S partnerico sva se minuli teden ponovno potepala po švicarskem visokogorju. Pri tem sva se tokrat povzpela na dva vrha:
Lagginhorn, 4010 m (JZ greben/norm., PD-, I-II)
Dom, 4545 m (S pobočje/norm., PD+, III-/II, 40°)
Prvotna ideja je bila, da za aklimatizacijo pred resnobnim Domom, ki sem ga imel že lep čas v načrtu, obiščeva pretežno ledeniški Weissmies (PD), ki velja za aklimatizacijsko klasiko od koče Weissmieshütte (2726 m), do katere sva pristopila peš iz Saas-Grunda. Vendar pa sta tudi Weissmies zdelali padavinsko porazna zima in vroče poletje, zato je ledenik, po katerem potekala normalka, letos izredno težavno in nevarno prehoden (gnil led, številne obsežne nove razpoke, strmina), zato nama je oskrbnik vzpon močno odsvetoval. Kot večina ostalih sva se odločila za nadomesten cilj, ki je hvaležno v marsičem (zahtevnost, dolžina, izhodišče) razen terenskemu karakterju poti zelo podoben Weissmiesu in zato pripraven za najin namen: le meter nižji Lagginhorn.
Vzpon nanj sva začela še v trdi temi, četudi nam trenutno ob poti nanj nikoli ni treba stopiti na sneg ali led, zaradi grebenskega značaja pa sama pot ni posebej podvržena padajočemu kamenju. Sicer je sama zadeva precej enolična, primerljiva z blokovskimi potmi na številne turske tritisočake, ter tehnično in orientacijsko razmeroma enostavna - ocena PD je po mojem mnenju vendarle pretirana, najtežje mesto ob beli plošči pa je sicer nekoliko izpostavljeno, vendar kratko in plezalno ne posebej težavno (I+); vse ostalo je pretežno strma hoja oz. poplezavanje, ki ne presega I. stopnje. Sam vrh je kar malce nepričakovano ozek in prepaden; ob najinem obisku je bril hladen veter in meglice so zastirale razgled, zato sva se precej hitro pobrala v dolino. Precej monoton sestop se kar vleče, kakšne posebne estetike pa razen na posameznih razglednih grebenskih mestih ni na njem - predstavlja pa dejstvo, da gre za razmeroma nezahteven štiritisočak, na katerega se je moč odpraviti brez ledeniške opreme in naveze (videla sva precej samohodcev), morebiten osnutek predloga za vse, ki bi radi prvič pristopili na alpski štiritisočak in se ob tem ognili množicam na bližnjem Allalinhornu. V tem pogledu, pa tudi za aklimatizacijo pred drugimi vzponi, pridobi Laggihorn posebne reference.
Ob vsem naj vendarle povem, da vzpona kljub zgornjim besedam ni za podcenjevati, že zaradi dolžine (4-5 ur in cca. 1300 m vr od koče); na poti sva denimo tako videla ljudi v povsem neprimerni obutvi in pomanjkljivi opremi še na vzponu v zgodnjem popoldnevu - temu vsekakor ni slediti.
Po spustu v dolino sva se odpeljala v kamp pri Randi proti glavnemu cilju izleta: mogočni katedrali Dom, prvaku skupine gora nad Saastalom, ki je sicer sedma najvišja, a tretja najbolj prominentna gora v Alpah ter najvišji vrh, ki v celoti leži v Švici. Vzpon nanj ni znan kot pretirano tehnično zahteven (čeprav je vse prej kot trivialen), vendar slovi kot zelo dolg in naporen (pa tudi objektivno nevaren zaradi številnih ledeniški razpok) - od izhodišča do vrha je kar 3139 m višinske razlike, vsak meter pa moramo prehoditi, kar je posebnost med alpskimi velikani in največja višinska razlika po poti med normalkami štiritisočakov. Ko sva ga v preteklosti in pred dnevom gledala iz Saastala oz. nad njim, se je zdel nepristopen s svojo navpično vzhodno steno, vendar ima za razliko od večine sosedov kot sta izključno plezalna Täschhorn in Lenzspitze šibko točko, in sicer razsežni ledenik Hohberggletscher na SZ strani, ki se razsega prav do poslednjih metrov pred skrajno prepadnim vrhom, in ponuja možnost za naporno, a veščim gornikom dostopno normalno pot na vrh. Vselej pa je seveda na tako resni turi potencial za težave.
