Včeraj: kljub pozni uri (s parkirišča pred leso sem šel malo pred osmo) je bil sneg do Vrtače pomznjen, nekateri so hodili z derezami. Pod Prgarco pa globoka odjuga, a se stopinje niso predirale, ker jih je predhodnik modro naredil po dnu žlebičev, nastalih od tistih, ki so se pri sestopu dričali po čevljih. Sneg je globoko zelo trd, do roba podov (2000m)se mi tako ni predrla niti ena stopinja. Od tam naprej sem šel naprej s smučmi, na poti na Kredarico je bilo kar nekaj pohodnikov (večinoma smučarjev), pri domu pa že kakšnih dvajset ali trideset, pa še nekaj na Očaku.
Nadaljeval sem proti vrhu Kredarice (2539 m) in želel naprej na Rž, a je bilo izjemno trdo in poledenelo, obvezno bi potreboval dereze, pa sem imel le smuči in cepin, zato sem obrnil.
Smuka dol je bila raznovrstna. Najprej čisto malo suhega in kložastega, nato krepko odjužen a še nepredelan sneg, ki se je precej ugrezal. Po žlebu pod Kurico je bil zvožen, a zoprno pomrznjen. Takoj, ko je bilo možno sem prečil desno in se nato po lepi, ravno prav ojuženi strmini spustil na Malo polje. Tam sem srečal dva deskarja, pot smo nadaljevali skupaj in čez napol zasneženo ruševje spet prečili v desno do ostenij Draških vrhov in naprej pod njimi. Pod stenami je, kljub nulti izotermi na 2500 m in relativno nizki višini (1500m do 1200m) sneg zelo trd, območja plazov so redka, tako da je možno peljati, a postrani. Kakšega posebnega veselja pa smuka po desnih robnikih ne nudi. Približno tam, kjer pot preide v gozd, se je enkrat prej iz stene sprožil plaz kamenja in snega, ki nam je presekal pot, zato smo morali po strmini navzdol, kar je bilo zaradi špičastega kamenja v snegu kar zoprno. Epopeja skozi premalo zasneženo ruševje na koncu melišča je bila k sreči kratka. Le nekaj sto metrov smo potem nadaljevali po poti v gozdu, ter nato zavili v strugo potoka in kasneje nazaj na pot, po kateri smo se pripeljali do Lese. Menim, da bi bilo enostavneje, če bi z Malega polja smučal kar po poti, ki je bila zanesljivo odjužena.
Pa še to: marsikomu na Kredarici je zastajal dih, ko se je v prvi prečnici pod Malim Triglavom dogajalo nekaj nenavadnega. Nekdo je pri povratku prečil nekaj metrov, se vrnil, spet prečil in se vrnil in dolgo stal na začetku prečnice, kasneje pa le varno in suvereno sestopil. Izkazalo se je, da je čakal in nudil podporo in nasvete pohodniku, ki se je na Triglav odpravil zgolj z derezicami in je imel pri povratku na ojuženi drugi prečnici hude težave. Fantu je bilo kasneje iskreno žal, da je šel na goro tako opremljen.
Kava na Kredarici je še vedno najboljša v državi, meteorologi pa tako kot zmeraj - prijazni.