Indijansko poletje se nadaljuje in človek bi mislil, da ugodni pogoji pripomorejo k večjemu obisku gora. Tik pred Kurjo vasjo delajo nov mostiček, vrlim izvajalcem se ni zdelo pomembno s tablo obvestiti voznike o tem, zato moram nazaj in mimo Psnaka v dolino. Sicer je bilo v Krmi kar nekaj avtomobilov, skupno pa sem videl na turi manj ljudi, od le-teh. Štartam z malim ruzačkom ob pol osmih pri minus dveh st. celzija. Ob hitri hoji zadoščajo letne hlače, saj sem vedel, da bo pozneje toplo in bi me debelejše ovirale. Pri koritu nad Prgarco me nekaj zamoti, po minuti hoje ugotovim, da sem na poti proti Konjskemu prevalu, namesto po klasični, vendar se mi ni dalo obrnit, saj imam časa na pretek, zato nadaljujem. Pot vse do prevala vodi v senci, zato je bil še povsod sneg, v sp. delu celo led. Prav užival sem v strmini, mraza že zdavnaj ni bilo več, vetra tudi ne. Od tam naprej ves čas sončna lega, snega le za ščepec. Na Kredarici sem kmalu po deseti, v kočo niti ne vstopim, saj se na toplem soncu na klopci pred njo preoblečem in pomalicam, ter uživam, kot na plaži. Nataknem si verižice, saj je bil sneg trd edino pred kočo in nad njo, kamor sem šel poslikat okolico. Dol jih snamem takoj po začetku sestopa, sto metrov pod klopco ljubezni, kjer je že 90% kopnine. Razumljivo, da grem dol po klasiki in lej ga, šmenta, na parkirišču je še ravno toliko avtomobilov, kot zjutraj
Ker je sreda, se pri Dani ne oglasim, po Ivotovem navdihu šele pri Gorenjcu in zalijem zapoznelega Martina
