jax - Zadnja sporočila

Ta vikend sem se odločil za turo v redko obiskane, a zelo zanimive konce. Najvišji vrh verige Caserine-Cornaget-Resettum v Karnijskih Predalpah je zanimiv cilj, samoto na poti lahko skoraj režeš z nožem, dostop na vrh pa je relativno enostaven.
Normalna pot nanj se začne v dolini Val Settimana kak kilometer pred kočo Pussa (do tu iz Clauta po precej slabi cesti). Do bivaka Anita Goitan sem že dobro zašvical po strmi markirani poti, od tam naprej pa je treba prehod malo poiskat. Opis z vienormali.it me je usmerjal kar po hrbtu za bivakom naravnost navzgor, kjer pa mi teren ni bil preveč všeč, zato sem se odločil za drugo možnost - sledil sem opuščeni markirani poti proti škrbini Meda do krnice pod njo. Tam sem poiskal prehod proti desni v krnico Ciadin de la meda. Tu čez obstaja celo skromna stezica, kasneje pa so se začeli pojavljati tudi možici. Tej poti sem sledil vse do grebenčka pod stolpom Torre della meda, od tam pa sem se spustil v dno krnice (kasneje sem ugotovil, da to še zdaleč ni bil najugodnejši prehod vanjo, ampak pustimo to). Ciadin de la meda je čaroben prostor, kjer človek kar ne more verjeti, kako daleč je od vsega, pa vendar je dostop semkaj v resnici tako enostaven. Seveda je bilo to idealno mesto za počitek in malico pred zaključnim vzponom na Cornaget. Ta del je seveda zahtevnejši, vendar so tehnične težave zelo zmerne in ga lahko priporočim vsakemu, ki so mu tako divji kraji blizu in zna narediti kak korak po malo delikatnejšem terenu. Orientacijskih težav pa od tu ni več, stvar je solidno uhojena, možicev pa je dovolj. Najprej se je treba povzpeti na škrbino Savalon, kar je najbrž celo najtežji del ture. Zadnji del vzpona namreč poteka po strmem zbitem peščenem terenu, kjer človek nikdar ne more biti čisto prepričan v svoj korak, zdrs pa bi bil lahko precej problematičen. Tu je res potrebna skrajna previdnost, še zlasti pri sestopu. Na škrbini pa se znajdem pred nekakšno poševno ploščato steno, ki sega proti vrhu gore. Kar ne morem verjeti, da gre dostop tu čez, vendar je v resnici dokaj lahek - na začetku je par plezalnih mest (najbrž vse v okviru I. stopnje, tudi v sestopu nikakršnih težav), večina poti pa poteka po policah in je kar uhojena. In tako se naposled znajdem na grebenu (izpostavljeno), ki me že po nekaj metrih pripelje na vrh. In sem na najvišjem vrhu te gorske skupine! Čeprav vreme ni bilo čisto jasno, so razgledi upravičili pričakovanja, od bližnjih Caserin in Dosaipa pa do Duranna, Cime dei Preti in še bol oddaljenih "pravih" Dolomitov. Sestopil sem po isti poti, z mnogo previdnosti zlasti pod škrbino, od krnice pa mi je uspelo najti direkten prehod, ki me je pripeljal na markacije že malo pod bivakom.
Vsekakor lahko rečem, da gre za krasno turo, ki jo priporočam vsem, ki vas ni preveč strah nemarkiranega sveta (saj mene ga je tudi, pa je kar nekako šlo ) in so vam všeč ture, kjer zelo verjetno ne boste srečali nobenega. Mimogrede, prvi vpisi v vpisni knjigi na vrhu segajo v leto 1993 ...

