mene je enkrat ob zimskem sestopu napadel pes.
dobil sem močan ugriz v nogo. moral sem tudi v zdravstveni dom sanirati rano in dobiti odmerek cepiva.
lastnik, ki je prihitel na kraj dogodka z nekaj minutno zamudo, mi je v "opravičilo" povedal, da tu pač redno spušča svojega psa, da se ta znori. mene pa naj bi, po njegovi oceni, napadel, ker naj bi me zamenjal za divjad.
nekoliko me je celo okaral, češ da tukaj ponavadi itak ni ljudi in kaj jaz počnem tam.
povedati moram, da sem psa, ki silovito juriša proti meni opazil na razdalji kakšnih 500 metrov.
ker sem imel v zunanjem žepu nahrbtnika termovko s čajem, sem jo prijel v roko in psa po ugrizu udaril po glavi. mojo nogo je sicer spustil šele, ko je prišel lastnik in ga poklical k sebi.
zaradi udarca v glavo psa mi je lastnik celo grozil s tožbo, čeprav je šlo več kot očitno za samoobrambo.
ne motijo me psi, vendar imam po tem dogodku posebej strah pred njimi.
lastnike naprošam, da jih imajo na povodcu, kot to predpisuje zakonodaja.
prosim tudi, da mi nehajo pripovedovati, kako "naš pa ni tak".
zakon je jasen. ne gre za nek formalizem, pes pač ne sme biti brez povodca.
lastnike psov naprošam, da razumejo, da imamo nekateri slabe izkušnje in nam je neprijetno, če nas njihov pes ovohava, skače na nas...lastniki pa celo "priporočijo" naj ga pobožam, ker je super prijazen.
a je težko za boga razumeti, da ne želim vstopati v nikakršno interakcijo s psom?
imam rad živali, kar ne pomeni, da se jih želim dotikati ali jih posedovati v udomačeni obliki. jih puščam pri miru ter jih skušam kar se da ne vznemirjati.