andi2 - Zadnja sporočila

Mogoče bo pa kdo ob odprtju teme kakšno sliko več objavil s te lepe krožne poti Nekaj neprehojenih lis na zemljevidu sem hodil od Topolšice proti Uršlji gori, pa naključno videl, da imajo nad Ravnami nekaj krožnega med 400-700nmv in da ima ob tem skoraj vsak hribček svoje ime nisem se preveč pripravil glede orientacije, ime poti odkril šele na parkiriščupa je bila zato pot še toliko bolj zanimiva. Če gremo na njo iz stanja po virozi nam bo vzela nekje tri in pol, uradno pa štiri ure hoje lepi kraji, pridno označeno, zanimivi razgledi, prijazni ljudje in pasji čuvaji. Če gremo po svoje lahko obiščemo številne vršičke ob poti, je pa potem še malo bolj naporno in samotno. Lep opis pa na seznamu hribi.net - https://www.hribi.net/izlet/reks_-_rekreacijsko_kulturno_sredisce_ravne_vrholanov_vrh_ravne_pri_sostanju_ravenska_pot/3/2795/6462 ali na strani od PZS oziroma Pd Šoštanj. lp

Gotovo se ne bomo mogli izogniti debatiranju na to temo. Pa mogoče pride prav tudi za izmenjavo informacij, da ne smetimo lepih tem, ki nam polepšajo dan. Mogoče uporabimo tudi za širjenje obvestil, če zbolimo in smo bili v neposrednem stiku z neznanci v gorskem svetu. Varno in zdravo. Lp, Andrej

No no Nejc, malo bolj podrobno brat, pa boš videl, da sem v tekstu sebe uvrstil med te iste ljudi (ker nisem nič boljši). Ti pa takoj skok na osebno raven, ha? Praviloma najljubša telovadba frustriranih internetnih keyboard-wariors - bravo
Hvala za razlago Drago. Vseeno nisem še nikjer drugje opazil tako izrazitega posega v naravne prehode. Tu in tam kakšna veja se razume. Izsekati skoraj na novo pot v pobočje pa niti ne.

Verjetno se vsi strinjamo, da tisoče ljudi hkrati nima kaj delati v sedem kilometrov dolgi Logarski dolini. Ali pa primer v sosednji dolinici - da smo bili res `dušebrižni´, da smo v vsega nekaj letih nekdanje skromne pastirske matkove poti spremenili v na daleč vidne kolovoze. Kaj je vzrok za to, da kot ponorele črede drvimo vsak lep dan na enake hribovske cilje, si bo moral odgovoriti vsak človek sam. Seveda tovrstne samorefleksije več nismo zmožni. Zato ostaja le ena rešitev, ki bi jo zaradi želje po zaslužku v enaki obliki izvedel vsak izmed nas, če bi bil v položaju neke vrste oblasti. Videno prevečkrat in na vseh nivojih odločanja, da bi kdo (tudi jaz) lahko trdil nasprotno. Naj mi bo oproščeno s strani nekaj redkih posameznikov, ki še imajo moralni kompas.

Pa dobro, a je sploh kdo prebral gornjo povezavo (kjer novinar z naslovom namenoma zavaja)? Dolino so zaprli enkrat, na dan evropske mobilnosti. Sicer ostaja nespremenjeno. Nekaj km peš hoje po Logarski pa tudi ni še nikogar ubilo.

Podoben kratek krog kot Trobec pred tremi leti. Kozji vrh je že kar malo zaraščen z macesni. Naprej je relativno enostavno, mestoma tudi precej shojeno. Na tistih treh, štirih mestih moraš imeti orientirje v spominu, da greš v pravo smer. Pri spustu s prevala naredim standardno napako, ko zaradi markacij več ne spremljam kje hodim. Nižje tako ugotovim, da je precej podrta pot proti Javorovem sedlu uradno zaprtanič, pa kratko brezpotno proti drugi varianti, misli v prosti tek in malo več bele ceste do izhodišča. Lepi kraji.

Milan je našel trail 30km ravne črte (gps koridor 10m), pa sva šla od cerkve Sv. Bolfenka proti Mislinji. 3km pred ciljem (40km prehojenega terena) naju je zaustavila moja rana na stopalu. Posebna in zelo zahtevna izkušnja, kjer ti teren ne da dihati. Najtežje so soteske Šumik in Mislinjski jarek. Na nekaj mestih sva uporabila cepin, s seboj sva imela tudi vrv. Srečala sva precej domačinov (gamsi). Drugo leto pa v celoti v obratni smeri. Čeprav sem mislil, da imam zelo veliko kondicije, je bo za ponovitev treba še kakšen razred več

Park pred vstopom v mini dolinico in nato strmo navzgor. Za Akle (dve malo težji mesti) in Starec (ozek greben pred vrhom in zoprn spust čez podrto drevje) je že vse napisano. Sledil je lep prehod navzgor in v levo, kjer je najlažji vstop v grapo treba malo poiskati. Na mestu odločitve sem naredil napako in izbral desno zelenjavno grapo (prava je leva oz srednja, skrajno leva je čisto drobna). Prepozno opazil napako, posledice so bile kar resne, saj sem dve uri in pol plezal v neprehodnem svetu izjemno strmega ruševja. Čeprav je organizem že dolgo javljal, da je krepko čez mejo, je psiha vzdržala. Preklop misli, nekaj skalnih zračnih dvojk sploh več ne opazim, kratko škrbino vdenem v pravo smer. Le ven, ven iz ujetosti... Do Javorovega vrha regeneriram uničene kvadricepse, nato pa dobro miselno načrtovanje prenesem v natančen strm spust s te strani doline do izhodiščne jutranje točke. Lep krog, pa samotni kraji.