Torej, letošnjo sezono se je nekako spodobilo zaključit še z vzponom na eno malo višjo goro. Tako sva v nedeljo in ponedeljek dva slovenska hribovca naskočila Catinaccio d'Antermoia, 3004 metre visok vrh v Dolomitih nad dolino Fasse. Čeprav še nimava nekih posebnih izkušenj s tujimi gorstvi, se je izbira izkazala za popolnoma posrečeno.
Sicer pa takole: začetek ture v dolini Fasse v naselju Pera di Fassa, zaselek Rualp, na višini okrog 1350 metrov. Tu sva v nedeljo okrog pol treh popoldne parkirala in začela vzpon proti koči Gardeccia. To je nemara najmanj prijeten del ture. Začne se po dokaj strmi stezi naravnost iz vasi, vendar se ta pot že po manj kot pol ure hoje priključi asfaltirani (a zaprti) cesti proti koči. V nadaljevanju pot nekaj časa sledi tej cesti, nekaj časa pa kažipoti usmerjajo na vzporedno makadamsko pot. Po nekaj več kot uri (če se prav spomnim) hoje sva naposled prišla na uravnavo na višini okrog 1950 metrov, kjer stojita koči Gardeccia in Stella Alpina (pa še tretja, Catinaccio, ki pa je zaprta). Do tu se da priti tudi z nekim avtobusom iz doline, pa tudi sedežnice lahko skrajšajo del poti, seveda vse proti plačilu. Sicer pa sva bila tu končno v visokogorju, svet je postal lepši in napredovanje prijetnejše. Nadaljnjih 45 minut hoje naju je privedlo do novih dveh koč, Vajolet in Preuss, pod ostenji Catinaccia, Vajoletskih stolpov, pa tudi - že - našega cilja Catinaccia d'Antermoia. Prvi dan naju je čakala še ura hoje od teh dveh koč po dolini navzgor do sedla Principe med vrhovoma Catinaccio d'Antermoia in Valbona (na višini 2600 metrov), na katerem leži tudi koča Rifugio Passo Principe, kjer sva prenočila. Gre za zelo majhno kočo, skorajda vzidano v steno na polici. Sicer pa je zelo lepo urejena, osebje pa zelo prijazno, deležna sva bila okusne in obilne večerje ter nekaj nemškega piva. Poceni sicer ni, ampak to je pač treba pričakovat. Po večerji še malo ostala v jedilnici z ostalimi gosti, ob desetih pa nastopi nočni mir (ni čisto tako kot na Kredarici ...).
Naslednji dan, torej, po zajtrku in spodobni kavi naskočiva vrh Catinaccio d'Antermoia. Na vrh sva se povzpela po zahodni ferati in ga dosegla po 55 minutah. Pot ni nič posebnega, nekje na nivoju slovenske na Mangart, morda kako malce težje mesto, ampak res se ni ničesar za bat. Stanje varoval ok, par klinov je izpuljenih, ampak nobeden na kritičnem mestu. Na vrhu pa obsežen razgled, sicer ozračje ni bilo dovolj čisto za kak Ortler, ampak tja do Marmolade se je pa že videlo. In na drugo stran do krnice in jezera Antermoia, kamor sva sestopala. Ta sestop - po vzhodni ferati - je malo bolj zoprn, ker je teren na mnogo mestih kar precej krušljiv in naložen, ampak kar gre (pa saj smo tega itak Slovenci že vsi vajeni ...). Pot sicer v redu zavarovana, zajle so malo bolj (italijansko) ohlapne kot na zahodni ferati, ampak ko sem se tega enkrat malo navadil mi je postalo celo všeč. Najbolj zoprn je spodnji del, ko gre predvsem za strmo skrotje, zavarovano le tu in tam, ampak zahteva ultra previdnost. Naposled pa se le znajdeva na meliščih krnice Antermoia. Od tam takoj na njeno ravno dno, potem pa do luštkanega jezerca. Tudi tu je v bližini koča (ja, res jih ne manjka), kjer se ustaviva za malico in par fotk, nato pa kar hitro (v ca. dveh urah) sestopiva še preostalih 1300 višinskih metrov skozi kraljestvo svizcev, nato pa prav tako zelo lepo dolinico Val de Udai vse do Pere. Sem se vrneva nekaj čez drugo popoldan. Ture in gorskih užitkov je sedaj konec, čaka pa nas zgolj še lepih 250 kilometrov (kake 3 ure in pol) do Nove Gorice, sopotnika pa še nadaljnji dve uri na štajerski konec ...
Tura je zelo lepa in priporočljiva, naredimo lep krog skozi gore, v katere sicer le redko zahajamo. Poti so dobre in vselej dobro označene, zgornji del pa tudi dobro zavarovan in ne pretežak. Ravno tako je dovolj tudi koč (čeprav je glede lokacije nemara najbolj primerna ravno najvišja - Passo Principe). Gore so krasne, stene navpične, okolje pa super urejeno. In seveda - osvojite tritisočak s krasno pozicijo in lepim razgledom ter dobite še mnogo idej za nadaljnje ture. Še sploh, ko sva se nazaj grede spuščala s prelaza San Pellegrino, mi je bilo ob pogledu na Civetto jasno, da bo treba čim prej tudi tja gor. Letos najbrž ne, ampak pride na vrsto.

@felix
Da bomo pošteni, sem letos tudi v Dolomitih našel parkirišče, ki se po ciganjenju približuje nekaterim slovenskim (Vrat še vedno ne dosega): parkirišče pod planoto Stevia nad dolino Gardena. Parkirnina se plačuje 24 ur na dan, cena je 2 evra na uro in ne obstaja nobena možnost cenejšega dolgotrajnejšega parkiranja. Koliko nanese parkirnina za celodnevno turo, si lahko vsak preračuna sam. Tako da, v Dolomitih je gotovo bolje, takšni primeri pa obstajajo tudi tam.

@mimi129
Na Tirolskem (severnem) so prelazi v glavnem plačljivi (Timmelsjoch npr. 28€ povratna), vsaj ne vem za nobenega brezplačnega.

Brenner, Thurn, Gerlos, Arlberg, Fern, Reschen ...
V resnici sta plačljiva samo Timmelsjoch in Bielerhöhe. Ali z drugimi besedami, vsi prelazi s tranzitnim pomenom so brezplačni. So pa plačljivi nekateri turistični.

