gleris, nas pričaka vpisni zvezek z več vpisi, kot bi morda pričakovali, do priljubljenega Monte Chiavals (furl. Cjavals) pa nas čaka le še manj zahteven greben. Za celotno pot do Cjavalsa sem v zmernem tempu porabil okoli 4 ure, sem pa parkiral nekoliko nižje, ker zaradi problematičnega segmenta nisem bil prepričan glede uporabnosti ceste višje (neupravičeno). Na vrhu sem srečal edine ljudi na poti - družino z 2 otrokoma - in se po razgibani in dokaj privlačni označeni poti spustil do Forcelle di Vecce, od tam pa po rušnati neoznačeni stezici do stičišča s potjo 430 in po njej do izhodišča.

Pot lahko v trenutnih razmerah zadostno izkušenim brez nadaljnjega toplo priporočim; rekel bi, da je po zahtevnosti denimo primerljiva s karnijskima sentiero alpinistico Piero Nobile preko Cime dai Gjai ali normalki na Monte Siero (ki pa ima vendarle precej drugačen značaj) oziroma z neoznačeno Cimo Piccolo della Scalo v Zahodnih Julijcih; kdor je zmogel katero od teh ali njim sorodnih, ne bi smel imeti prevelikih težav pri prečenju (treh od) sedmih špic pogorja Gleris. Redne in zanesljive oznake poenostavijo orientacijo in olajšajo prehod pod špicami, vseeno pa bi turico vsekakor zastavil v opisani smeri.

Nekako tako kot je opisal @djimuzl, ob tem pa tudi prepadno - padec bi se končal šele cca. 80 m nižje v grapi med Poncama. Ko sem bil nazadnje tam, je z zgornjega klina bedno visela kaj zaupanja nevredna jeklenica, ki pri spustu pomaga bore malo.
Ta del je sicer kratek, vendar eden bolj kočljivih uradno označenih pri nas ter v mokrem odsvetovan - ni pa prehudo in nadaljnji vzpon do vrha je zelo lep in razgleden.
Prilagam fotografijo kočljivega dela izpred nekaj let. Previdno, sicer pa kar pogumno.

Drži, da bolj poredko poročam o vzponih, ki jih opravim v naših hribovjih - sploh ker redko prinašajo novost na forumu - a si bom glede na to, da zapisi o vzponu na Pihavec letos samevajo, vrh sam pa, kot se je izkazalo, v zadnjem obdobju precej manj, tokrat privoščil oddajo malo daljše reportaže.

Minulo nedeljo sem si med stresnim obdobjem (tokrat še posebej zato, ker so se manj pridni študenti še bolj navadili bolj ležernega pristopa v času Covida :jezik ob koncu septembra želel privoščiti malo krajši in manj velikopotezen izlet, zato sem jo mahnil na Pihavec, enega zadnjih vrhov nad Kriškimi podi, ki mi je še ostal izven zbirke (tu izvzemam brr greben med Goličico in Planjo). Izvorni namen prečenja po še samotnejši smeri se je spričo razmer sfižil, a je bil nadomestek prav lušten. Opis verjetno marsikdo pozna, ni pa narobe, če ga podam v pomoč morebitnemu zvedavemu zamenojcu.