Včeraj lep krog Planina pri Sevnici - Bohor - Lisca - Planina pri Sevnici. Trikrat je bil dolg in močen naliv, enkrat pa sonce. No, ko si moker do kože počasi vremena niti več ne opaziš, ampak se prepustiš lepi kraji, primerne oznake. Pot zaznamujejo številni prehodi vzpon spust. Krog zahteva daljši korak več ur zaporedoma, da nismo zasedeni cel dan

Lep je Homič, ima stoletna drevesa na vrhu. Škoda spreja. Lepo si šel Zlatko, drugič gre kak mlajši tudi v dežju zraven

V bistvu so poleg najbolj znane poti skozi bivak še vsaj tri področja s takšnimi konicami. Skozi vsa tri se da lepo raziskovati in poplezati lp

Veliko je bilo govora o dostopih, pa sem si danes rekel, gremo eno od čim nižje. Od P pri postaji za Velko in skozi dolino Korošice, ki je seveda več ni v obliki, kot smo jo radi vozili do peskokopa. Že vstop v dolino je odneslo, nato pa si ´cesta´ in potok ves čas delita mesto. Nad Markovo levo na Kriško planino, kjer spodnjega dela poti v bistvu več ni malo gledaš, če je kje markacija, pa si za silo v pravilni smeri na planini se pasejo tudi letošnje kravice, no, bolj počivajo ob mamicah. Čez Kržišče in po strmem veznem grebenu v smeri Planjave. Celo pastirski klin se najde. Preden pot ujame pobočja Kamniškega vrha pa levo nazaj in kmalu po lepi stečini strmo navzdol. Na Markovi poiščem lovsko prečenje proti Mokrici, na križišču pa jo nato mahnem navzdol do peskokopa. Vračanje čez Brsnike se je kar vleklo. Cel dan sem bil sam, pa sem se zato v gužvi ob vrnitvi v civilizacijo ob videni avto tablici Irske spomnil na interno šalo: globalno gledano nas kakšna milijarda vsak trenutek potuje več tisoč km od doma. Druga milijarda isti trenutek mrzlično na spletu načrtuje, kako bo takšen izlet izvedla v kratkem. Tretja in četrta pa razmišljata, da bo jutri res treba na splet pogledat, kam bi potovali v kratkem... Jah, nemirni smo ratali, še gnuji v Serengetiju se lahko skrijejo pred nami lp

V to smer ja. Nekaj polic v smeri je od daleč izgledalo res neverjetnih. Pa sem rekel, če kdo, potem... ker ste prehodil res že vse v tem okrogu. Hvala za odgovor!

Pardon če se vmešavam s vprašanjem. SilvestrO ste že kdaj prehodil linijo skozi malo in veliko Kovačnico in nato v predel levo od Kalc zgoraj? Zadnjič sem jo gledal iz ptičje perspektive, res drzna linija. Pa samo tu in tam se omenja...

Se opravičujem, napačno sem prebral. Črtkana je državna meja. Pardon.

Prost dan, brat je imel voljo, jaz pa idejo, pa sva šla sicer nisva obiskala nobenega izmed vrhov, sva pa tudi tik pod njimi uživala v posebni tišini teh krajev. Sprva po zložni varianti do cerkvice in nad njo na številne travnike Skojc. Paslo se je vse, ovce, krave, konji, oslički. Uspela sva ujeti stabilno vreme pod Stenami in dvakrat vedriti pod streho med plohami, posebej ob močnem nalivu v prijetnem bivaku pod Javorškom. Vmes pa pustila dežju in sramežljivemu soncu svojo pot. Žal so naju strele in veter odpihnile ravno s Prevale, kjer bi bilo sicer najlepše posedeti. Ko sva zadela še drugi set lokalnih rumenih markacij, sva bila v krogu pod Slevcem po dobrih petih urah nazaj na izhodišču. Že tretjič tukaj, vedno v menjavi dežja in sonca, pa zato gotovo ne zadnjič... lp

Vidim da gre hitro čas. Dve leti nazaj tukaj, danes pa prišla na vrsto za soparen osem urni krog. Cesta skozi Korošico je (kot že piše) zaprta, moraš okrog na odcep Predoselj. Potem pa od kamnoloma s precej težav skozi levo varianto (spodaj je več ni in je verjetno več ne bo) do LK, pa preko najvišjega nadstropja od treh variant v spust do Ovčarije, in strmo skozi standardne prehode in puščavski pesek na greben Mokrice. Sledil je najlepši del ture, kjer je Zlatko spretno izpeljal varianto tega, kar nekje Volk opiše kot - po svoje nazaj na Debeli hrib. Sledilo je nadaljevanje skozi škrbino in nato planine Košutna ter Koren. Spust sva opravila skozi lepo direktno mimo krnice, se osvežila pri studenčku in jo mimo razdejane Matkove ravni mahnila do avta nazaj. Res lepi kraji, čeprav divji, so speljani v krog in krog. Še pridemo. lp
p.s višje je cesta do Markove ravni že sanirana, vendar bolj za visok štirokolesnik varianto.