| lijaneja4. 09. 2026 07:55:11 |
Ob petih v avto prisede Vito in že se voziva proti Belopeškim jezerom. Cesta prazna, Na ogromnem, zastonj parkirišču le nekaj avtomobilov, zapustiva ga malo po šesti uri. Vreme in pogoji za hojo odlični, nikamor se nama ne mudi, pod vstopom v ferato sva po dveh urah hoje. Le-ta je fantastično obnovljena, zasluži si čisto desetko. Pri zahodnih sosedih me motijo le labave jeklenice, oni najbrž že vejo, zakaj tako. Kolega je kar vriskal od zadovoljstva, pogosto se ustavljava, do bivaka Tarvisio hodiva (plezava) skoraj uro in pol, v popolni tišini si privoščiva daljšo pavzo s prvo malico. Do prvega najinega današnjega vrha, Koritniškega malega Mangarta plezava skoraj celo uro, tu je seveda kovinskih pomagal veliko manj, kot do sedaj. Vidljivost super, vetra nobenega, prvi oblaček se je začel porajati daleč stran, nekje nad Škrlatico. Tu skleneva, da hodiva ves čas po zgornji poti, tako sva lahko obiskala vse vršace do Mangarta, ki so si sledili: Vrh hude Škrbine 2401, Vrh Kozlovke 2473 in Vrh Planje 2495m. Vmes sva splezala še na tri vrhove nad potjo, ki nimajo ne imena, ne določene kote, eden je bil prav zagaman, saj naletiva na strmino s krušljivo skalo, tam mi je bil dobrodošel Vitov štrik, kjer sva ga s pridom uporabila.
Do priključka na italijansko pot na Mangart nisva srečala (videla) niti enega človeka, tu pa kot bi prišel na Manhatten, procesije turistov v obe smeri. Na vrhu tretje najvišje gore pri nas v enem momentu tudi do trideset ljudi, sonce se je občasno že skrivalo za meglicami nad nami. Za sestop je Vito predlagal Italijansko pot, tudi za drugi del, v dolino, mi je prikrajšal veselje, da bi šla po Via Italiana....
Še k Dani na pir in domov pod tuš.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63
| (+14) |  | |
|
|