Jerebičje

Tonček: kaj ti piješ Union ?

Tonček, malo pozno - toda NA ZDRAVJE!

Danes na ta lep razglednik nad Matkom.
Resen sneg se prične pod Lesnikovim sedlom, kjer ga je vsaj pol metra. Nadaljevanje po grebenu je bilo še težje, saj je snega res veliko in se udira vse do...no, do kod pač gre. Na severni strani je imel sneg skorjo, ki pa ni držala, pod njo pa nepredelan sneg. Na prisojnih straneh je južen, za hojo neugoden sneg, zato sva posledično do vrha hodila debele tri ure.
Sestop opraviva po lovski poti, kjer je snega še več. Vseeno, luštno, ampak zelo naporno.
Lp

Od Perka malo po svoje, malo po neoznačenih stezica na vrh, kjer je vse tipi, topi. Sneg na poti ni ovira, macesni še vedno razburjajo domišljijo.

Danes sem se napotil na Jerebičje s Pavličevega sedla. Od začetka sem se držal poseke z mejniki, nato so mi bili v pomoč koli pašne ograje. Malo pred Lesnikovim sedlom se pot malo bolj strmo vzpne in - čez poseko (zelo lep pogled na Grintovce) - tudi strmo spusti na omenjeno sedlo. Ograji sem sledil do naslednjega sedliča, kjer se z Matkove strani priključi lep (nov) kolovoz. Tega sem se držal do odcepa po nekaj sto metrih, kjer sem zavil desno na vlako v smeri Jerebičja. Ta se kmalu konča in "spremeni" v stezo, ki pelje na vrh po vzhodnem pobočju Jerebičja. Kljub snegu ji je bilo razmeroma lahko slediti. Vrnil sem se po isti poti.
Sneg se začne že kmalu nad Pavličevim sedlom, a sem se mu kasneje lahko izognil v gozdu na slovenski strani, malo nad potokom. Pod Jerebičjem je občasno predirajočega se snega še kar nekaj, zaradi strmine pri vzponu/sestopu ter prečenjih pa je cepin prišel zelo prav.
Lep dan na samem uvodu v Matkovo divjino...

Pred dobrim mescem je bila tu še krasna smuka... Lepo ga je pobralo.

Še en skok na Jerebičje pred napovedanim snegom
Včeraj mi je nad Matkom uspelo pregnati temne oblake in priklicati lepe popoldanske barve.
Spet sem štartal pri Pavličevem sedlu in se tokrat na vrh napotil po grebenu. Pot je dobro sledljiva, v pomoč so obmejni kamni in pašna ograja. Na vrhu pa šumenje vetra in brenčanje muh, pa kakšna motorka tu in tam
Sestopil sem po lovski, vzhodni stezi, pod Pavličevimi stenami pa sledim vlaki v desno, ob njenem koncu pa s prečenjem v gozdu poiščem greben. Od tam sem se kasneje do izhodišča spustil po gozdu na slovenski strani meje - sprva po zaraščeni vlaki, ki se kasneje spremeni v dober kolovoz.

Čeprav je zjutraj kazalo vreme še precej slabo,se je kasneje naredil kar soliden dan.
Ker mi je "zgornja pot " proti Matkovemu sedlu od zadnjega obiska ostala še nekaj dolžna, sem se odločil, da se danes povzpnem na Jerebičje po njej. Za sledenje poti je potrebno kar nekaj telovadbe, predvsem od velike grape naprej. Prehod čez skalno stopnjo je precej zahteven, saj neke poti tam ni več in tudi nad njo nas čaka kar nekaj podrtih dreves, ki jih moramo prestopiti. Pri solnici je že bolje.
Do Sedla in samega vrha Jerebičja potem ni večjih težav.
Sestop po lovski je bil pravo olajšanje.
Lp

Lahko bi kar fotokopiral moj zadnji zapis, kar se tiče obiska Jerebičja in razmer danes.
Na zgornji poti je nad skalno stopnjo resda padlo drevo, ki nam pa zaradi vej ni bilo v veliko pomoč. Prehod je še vedno zahteven, sploh v mokrem. Nadaljevanje ti ponudi še nekaj poštene telovadbe pri prebijanju skozi in preko podrttih dreves. Na Matkovem sedlu krenemo desno in na vrh. Z vrha sestopimo po grebenu do Lesnikovega sedla in od tam mimo Matka do avta.
Lepi čeveljci v Kotu še čakajo razcvet.
Lp

Danes gor po lovski, kjer presenetim čredo gamsov, dol po grebenu in, ker me je ravno tu ujela ploha, sem jo ucvrl z grebena direkt v dolino.
Lp

Prosim za informacijo ali je cesta iz LOgarske doline od Treh sester do Pavličevega sedla že prevozna.

https://www.promet.si/portal/sl/razmere.aspx

Od Perka, kjer stopiva na smuči, po vlakah na Lesnikovo sedlo in naprej do konca vlake na južnih pobočjih Jerebičja. Nadaljujeva proti vrhu, a zaradi ogromnih količin težkega, mokrega snega, kmalu obrneva in se odpeljeva nazaj k Perku.