Zjutraj sem s sopotnico, ki me je pospremila do sedla Luknja, ob številnih pohodnikih, ki so nadaljevali pot proti Triglavu ali Kriškim podom, parkiral v Vratih in se sprehodil do prevala, kjer sta sončno jutro zamenjali precej gosta megla in močni sunki vetra. Naprej sem se odpravil sam in kljub slabi vidljivosti, ko je meglo le občasno odpihnil kak močnejši piš vetra, brez pretiranih orientacijskih težav prišel do znamenitega žleba v zahodni steni Vrha nad Kamnom, kjer je končal svojo življenjsko pot Tine Mihelič, velik poznavalec Julijskih Alp. Žleb ponuja najelegantnejši prehod čez steno, je pa kar zahteven - en nekajmetrski prehod zahteva plezanje dobre II. stopnje (plezalni vodnik navaja celo II-III, kar pa je tu preveč), ostalo je lažje, a še vedno strmo. Ob vrnitvi po isti poti za manj izkušene ni napak vzeti s seboj kakega kosa vrvi.
Od žleba sem nadaljeval po strmih prepadnih travah in sledil logičnemu poteku vzpona po travah in skrotju med Pihavcem in Vrhom nad Kamnom, malo pod škrbino Čez Kamen pa zasledil tudi dva osamljena možica. V bližini škrbine sem se pridružil zgornjemu delu označene poti in brez težav dosegel prostrani vrh Pihavca.
Razgledov na osamljenem vrhu ni moglo pričarati niti pravoverno gorsko vzdušje, sta se pa na čase nad meglami razkrili Triglav in Razorjeva skupina. Preden sem se odpravil nazaj, me je - in jaz njega - presenetil fant, ki bojda tu še ni doživel obiska. No, pogled v vpisno knjigo je pokazal, da obiski niti niso (več) tako redki in da niti ta dan nisva bila edina.

Glede na zagotovila gornika, ki sem ga srečal, in vpise v knjigi, ki so nakazovali prehodnost poti, sem se s škrbine odpravil po (še vedno) označeni poti (osnovni namen je bil sicer sestop po brezpotnem južnem grebenu preko M. Pihavca do pl. Zajavor, a sem moral zaradi zelo slabe vidljivosti in močnega vetra ta namen opustiti). Varovala so v zgornjem delu sestopa s škrbine mestoma poškodovana, a kjer je to res potrebno (pri prehodu čez navpičen, s stopami in jeklenico zavarovan skok), funkcionirajo zadovoljivo; po drugi strani je teren resnično podrt in vzpon po tej poti je v danih pogojih smrtno nevaren. Če že, jo ob posamičnem spuščanju, kjer lahko kontroliramo situacijo, uporabljajmo le za sestop, še bolje pa je, da se ji do morebitne sanacije/odprtja izognemo; glede na traso in razbit teren sicer dvomim, da se slednje resnično izplača.

Po spustu preko velikega melišča sem po lažjem brezpotju nadaljeval pod grebenom Bovškega Gamsovca do Dovških vratc (2180 m). Takrat se je dokončno razvedrilo in nisem si mogel pomagati, da se po trademark razglede ne bi ponovno povzpel na bližnji Bovški Gamsovec in v dobrih 20 minutah sem stal na vrhu. Na poti sem srečal kar nekaj pohodnikov, na vrhu užival v in fotografiral čudovite razglede - z zdaj povsem razčiščenim pogledom na triglavsko severno steno - in bil v manj kot uri nazaj na Dovških vratcih; tokrat se nisem spustil po sicer zelo lepi, že znani poti do Luknje in se, ker me so popoldanske obveznosti že priganjale, hitro spustil preko Sovatne. V uri in pol sem bil v avtu in se vračal v vremenu, ki je nakazovalo možne večerne padavine.

Četudi je bil izlet mišljen kot lažja tura po nekaj bolj velikopoteznih poteh v tujini, se je izkazal za zanimivo turico v precej divjem okolju, pa četudi se le-to nahaja v bližini triglavskih promenad.

felix, hvala. Izlet je resnično krasen - panoramski, zabaven in odlično zavarovan - bi pa zavoljo značilnosti tega dela Ziljskih Alp ter številnih zanimivih ferat in lažjih plezalnih vzponov, ki vodijo na vršace nad kočo, priporočal nočni obstanek v veliki in prijetni Karlsbader Hütte in se povzpel še na kakšen dodaten hrib (precej poti v Lienških Dolomitih, ki je sicer bolj neuradno ime oz. kvečjemu ime kompaktnega pogorja, je opisanih na portalu).