Vremenska napoved za dan, ko sva se vzpela na vrh, ni bila najugodnejša, a se je sčasoma izboljšala in po skromni regeneraciji sva dan po Lagginhornu krenila proti Domhütte, ki predstavlja izhodišče za vzpon na Dom.
Sama pot pri koči je večji del precej prijazna za oči in noge, saj se vije po všečnem in za hojo prijetnem terenu s čudovitimi pogledi na mogočni Weisshorn in drzni Zinalrothorn, ki se jima kasneje pridruži še prelep pogled proti Matterhornu. Višje postane pot nekoliko zahtevnejša in se postopoma prelevi v pravo lažjo ferato z zelo domiselnimi varovali, ki nas varno popeljejo prek strmih kaminov in ozkega grebena; brez varoval bi tu šlo za precej resno plezarijo.
Zajtrk pred vzponom na Dom, ki je bil tisti dan cilj domala vseh gostov, je strogo ob 2.30, pri čemer pa sva se kot vselej nekoliko vlekla in odšla bolj v začelju. Sama pot je v prvem delu sicer odlično omožičena, a sva sledila napačni seriji možicev nad moreno in izgubila nekaj minut v dnevu, ko so bile napovedane popoldanske nevihte; v tem delu se sicer skoraj do grebena Festigrat izognemo ledeniku.
Na višini cca. 3650 m sledi ključni element ture: vzpon preko cca. 80 m visoke stene grebena nad ledenikom Festigletscher, ki na enem mestu v spodnjem delu morda doseže III-, sicer pa gre za večinoma prijetno plezanje II v dokaj kompaktni skali. Svedrovcev za varovanje, ki tudi nakazujejo optimalno smer, je zadosti. Zaradi množice ljudi pred nama sva bila sicer primorana čakati dalj časa, zaradi česar sva morala v drugem delu vzpona precej pohitriti korak. V tem delu najprej sledi strm spust in prehod zelo razpokanega, nevarnega dela ledenika Hohberggletscher, nad višino 4000 m pa slednji postane vse strmejši (do 40°), a ne povzroča prevelikih težav.
Slednje pa je potencialno nakazovalo vreme, ki se je proti pričakovanjem jadrno spremenilo in zagrozilo. Na sedlu cca. 80 m vrhom, kjer je tudi zaključek letos skoraj neprehodnega grebena Festigrat, sva združila moči s skupino izkušenih hribolazcev; štirje smo se hitro odpravili po izpostavljenem in strmem grebenu na vrh ter v hitrem tempu navzdol do ledeniku, preostali pa so varno sestopili brez zaključnega vzpona.
Na ozkem in prepadnem, a zelo vzdušnem vrhu z elegantnim križem, kjer je prostora le za nekaj ljudi, smo ostali le kratek čas.
Kasneje smo složno poiskali pot čez vse bolj razprt ledenik in se spustili preko stene - na tem mestu se moram zahvaliti za to, da so nama z daljšim zbirom vrvi pomagali in omogočili hitrejši spust v težnji, da smo še pred potencialnimi vremenskimi nevšečnostmi preko ključnega dela (sam sva imela le 30 m, kar ne omogoča efektivnega abzajla - priporočam vsaj 50 m). Dobre pol ure nad kočo se je nebo razbesnelo, a hujšega ni bilo.
Po dolgem spancu sva naslednji dan v rahlem dežju sestopila mimo Europahütte in Charles Kuonen Hängebrücke, najdaljšega visečega mosta na svetu, ki meri skoraj 500 m v dolžino, do Rande in se odpravila na dolgo vožnjo proti Ljubljani.
Sklepne misli? Izlet je vsekakor uspel, imela sva tudi precej sreče z vremenom. Cene so švicarsko drage (zlasti v Domhütte, ki je oskrbovana le s helikopterjem), se je pa to, da sva zaradi logistike in slabega vremena zvečer za eno noč kljub temu podaljšala obstanek na koči izkazalo kot modro; že tako je tura na Dom zelo naporna, še bolj pa bi bila ob dodatnem spustu v dolino v nevihti.
Tura na Lagginhorn je po drugi strani razmeroma lahka in sama po sebi komaj vredna vzpona razen kot aklimatizacija za zahtevnejše in višje cilje, a vendar trenutno ponuja ugodno priložnost za vzpon na štiritisočak brez ledeniške opreme in naveze. Nekaj izkušenj in spoštovanja do tovrstnega visokogorja pa je vsekakor potrebno.