Ker sem Lemežu želel dodati pravo vrednost vzpona, sem se na pot odpravil iz Lepene mimo Hosnerja in Pretnerja, kjer sem poiskal stezico in pozneje stezo, ki me je pripeljala do opuščene planine Zagreben, kjer stoji lovska koča. Orientacija je rahlo zahtevna, vendar bo tisti, ki bo šel mimo vikenda Lepena 20a, mimo spomenika iz 1. svetovne vojne in se ne bo do konca držal oznak "poti miru" brez težav prišel do lovske koče. Za kočo je potrebno poiskati nadaljevanje, jaz sem stezico hitro našel, ker pa ni peljala v mojo smer, sem jo kmalu zapustil in se napotil proti vznožju sedla Čez Potoče, ki je bilo že od daleč vidno. Bilo je kar dolgo prečenje po brezpotju, tam kjer je ležal sneg je šlo veliko lažje. Tudi gor na sedlo je stezica slabo vidna, vendar jo je še možno slediti. S sedla Čez Potoče sem zavil na grebensko stezico,dvakrat se je potrebno nekoliko spustiti, kakih posebnih težav pa ni bilo. Z vrha sem sestopil do odloma, zatem pa desno ob odlomu (potres 1998) dol proti jezeru. Strme trave, ki so v mokrem lahko precej nevarne. Nižje sem spet poiskal stezico in še nižje mulatjero, ki pa je žal že precej uničena, vseeno pa je spust po njej lahkoten saj je večinoma porasla s travo. Pri jezeru sem nisem ustavljal oz. le toliko, da sem dolge hlače zamenjal za kratke. Dom pri KJ je sameval, na hitro sem se odžejal in razmišljal kako je bilo včasih lepo pokramljati z Brankom, Angelom, Cvetom, Tonijem, sedaj pa nimaš s kom spregovoriti. Po poti v dolino sem jih nekaj prehitel in nekaj srečal, ki so se šele vzpenjali. Sledilo je še slabe pol urce od DKJ do avtomobila.