| katty18. 10. 2011 12:15:51 |
Tudi jz sem se včeraj odpravila na Veliki Draški vrh . Startala na koncu pokljuške ceste ob 6.30, šla preko planine Konjščica do sedla Jezerce, kjer me očarajo pogledi na okolico. V dolini seveda morje megle , na tej višini pa že prav prijetno toplo-no ja, jz še vedno v bundi. Rahlo je pihalo,zato se zelo hitro okrepčam in jo mahnem naprej. Pot proti Studorskem prevalu je deloma poledenela, ker je to senčna lega, je še nekaj krpic snega, ki pridejo še kako prav, saj je sneg zmrznjen in je po njem varno hoditi, pa še stopinje so, tko da ni panike . Iz Studorskega prevala je bil super razgled na Bohinjsko dolino in Vogel ter spodnje Bohinjske gore. Kot je bilo že v prejšnjih komentarjih omenjeno, tudi jaz na tem prevalu pogrešam še kakšno informativno tablo . Ne zadržujem se preveč in grem proti Velikem Draškem vrhu. Ob pogledu nazaj opazim en starejši par, ki se odpravlja proti Vodnikovem domu. To sta bili prvi živi duši, ki ju srečam oz. opazim na prvem delu poti. Pot je v začetku med ruševjem precej ozka, zato se verjetno kak pohodnik kar obrne misleč, da je zgrešil ali pa da je na napačni poti. Tudi jaz sem sprva mislila tako, a sem po informacijah iz foruma vedela, da nisem mogla zgrešiti poti. Med borovci si spet strgam hlače, a me ni nič oviralo, da grem do vrha. Kolena in mišice na tem delu poti kar delajo, ni kaj . Proti vrhu je zadnjih nekaj 100m več ali manj trava, kar je sploh super. Vrh ima žig, ni pa več vpisne knjižice. Razgledi fantastični, prečudoviti, noro lepi. Malo piha, a ni sile. Triglav kot na dlani, prav tako Mali Draški vrh, Viševnik, Debela peč in Tosc. Na vrhu se zadržim 1,5h, pač, treba je izkoristit lepo in toplo vreme. Na Viševniku nekaj obiska, prav tako na Malem draškem vrhu. Ob povratku nazaj srečam dva prijazna starejša gospoda iz Primorskega. Iz prevala naredim nekaj 10 korakov proti Ablanci, a se raje vrnem-nisem pogledala kakšna je pot, zato raje ne izzivam. Na Jezercih se spet okrepčam, nato pa preko Konjščice na Pokljuko in v dolino. Na vrhu Ablance sta dva planinca, ki sta bila pred tem še na VDV. Ker sta pot iz VDV na Ablanco opravila zelo hitro, ju danes lahko primerjam kar z kozorogi, ki tako skačejo po skalovju.
Če povzamem, bilo je noro, skoraj kičasto vreme, očarali pa so me super razgledi in vrh, na katerem sem bila prvič.
Slike sledijo.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30
|
|