V splošnem pa se seveda strinjam z nekaterimi. Letos je situacija popolnoma pobebavila. Vrata so bila bolj ali manj uničena že lani, Vršič jim je uspelo uničiti letos, obenem beremo novice o popolnoma nesorazmernih kaznih, ki lahko človeka pahnejo v resno finančno stisko, zaradi - hm - parkiranja na mestu, ki ga policist arbitrarno oceni kot naravno okolje. Aja, pa tudi ono hvaljenje s 500 evri kazni za spanje na prostem v gorenjskih občinah je groteskno. Z drugimi besedami, o lepi naravi, turah, smereh in podobnem se praktično ne govori več, v ospredju je zgolj in samo še ciganjenje.
In tu mislim, da je stvar popolnoma jasna. PZS bi se KONČNO morala oglasit. Gre za stanovsko organizacijo, ki bi morala zagovarjat interese obiskovalcev gorskega sveta, pa ima človek občutek, da ji je ta dinamika všeč. Jasno, Šolar je bil ravnokar izvoljen, tko da bi se dalo reči, da je sedaj zastonj govoriti, kje pa smo bili planinci, ko so potekale volitve. Po drugi strani pa gre za precej posreden sistem delegatskih volitev, kjer množica planincev le stežka spremeni rezultat.

@dprapr
Pred 30 leti, torej sredi devetdesetih, že v samostojni Sloveniji? Niti ne. Je bilo še nekaj več društvenih izletov, ki so se organizirali z avtobusi, za ture v samostojni organizaciji pa je že vsaj od 80. let prejšnjega stoletja uporaba osebnega prevoza izrazito prevladovala. Tudi s stoenko je šlo v Vrata, nisi rabil fensišmensi SUV-a. Razlika je zgolj v tem, da tedaj še ni bilo pobebavljenega popotniškega turizma. Tu pa se je res v zadnjih letih, zlasti v pokoronskem obdobju, situacija izrazito poslabšala.

@ločanka
Če je problem samo snežišče, počakaj še kak mesec, pa bo ostal samo še sprehod čez šoder.

Saj zadnji klanec pod žičnico je bil vedno problematičen. Ampak za Kokrško ni tak problem, ker lahko parkiraš pri Žagani peči in hodiš mogoče 10 minut več, če sploh. Večji problem je Kamniško oz. Jermanca, ker je kritičen del že takoj nad razcepom in če se ne čutiš tam čez, je treba hodit kar precej več. Saj načeloma se pride, s kakim bolj športnim avtom pa mogoče res ni pametno.

Malo dvomim. Gledam in gledam fotko, pa ne vidim sledi podora. Po moje je samo igra svetlobe. Sicer pa bomo zelo kmalu videli.

Grda gora. Vsekakor je želja it kam višje, tja pa me niti ne vleče.

Uf, svaka čast. Ti dve poti (651 in 655) sta mi bili velik misterij in kar sem malega slišal, je bilo bolj v stilu, da se "sploh ne da". No, končno poročilo nekoga, ki si je upal it pogledat. Vsekakor koristne informacije o razmerah. Hvala.

Pa tudi sicer je trditev, da v Avstriji "v neposredni bližini čez mejo" ni nobenega prelaza, ki ne bi bil plačljiv, malo čudna. Saj lahko ostanemo že pri tistih v najneposrednejši bližini - Korensko sedlo, Ljubelj, Jezersko, Pavlič. Vse zastonj.

Če so v Avstriji parkirišča po zmernih cenah, se pa plača cestnina na vsak prelaz. V neposredni bližini čez mejo se ne spomnim nobenega prelaza, ki ne bi bil plačljiv.

Čakajčakajčakaj. Čisto vsi prelazi, kamor vodijo ceste s tranzitnim pomenom, so zastonj. Plačljive so turistične ceste.
V Dolomitih je pa tako. Parkirišča na samih prelazih so sicer pogosto plačljiva, se pa da legalno parkirat malo nižje. Je pa prostor seveda omejen. Kajpak pa tudi cena parkiranja na plačljivih parkiriščih niti slučajno ne doseže zneska ropa iz Vrat.

Če so v Avstriji parkirišča po zmernih cenah, se pa plača cestnina na vsak prelaz. V neposredni bližini čez mejo se ne spomnim nobenega prelaza, ki ne bi bil plačljiv.

Čakajčakajčakaj. Čisto vsi prelazi, kamor vodijo ceste s tranzitnim pomenom, so zastonj. Plačljive so turistične ceste.
V Dolomitih je pa tako. Parkirišča na samih prelazih so sicer pogosto plačljiva, se pa da legalno parkirat malo nižje. Je pa prostor seveda omejen. Kajpak pa tudi cena parkiranja na plačljivih parkiriščih niti slučajno ne doseže zneska ropa iz Vrat.

Brana s Kamniškega (če ni snega). Mangart po italijanski.

If I may give you a recommendation, I think it is somewhat better to do the tour in the opposite direction. The climb from Špička to Škrbina za gradom is not something that one wishes to do and the descent that follows requires a lot of attention almost until the end.

Za začetek, mislim da bi bilo to pravno zelo sporno, če bi veljalo le za Slovence, ne pa za državljane EU. Če pa gremo na celo EU, potem se to nanaša le na majhen delež obiskovalcev in najbrž prav pretiranega učinka tak ukrep ne bi imel.