| lijaneja13. 08. 2019 14:47:20 |
Po dolgem času sem se včeraj tudi jaz odpravil na Jalovec v letnih razmerah. Med dolgim pešačenjem med Planico in Tamarjem, me je ves čas dražilo razmišljanje, kako naši vrli zakonodajalci in predpisovalci skrbijo, da Jalovec še dolgo ne bo obrušen diamant. Le kdo se bo spravil nanj (s Tamarja)ko je dolga, široka, speglana cesta prepovedani sad. V vseh vodnikih in na tablicah piše, da je s Tamarja do vrha 6ur. V tem času bi prišla gor moja stara mama, če bi bila še živa. In še en udarec ležernosti; ker se ne toči šnopca, si v bajti postrežen šele po osmi uri.Pa ti ljudje res ne vidijo dlje, kot od svojega nosu....
Kot rečeno, že malce po sedmi, (ker je bife še zaprt) štartam otovorjen s proti sončno in proti dehidracijsko opremo v prijetno hladno jutro. Ljudi na poti skoraj ni, to se je videlo že na praznem parkingu v Planici. Ker sem imel tokrat hudo dober filing, se odločim, da ne grem po markirani poti na Kotovo sedlo, ampak jo ruknem desno šele tik pod ozebnikom. Naj povem, da se muka v strmem šodru lahko primerja le s petkovim borovjem na Križevnik Vsaka stvar enkrat mine, pa je tudi ta. V senčni plezariji nad sedlom do vrha je bil spet pravi užitek. Naj omenim, da je že v začetnem delu na dveh mestih pot zelo rizična (odlomi, ki samo čakajo, da zgrmijo v dolino)in se bom do sanacije v bodoče raje držal zimskih pristopov. Zgoraj se je zvrstilo kar nekaj ljudi, kot je že opisal @stankoju, ne razumem pa posameznikov, ki so raje v vetru zmrzovali čisto na vrhu, namesto v popolnem brezvetrju tri korake nižje. Ob sestopu sem obiskal tudi neimenovan sosednji kristalček, ki se pne 25m nad stezico. Načrtno sem šel tudi do bivaka, saj me pot tu redko vodi (pa še pol sendviča sem imel za pojest)
Po hladnem švepsu v Tamarju, sem med pešačenjem izdelal popoln načrt kako bi bilo, če bi imel jaz škarje in platno...
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36
| (+13) |  | |
|
|