Visoki Kanin

Kanina že dolgo nisva obiskala, zato sva se nanj odpravila po nama najljubši varianti, iz Nevejskega prevala. Namero bi kmalu preprečil jutranji dež, ki ga ni bilo v nobeni napovedi. Le nekaj minut pred parkiranjem je ponehal in pokazala se je jasnina . Popoldne so bile sicer napovedane plohe, a upala sva na najboljše in se odpravila na pot ...

Na sedlo Bela peč sva se povzpela mimo koče Rif. Gilberti in bolj ali manj vodoravno nadaljevala proti bivaku Marussich. Tam sva grulila številnim obiskovalcem, nato pa zavila v pobočje proti ferati Rosalba Grasselli. Ferata dosega C stopnjo, jeklenice so obnovljene, a mestoma precej ohlapne. Veliko je tudi prostega poplezavanja, še najbolj naju je vse skupaj spominjalo na Plemenice. Od bivaka sva tako v dobrih dveh urah prilezla na vmesni Vrh Krnice in nato še na končni cilj Kanin. Tam je bilo več obiska, predvsem iz smeri ferate Julija. Iz slovenske smeri nisva srečala nikogar. Nekoč zelo obiskan vrh je iz doline pač predaleč za povprečnega gornika. Veliko lažje je dostopen iz Italije, pa še smeri so bolj atraktivne .

Sestopala sva po slovenski strani mimo bivšega smučišča Kanin. Tam takoj stopijo v oči zapuščeni in propadajoči stroji, ki jih niso zmogli pospraviti v namenske garaže. Žalostno in nemarno od upravljalcev. Od D postaje sva se dvignila do Škrbine pod Prestreljenikom in se nato spustila proti Prevali. Vmes naju je naprala ploha, ki se je nakuhala v nekaj kratkih minutah. Na srečo sva imela vso dežno opremo s sabo in nama ni bilo hudega . S sestopom sva nadaljevala po italijanski strani in se krožno vrnila na izhodišče. Več v foto-zgodbi …

sl.59.Nobena kritika jih ne gane.

Kdaj pa se je lenuhov kaj prijelo? Tudi leta nazaj, ko niso obratovali čez zimo-korona? ali kaj ne vem, pa niso sneli sedežev iz takrat nove sedežnice. Posledično so bili polni ledu in snega. Kako to upliva na nosilno vrv ne bom, kakor tudi o namernem uničenju pogonskega kolesa na Prevali. S tistimi ljudmi tam gor ne bo nikoli nič.

To ni edini teptalec, ki propada na odprtem. Blizu tega, ki sem ga fotkal je še eden z vlečno kljuko. Propadla je tudi plinska postaja tik ob planinski poti.

Fotka z druge strani Prestreljenika.
Štirje pod streho žičnice, pokriti in zaščiteni.
Zadaj koča Gilberti, desno Bela peč.

Morda je problem v lastništvu? Na eni strani občina, na drugi CAI. Sicer pa tudi Italijanom kaj propade. Se tudi opuščajo žičnice.

V casu zimske sezone se skrbi za opremo, da ne propade, hkrati se s teptalci uredijo tudi proge za turne smucarje. Za ratrak na sliki sicer ne vem, ampak pozimi je gor ekipa, ki jih uporablja.

V nedeljo 16. 2. smo se na turnih smučeh povzpeli po poti 636 na Prevalo, od tam na Prestreljniško škrbino. Odsmučali smo do postaje C in se povzpeli nazaj na Prestreljniško škrbino, od tam pa po smučišču nazaj na Nevejo. Ratrak je bil na isti poziciji kot na Bagijevi fotografiji, del med Prevalo in Prestreljniško škrbino je bil 'polikan' od smučarjev in vetra, od Prestreljniške škrbine navzdol na slovensko stran sledi ni bilo da je kaj steptano.