Glede časovnice je tako - nama se je kar mudilo zaradi popoldanskih obveznosti, zato sva (predvsem pri spustu) malo pohitela. Čas, ki je za turo naveden na hribi.net, je precej navit - povprečen gornik se bo do koče vzpenjal vsaj poldrugo uro (ur. čas 2,15, a ta je preprizanesljiv), do začetka ferate pa je še dobra ura strmega vzpona. Na ferati ni veliko za pridobivati, ker je zračna in mestoma kar zahtevna, zato je vredno računati na vsaj tri ure do Große Sandspitze - toliko je uraden čas prečenja in toliko sva ob zmernem tempu porabila tudi midva. Izjemni pogledi kar kličejo po krajših postankih, zato je smelo računati še na rahel pribitek k temu.
Sestop po Ari-Schübel in do izhodišča sva opravila v dobrih dveh urah, pri čemer sva hitreje stopila. Morda je smiselno računati na uro in pol spusta do koče (če se prav spomnim, sta kot čas vzpona po sestopni poti uradno navedeni 2 uri in pol, je pa to rahlo pretirano in tudi sestop je potencialno kar hiter, ker pot z izjemo posameznih zavarovanih mest ni posebej zahtevna).
Morebiti je vredno opomniti, da je med kočo Karlsbader in Große Sandspitze relativno majhna višinska razlika (512 m), je pa na grebenski Panorami kar precej spustov v globoke škrbine in ponovnih vzponov na vrhove.

Srečno na poti,
Gašper

PS: podajam topografsko skico poti, kjer so tudi navedeni uradni časi

Čestitke tudi z moje strani - gre za resnično pustolovski vzpon, ki je zadovoljivo velikopotezen! Tumova me mika, grebensko nadaljevanje preko Plaskega Vogla pa mi izpade kot skoraj (pre)pošten zalogaj za solo raziskovalca, zato so pohvale še toliko bolj na mestu. Doživetje je tudi spodobno opisano in slikovno dokumentirano.
Glede imen je tako, da v končni fazi niti ni tako pomembno, saj gre za označevalce, ki so pogosto lokalno začinjeni. V tem primeru se mi zdi, da je porazdelitev precej enakomerna, da pa se v zadnjih letih preferira lažje zveneči Vrh Labrja, ki je denimo uporabljen na vseh zemljevidih Geodetskega zavoda Slovenije iz let 2000+, ki jih imam trenutno pri roki (Julijske Alpe - V del, Triglavski narodni park, verjetno tudi Julijci - Z, ki pa ga trenutno nimam pri sebi), v večjem delu tiskovine, uporabljata pa ga npr. tudi M&M. Žajtamovo opozorilo je tako vendarle na mestu.
Ker pa se obe imeni brez kančka dvoma sklicujeta na istega referenta (kolikor ugotovimo, kateri hrib to pravzaprav je , pa seveda zadeva ni pomembna.

Lp,
Gašper

Kl. in Gr. Laserzkopf (2718 m), Galitzenspitzen (2710 m), Daumen (2720 m), Große Sandspitze (2772 m) - Ziljske Alpe

Dan po vzponu na Glödis (post v https://www.hribi.net/trenutne_razmere/aut/glodis_3206_m_visoke_ture_skupina_hochschober/57/6222) sva se s prijateljico odpravila po prelepi velikopotezni ferati Panorama-Klettersteig, ki preči večji del osrednje skupine Lienških Dolomitov (le-ti sicer predstavljajo najvišji in najzahodnejši del Ziljskih Alp), ter se izteče na prvaku pogorja, 2772 m visoki Große Sandspitze [strogo gledano gre za pot "Sepp-Oberlechner-Gedächtnisweg", naznaka Panorama-Klettersteig pa predstavlja celostno krožno prečenje, kjer omenjeno pot kombiniramo s sestopom do koče Karlsbader po lažjih "Gebirgsjägersteig" ali "Ari-Schübel-Steig" - urednik strani lahko popravi zdrs v opisu>.