Pozdravljeni, po tem koncu naše dežele še nisem nikoli hodil in me mika, da bi jo nekoč obiskal. Kakšna je pot na Jerebičje, lahka ali je potrebno sem ter tja poplezavati? Lahko turo vzamemo kot samostojen izlet? Se je nanj najbolje povzpeti iz Matkovega kota in ali cesta, ki vodi proti omenjenem sedlu dopušča vožnjo z avtom?
Predvidevam, da so ti konci predvsem zaradi samote in miru vredni obiska Prosim za kakršne koli informacije, saj mi je ta konec še neznan
Najlepše se vam zahvaljujem Lep hribovski pozdrav!

hribovc76,
za začetek tole:
https://www.gorenjskiglas.si/article/20170629/C/170629796/1167/--granicarski-vrh

Od lažjega k težjemu, od nezahtevnega do zahtevnejšega

Bojan, najlepša hvala! Verjetno kmalu zaidemo v te konce

Sam sem se vedno povzpel na Jerebičje iz smeri Matkovega Kota.
Parkiraš na zadnjem ovinku pod Matkom in se mimo kmetije po nemarkiranih bližnjicah povzpneš do Lesnikovega sedla. Od tod lahko nadaljuješ levo po grebenu, ali pa že malo prej nadaljuješ po cesti in na najvišji točki kreneš desno na lovsko pot, ki je lepo vidna.
Tako imaš lepo možnost krožne poti.
Je po vzpon na Jerebičje v celem nemarkiran, zato je potrebno tudi nekaj smisla za orientacijo.

Lep pristop na Lesnikovo sedlo je od žage na kmetiji Perk. Malo po kolovozih, po gozdni cesti in po gozdu. Z Lesnikovega sedla kot je napisal "garmont", direktno na vrh po mejnem grebenu (zahtevnejše) ali levo do konca gozdne ceste, ki preide v neoznačeno stezico. Po prvem obisku teh koncev se boš zagotovo še vračal semkaj, saj je stezic brez konca in kraja.

Adolf in Janez, najlepša hvala Po tolikšnih informacijah se bom pa sigurno znašel Jerebičje gre zagotovo na seznam mojih letošnjih ciljev in verjetno ga bom obiskal med prvimi vrhovi v letošnji sezoni. Tudi po komentarjih vseh hribolazcev sklepam, da so ti neobljudeni, mirni in nedotaknjeni konci naših alp res vredni obiska. Ob iskanju poti na sam vrh, pa je veselje ob dosežku le-tega še toliko bolj zanimivo.
Hvala in varen korak! Hribovski pozdrav, Jan

Novembra lani sem nazadnje hodil po vrhovih nad Matkovim kotom in čas je že bil, da spet malo pokukam v kraje mojih pradedov.
Parkiral sem spodaj pri rampi in kot da bi se zmenila, se za mano pripelje Tone. Na kratko sva poklepetala in odšla vsak po svoje. Mene je zamikal Grintouc, Toneta pa škaf.
Vreme je bilo odlično, le tu pa tam nekaj vetra. Do Lesnikovega sedla sem šel malo po cesti, malo po svoje. Sneg v zaplatah se je začel že pod sedlom.
Iz gozda sem izstopil na grebenu kjer se prične lovska steza, jaz pa sem nadaljeval na mejni greben, ki se dvigne z Lesnikovega sedla. Vršni greben je bil kopen, prečenje na severno stran pa lepo zalito. Izbral sem prvo grapo levo, ki s severa pripelje na greben. Sneg je bil ravnopravšnji, da sem lahko popikal s čevlji in lepo pristopil na greben.
Ni se mi mudilo, zato sem kar dolgo posedel na vrhu in užival v razgledih. Kopa je vabila, a naj še malo počaka, za danes bo ta vrh dovolj.
Sestopil sem po lovski, ki pa je bila še kar dobro zabasana s snegom. Na trenutke sem zagreznil do pasu in moker sneg je hitro našel pot v čevelj. Prečenje je bilo kar pestro. Tudi gaženja po cesti nazaj do sedla je bilo vrh glave.
Po dobrih petih urah sem prišel do Bajte v kotu, kjer sem se malo poguncal na gugalnici in srkal sončne žarke. Kasneje je tja prišel še Matk, ki mi je povedal, da so naši pradedje hodili in vodili po stezah nad kotom. Lepo je bilo to slišati. Povedal je tudi, da je nekdo o lepotah tega kota enkrat rekel, da se je tu svet rodil! Kar močna misel, in glede na energijo, ki jo nosi ta kraj, bi kar pritrdil!
Srečno!