Včeraj sem šel na Grintovec iz Ravenske Kočne po Umiku Žrela in Frischaufovi poti. Do Češke koče je bilo vse brez posebnosti. V koritu pred kočo voda ni tekla, sem pa lahko flašo zastonj napolnil v koči.
Kasneje, proti vrhu melišča, se pot razcepi na dve slabše uhojuni potki, od katerih na nobeni ni markacij (verjetno se na tistem melišču ne obdržijo ravno dolgo). Izbral sem levo. Pripeljala me je do začetka zahtevnega dela poti, ampak z leve strani, tako da sem spregledal lažji vhod na desni (to sem ugotovil pri sestopu) in vzpon začel na dnu stene direkt pod veliko markacijo. Zahteven del poti do Mlinarskega sedla je zelo izpostavljen, skromno varovan, ponekod pa tudi precej našodran in krušljiv, tako da zahteva veliko pozornosti. Ima kakšnih 400 višincev in precej prečenja, tako da je tudi kar zamuden. Razen ene jeklenice, ki je že tako zarjavela, da so se mi postavljala vprašanja o njeni nosilnosti, so varovala v dobrem stanju.
V začetku zahtevnega dela poti je tekel zelo rahel studenček. Voda je sicer bolj kapljala kot tekla, vseeno pa mislim, da bi se dalo v nekem normalnem času napolniti flašo. Na tem delu poti je bilo tudi precej mokrih skal, kar je zahtevalo dodatno previdnost. Sicer sta bila dva dneva pred tem dokaj deževna - mislim si, da je večino časa ta studenček suh.
Kljub opozorilu na mapzs.pzs.si je pot nad Mlinarskim sedlom dobro varovana. Opazil sem samo en razmajan klin, ampak je v dobri skali in ga ne uporabimo na tak način, da bi ga lahko izpulili, tako da ni problematičen. Ta del poti se pri vzponu spusti nekaj deset metrov, poleg tega pa ima precej položnih delov, tako da je dokaj zamuden. Se mi je pa zdel precej manj zahteven od dela poti pod sedlom.
Vrh je bil v oblaku, ki se je le občasno za kratek čas delno razmaknil. Bilo je precej ljudi (vsaj na začetku), na samem vrhu pa je kampiral en mojster, ki si je šotor postavil tako, da je bil maksimalno v napoto (in to je bilo sredi dneva).
Do Češke koče sem sestopil po poti vzpona, naprej pa po poti "mimo žičnice". Od razpotja s potjo proti Štularjevi planin naprej, kjer se pot strmo spusti po poseki, je bilo blatno in so bile skale na poti izjemno spolzke. Sestop po tej poti odsvetujem, razen če so tla povsem suha.
Po povratku domov sem ugotovil, da v fotoaparatu nisem imel spominske kartice, tako da imam samo nekaj slik s telefona.