Spričo pozne vrnitve z Glödisa in neugodnih razmer na cesti sva šele pozno prispela do velikega parkirišča pri Lienzen Dolomitenhütte in že v noči dosegla prostorno kočo Karlsbader Hütte na 2260 m.
Naslednje jutro sva se odpravila proti začetku znamenite grebenske ferate Panorama-Klettersteig, ki preko večjega dela osrednje skupine Lienških Dolomitov vodi na Große Sandspitze. Sodobna ferata, ki vodi preko vrhov Laserzkopf, Galitzenspitzen in Daumen, je pokrajinsko zelo privlačna, odlično speljana in brezhibno zavarovana - kot takšna morda predstavlja tudi največ, kar lahko gornik v Lienških Dolomitih nealpinistično stori v enem dejanju.
Tehnično ferata sicer ni med najtežavnejšimi - še najzahtevnejši je vzpon na drzni stolp Daumen, ki na enem mestu (kamin) doseže težavnost C/D (pri čemer je morda le-ta celo rahlo pretirana, kamin je namreč razmeroma neizpostavljen in kratek, morda celo zahtevnejši so vzpon na Laserzkopf, prvi del vzpona na Daumen in sestop s slednjega) - sicer pa se ocena poplezavanja giblje nekje do C. Po drugi strani gre za zelo dolgo in zračno zavarovano pot z rednimi vzponi in spusti, ki zahteva dolgotrajno koncentracijo; je pa brezhibno zavarovana in poteka po presenetljivo čvrsti skali - dobri volji med prečenjem botrujejo tudi čudoviti globinski razgledi, ki jih neprestano ponuja.

Z zelo razglednega vrha pogorja sva se hitro spustila po bistveno lažji poti Ari Schübel (le eno sitno izpostavljeno prečenje in mesto B/C, ostalo je lažje, a krušljivo) in mimo koče do avta. Prijateljica je nato nadaljevala pot proti Innsbrucku, sam pa sem se odpravil večernim službenim obveznostim naproti.

Za razliko od vzpona na Glödis dan poprej naju je tokrat spremljalo čudovito vreme, ki je ponujalo prostrane razglede. Razmere so seveda še vedno poletne, koča Karlsbader pa je odprta do konca prvega vikenda v oktobru. Lienški Dolomiti so sicer priljubljeno in kompaktno pogorje, ki karakterno precej izstopa od preostalih predelov Ziljskih Alp, zato pa ponuja gostu bržčas kaj privlačne nagrade za vloženi trud.

Pod črto - pri osebnem zaključku letošnje visoke sezone v tujih gorovjih ob koncu koledarskega poletja je šlo za dokaj velikopotezen izlet po dveh všečnih poteh, ki sta bili zaradi označenega in zavarovanega značaja morda nekoliko orientacijsko lagodnejši, a vendarle zelo mikavni in vredni nekoliko daljše vožnje. Priporočljivo.

Hvala vsem, upam, da mi danes uspe podati še slike nadaljevanja tega pestrega potovanja
Srečno v gorah,
Gašper

Zadnje čase se malce redkeje oglasim na forumu, kar pa ne pomeni, da nisem hribovsko aktiven - le zaradi številnih službenih obveznosti težko najdem čas, da zadevo ustrezno opišem. V prihodnjih tednih bom morda podal popravil nekaj grehov (Hochalmspitze, Grossglockner, prečenje Krofičke itd.), tokrat pa mi bo uspelo podati povsem aktualno reportažo, ki se navezuje na začetek tega tedna in ki lahko komu poda idejo za obisk čudovitih vrhov, ki sva jih obiskala s kolegico.

