Seznam forumov / Slovenija / Dolomiti / Cima Undici/Elferkofel

Cima Undici/Elferkofel

Natisni

pg18. 08. 2026 15:06:17

Že dolgo - še preden sem prvič obiskal te konce - me je vabila sijajna kamnita trdnjava nepreštevnih stolpičev, zajed in drznih špic. Cima Undici - imenovana po tem, da ob pogledu iz Sesta ob poletnem solsticiju sonce posije nad njo točno ob enajsti uri - zaseda enega osrednjih mest v najbolj divji sončni uri v Alpah, znameniti sekstenski meridiani. S svojim videzom, navidezno nedostopnostjo in zgodovinskim pomenom (prav po njenih pečinah so v 1. sv. v. sestopali znameniti Mascabroni) Cima Undici kar najbolj celostno uteleša duha teh krajev in predstavlja nekakšen emblem sekstenskih vrhov vzhodno od gorske civilizacije Treh Cin.

Enajsternik ima ob številnih manj izrazitih stolpih dva temeljna vrha: če je južni (3092 m) - višji - s svojo kompleksnostjo in dolžino dostopa, izjemno krušljivostjo in tehnično zahtevnostjo v neizprosnem terenu (III) za samotarja - turista bržčas prevelik zalogaj, pa je vzpon na le 11 m nižji severni vrh (3081 m) sicer resen, tehnično dokaj zahteven in objektivno mestoma nevaren, vendar dosegljiv tudi izurjenim gornikom brez večjih alpinističnih ambicij. In prav nanj me je tokrat končno ponesla presenetljivo dobro omožičena pot.

Cima Undici/Elferkofel Nord (3081 m), "Via Berti", II/I-II

Kljub temu, da sem pogosto prihajal v ta okoliš, opravivši vzpone na Monte Popero, ferate Roghel in c. Gabriela, Strada degli Alpini in Campanile Colesei ter do križa Crode Rosse di Sesto po obeh krakih Zandonelle, mi spričo številnih faktorjev (zaprte poti proti Passu delli Sentinelli, svež sneg in snežni metež v juliju, problematičen itinerarij) vse do letos še ni uspel resen poskus na Cimo Undici Nord. Tokrat so bile razmere prikladne.

Prvi dan sem po jutranjih službenih obveznostih precej pozno prišel do parkirišča na Selvapiani (parkirnina je 12 EUR na dan, 20 za dva dni) s težnjo, da ob daljši poti do koče prvi dan izleta osvojim Cimo d`Ambato (2815 m) in pokukam proti Cimi Bagni (2983 m), vendar sem zaradi uničene poti 152, posledice katastrofalnega poletja v Alpah, ki je zahtevala dolge in precej neugodne obvoze, mestoma pa je povsem umanjkala, in pozne ure na dan, ko so bile napovedane možne popoldanske nevihte, vzpon prekinil v kamnolomu na ok. 2400 m in preko Sassa di Selvapiane (2116 m) ob veliki previdnosti zaradi bolehnega stanja poti dosegel meni precej povšečno kočo Berti.

Drugi dan sem se zgodaj odpravil proti prelazu Sentinella. V tem okolišu je stanje precej boljše oz. bolj podobno preteklemu - pobočja so še vedno razbita, zahtevajoča dobršno mero previdnosti, a ne preko pričakovanih meja. Po odcepu ferate Zandonella, kjer sem lomastil lani, preko neprijetnega grušča pristopimo do precej nove zavarovane poti Cengia Manuela (2024) - gre za kratko in tehnično razmeroma premočrtno (B), a kar zračno in vsekakor ne povsem trivialno feratico, ki nas varno popelje preko razbitega sveta pod znamenitim prelazom, pod katerim uničene lestve na nekdanji poti že dolgo ne služijo več svojemu namenu.

Po nekaj metrih hoje po Stradi degli Alpini sem zasledil sledi, ki nas povedejo proti skalovju gore, ki se mogočno dviga nad sedlom. Kmalu je moč opaziti prvega možica in pristopni kamin, ki je sicer krušljiv, a ne pretirano zahteven (II-). Nad njim nas za kratek čas preseneti prava, lahko sledljiva potka čez melišče, ki poteka desno od znamenite grape spusta Mascabronijev - nekoč zasnežene grožnje, danes žal osušene struge.
Višje ponovno preidemo v brezpotje, ki pa je odlično omožičeno, na nekaj mestih pa smer (po italijansko nepotrebno) kažejo celo rdeče pentljice na kamnih. Zelo prvinski vzpon sicer poteka preko krušljivih kaminov, žlebov in sistemov polic ter po zmerno strmi steni, ki jo premagujemo v ključih ob lažjem plezanju (I-II). V vršnem delu po izpostavljeni polici prečimo pod predvrhom, se vzpnemo preko zahtevnega kamina (II) in po zračnem grebenu priplezamo (I) do ozkega, prepadnega, a zelo razglednega vrha s skrinjico z vpisnimi listi (prinesi svojega!)

Sam vzpon sicer ni posebej tehnično zahteven - morda na treh mestih plezamo dobro II, sicer večinoma I. stopnjo - vendar je neprestano napet, potekajoč v prvinskem, strmem in razbitem okolju. Na vrhu se zaradi družinskega dogovora nisem zadržal predolgo in previdno sestopil do prelaza ter mimo obljudenih jezerca Popere in koče Berti do Selvapiane ter do San Candida, kjer sta se mi pridružila preostala člana družine za še nekaj prijetnih dni v sicer zelo živahnih Dolomitih.

Morda le še to, na moje veliko presenečenje se je na delavnik, ko sem se vračal s tega res zelo redko obiskanega vrha, nanj vzpenjala še trojica Italijanov - in sodeč po zares izdatno omožičeni smeri lahko sklepam, da ta vrh, ki ga kljub zadostni prominenci ni vrisanega na večini zemljevidov, vendarle postaja vse popularnejši.

Vzpon na vrh, ki uživa precejšen prestiž med domačini, je zaprl pomembno poglavje v osebni gorniški karieri. Vendarle pa v tem, čudovitem delu Dolomitov še ostaja precej ciljev, ki vabijo - najprej Cima d`Ambata in Cima Bagni, pa slovita Croda dei Toni/Zwölferkofel, in seveda južni vrh Cime Undici. A za to bodo potrebne drugačne okoliščine in družba - nekoč.