Na praznični dan se spodobi na ta pravo goro. Ker sem si razmere ogledal že prejšnji petek, sem tokrat brez pomišljanja s sabo vzel smuči. Vzpon Čez Komar z vso zimsko ropotijo in smučmi na nahrbtniku seveda ni ravno sprehod, ampak, kjer je volja, tam je pot. Po nekaterih grapah je še sneg in paziti je treba, da se kaj ne podre, kot se je meni in sem telebnil, ampak hujšega ni bilo. Tokrat sem šel skrajno desno, tik ob Z steni Kanjavca pod "Ladjo", grapa je kar strma, vendar lepo zasnežena, nekje na sredini ima sicer napoko, ki jo je še možno prestopiti. Višje pridem v snežno konto pod Dolič, ki je letos izjemno zasnežena (pa so nekaj tvezili o slabi zimi). Grem mimo Doliča in po zimskem prehodu zahodno od Šmarjetne glave. Tukaj je že kakih 5-10 cm novega snega, večinoma je megleno in vetrovno od SV. Grem do Morbegne na ZTP. Gosta megla mi je kar malo nagajala, ko sem prečil pod vrh Triglava, še dobro, da se je nekoliko odprlo sicer bi verjetno kar obrnil. Smuči odložim pri prvih klinih, potem pa po zavarovani prečnici, ki je tokrat zasnežena na Bovško škrbino. Tam spet zapiha od vzhoda, vendar je še vzdržno. Do vrha so ponekod snežni zameti visoki tudi do pol metra, na vršnem delu pa je itak tudi star sneg. Stopim do Aljaža, ki je danes odet v praznično okrasje, malo posedim, nato pa nazaj dol do smuči. Prvi del ni bilo kakšno blesteče smučanje, saj je bila rahla skorja z napihanim novim snegom, ta prava smuka se je začela od Doliča dol proti Komarju. Presmučal sem tudi grapo pod "Ladjo", ki je ravno še na meji mojih zmogljivosti. Nižje je bila krasna smuka vse dokler je bil sneg, potem pa spet smuči na nahrbtnik in pazljivo v dolino, saj je Komar za dol vsako leto zame bolj strm. Ni bilo slabo, nasprotno bilo je krasno. V Zadnci obiščem še Vinkota, kjer me Justi ponovno pogosti, s Turbotom pa tudi pokramljamo o aktualnih temah, ko je ravno tam.