Zadnja dva dneva letnega dopusta sem tako izkoristil za obisk vrhov v okolici Lienza. Že dober teden prej sem nameraval zaključiti visokogorsko sezono v Švici s Finsteraarhornom, a sem moral pričujočo turo zaradi zdravstvenih in vremenskih razmer prestaviti za eno leto, za letos pa sem se od tujega visokogorja posloviti z manj zahtevnim in lagodnejšim izletom (četudi je bil zastavljen relativno kompleksno).
S prijateljico sva se odločila za malce nenavaden in kompliciran itinerarij, ki pa je bil zaslužen za kar nekaj izrednih pogledov in vzdušnih trenutkov - no, pa tudi nekaj nejevolje
Prvi dan sva, priznati je vredno, nekoliko v pregovornem slogu slovanskih kolegov ne prezgodaj prispela do vstopa v svet Visokih Tur in se povzpela na markantni, od daleč prepoznavni Glödis (tudi Glödisspitze). Šele od leta 2006 zavarovana pot, ki na vrh vodi po jugovzhodnem grebenu, tehnično ni posebej zahtevna (večinoma do B, eno mesto morda B/C, krajši vzpon nad mostom C, a slednjemu se lahko tudi izognemo), a so vlažne skale, ki so nosile zaplate svežega snega, zahtevale previden vzpon. Na poti prečimo zelo atraktivno visečo brv, ki je spričo snežnega jezika in poledenele podlage pod njim delovala kar zlovešče.
Po postanku na vrhu v vse bolj razglednem popoldnevu sva se počasi spustila in med potjo opazovala "glorijo" (navidezno mavrici podoben pojav). Ob večeru sva bila pri avtu in se odpravila proti izhodišču proti cilju drugega dne na kontrastni strani južno od Lienza.

Morda je malce preuranjeno, da bi govorili o tem, da se kopne razmere poslavljajo - midva sva šla na vrh tik po kratkem obdobju sneženja, na ferati pa naju je spremljal le svež, napihan sneg, ki ga po nekaj toplejših dneh zdaj bržčas ni več. Razglede z vrha sva imela bolj selektivne, iz oblakov mdr. ni uspelo pokukati Grossglocknerju, ki sem ga obiskal v začetku septembra; vendarle pa je prostoren vrh ponudil všečno izbiro za poslednje dni koledarskega poletja in skupina Schober se je malenkost sramežljivo, a precej veličastno razkrivala pred nama.

Za konec še nekaj reči bolj tehnične narave: izlet je Slovencem kar dobro poznan in spričo dokaj premočrtne poti Glödis ponuja ugodno priložnost za enodnevni naskok na privlačen tritisočak, je pa vožnja do okolice Lienza na Vzhodnem Tirolskem kar dolga. Cesta do Seichenbrunna je v primerjavi z večino sorodnih avstrijskih izhodišč mestoma malenkost slabša (zato sva tudi imela nekaj nepričakovanih težav pri poznovečernem spustu po njej), a niti nizkim avtom ne bi smela predstavljati resnih ovir - cesta na Gößgraben to ni
Pot do vstopa v ferato na nekaj čez 2900 m je lahka, dolga in nekoliko enolična, četudi poteka po mikavni pokrajini.
Brezhibno zavarovana ferata je bolj kot sodobnim športnim feratam sorodna našim visokogorskim zavarovanim potem in je z izjemo atraktivnega prehoda brvi spretno speljana preko najugodnejših grebenskih prehodov.
Koča je odprta do začetka oktobra, zdi pa se, da je v zadnjem času nekoliko samevala - tako tudi na celotni poti nisva srečala nikogar, proti vrhu pa sva utirala prve stopinje v sneg.

Hvala vsem, zaradi všečnega izkustva mi je bilo v zadovoljstvo podati opis in morebiten namig.
Takšno prečenje (in Nederkogel dan kasneje) je tudi odlična predpriprava za zahtevne vzpone, ki jih še načrtujem ob koncu poletja, mdr. Finsteraarhorn v Švici.

Morda le še poudarek, da imamo pri načrtovanju sorodne ture kar precej prostih rok in izbire, ker s postojank vodijo številne dobro označene poti na mnoštvo vrhov - v Karwendlu, ki je resnično razsežno pogorje, se nahaja silna bera špic in stolpov med, recimo, 2300 in dobrih 2700 m višine, za razliko od pristopa pri nas pa so tudi lažje plezalne poti često markirane.

Pa varen korak!

Hvala, @palček plezalček! Vedno se potrudim v besedi animirati izlete, sploh kadar gre za Slovencem manj znana področja, ki sem jih raziskoval v zadnjih dveh letih.
Mislim, da te "razglednice" res kažejo dinamiko narave in vremenskih razmer, ki so me spremljale na tej poti.
Sicer pa tudi sam z veseljem preberem tvoje opise poti, ki pogosto pridejo v poštev pri načrtovanju bodočih izletov.
Lp,
Gašper