Bom nekaj dodal k tej temi, vendar bolj s kolesarskega vidika, ker sem imel neljuba srečanja s psi predvsem kot kolesar (z veliko kilometrino). Sam imam sicer rad vse živali, vendar se mi je že ničkolikokrat zgodilo, da se je vame, največkrat pa za mano, zapodil pes. Običajno sem bolj pritisnil pedala in mu ušel, vendar občutek ni prijeten, sploh pa človeka razjezi, da mora bežati pred psom. Me je že večkrat imelo, da bi se obrnil in mu odmeril eno pošteno brco. Morda bi ga to potem izučilo, saj kolesarski čevelj ni ravno mehak. Da ne omenjam nevarnosti zaradi padca. Iz lastne izkušnje vem, da za zlom zapestja ni potrebno veliko, lahko pa so poškodbe še veliko hujše. Resnici na ljubo je veliko (večina?) psov povsem miroljubnih in se ne zapodijo v kolesarja, vendar vseeno upočasnim vožnjo, če grem mimo psa, ki ni na povodcu. Pa naj mi nikar nihče ne razlaga, da imajo psi lovski nagon pa da v kolesarju vidijo plen pa blablabla... Ko sem na cesti, imam vso pravico do neovirane vožnje, brez strahu, da se bo vame zapodil pes (že tako je na cesti dovolj drugih norcev). Tudi zakon je glede teh stvari jasen. Sicer mi je povsem jasno, da tudi pes rabi svojo dozo norenja, sem tudi proti temu, da je ves čas na povodcu, vendar naj mu lastnik to omogoči tam, kjer to ne bo moteče za druge ljudi. In divje živali. Tudi gozd žal ne more biti pasje igrišče, sploh tedaj, ko imajo v gozdu živeče živali mladiče. Dejansko je kar problem, kam naj gre lastnik zmatrat svojega cucka. Še najbolj je primeren kakšen travnik, stran od ljudi, v mestih pa imajo ponekod tudi za to namenjene ograjene površine (ena takšna je npr. za Štepanjcem v Lj).