Jaz se ne čudim. je pa Ervin Hladnik Milharčič zelo lepo ubesedil te in take norosti v Dnevniku.
Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnik.
V ponedeljek dopoldne sem s kolesom poganjal v klanec na Kongresnem trgu v Ljubljani in pri Slovenski cesti ugledal znanca, ki je disciplinirano stal na repu krajše vrste.
»Kaj pa ponujajo?« sem vprašal. »Prišel sem po tretji odmerek.« Pred njim ni bilo več kot deset ali dvanajst ljudi. Stopil sem v vrsto in tudi sam počakal. Zadovoljen, da stojim z jasnim ciljem pred seboj.
Spomnil sem se pokojnega Jurija Gustinčiča, ki mi je pripovedoval, kako je bilo konec tridesetih let prejšnjega stoletja v Moskvi. V državi je zaradi fantazijske ekonomske politike v rokah diletantov pogosto prišlo do pomanjkanja najnujnejših osnovnih potrebščin. Ko je njegova mama pred trgovino opazila vrsto, je stopila zraven in, šele ko si je zagotovila mesto, vprašala, kaj prodajajo. Ko je stvari zmanjkalo, so oblasti pohitele z obtoževanjem prebivalcev, da so oni krivi za prazne police, ker so zabredli v potrošniško miselnost in požrešno kupujejo nujno potrebne dobrine. Dialektični materialisti na oblasti so z gnusom in odporom zavračali ideje, da je v teh okoliščinah možno razviti potrošništvo samo kot miselnost, ne pa kot prakso. Pred seboj sem že videl taborišče za prevzgojo.
Tam, pod platanami z orumenelimi listi se mi je posvetilo, da sem popolnoma narobe razumel Slovenijo. Videl sem jo samo kot tisto, kar ni. Nenehno poslušam pritoževanja, da ne živimo v liberalni demokraciji, ampak diktatura pa to tudi ni. Da tudi Evropa to ni. Je nekaj srednjeevropsko mračnega, kar spominja na centralni Balkan, vendar tudi srednja Evropa ni. Zahodna tudi ne. Balkan pa sploh ne. Tudi država ni, ampak zgolj upravna enota. Brez države. Vedno manj je spoštovanja državljanskih pravic, človekove so ogradili z bodečo žico, v skrajni konsekvenci tudi demokracije ni več. Lepa podoba. Vendar se političnih sistemov ne definira po tem, kaj niso, ampak po tem, kar so.
Kaj pa je? Dežela, v kateri življenje določajo strogi ukrepi, ki pa veljajo samo en dan, ker so bili čez noč sprejeti nasprotni ukrepi. Vmes pa je bil sestavljen seznam izjem, ki je daljši od seznama ljudi, za katere ukrepi veljajo. Rezultat je transparenten. Nihče nikoli ne ve, kateri ukrep je v katerem koli trenutku v veljavi. Zdravstvo je na robu zloma, zato kupimo tanke. Vsi državljani so ves čas v prekršku. Zato je logično, da jih oblast okrivi za vse, kar je narobe, in proti njim sprejme ustrezne ukrepe. Državljani so krivi za vse, zato so kolektivno kaznovani. Političnemu sistemu, ki je tako deloval, se je reklo stalinizem. Ni nobene potrebe po kovanju novih imen.
Stalinizem tudi pojasni, zakaj zdajšnji predsednik vlade in njegovi tovariši ob vsaki priložnosti govorijo o komunizmu, komunistih in njihovem času. To je njihov čas. Nobenega drugega ne razumejo. Ker so po naravi nagnjeni k skrajnostim, se zgledujejo po njegovi najbolj skrajni izvedbi. Drugače si ni mogoče razložiti njihovega delovanja. Nekaj malenkosti delovanja v krizi. Predpišejo, da so v javnosti obvezne kirurške maske. Vendar mask ni najti nikjer v državi. Pa vendar so obvezne. Udarniško domače znanje jih izdela iz papirnatih robčkov in elastik. So neuporabne, vendar še vedno obvezne. Ko v zadostnih količinah pridejo iz prijateljske Kitajske, so samo priporočene. Ukrep govori o cepljenju za vse. Vendar ni cepiva. Ko cepivo je, se njegovi zdravilni in škodljivi učinki spreminjajo iz tedna v teden. Ko je cepiva preveč, se nihče noče cepiti. Zato pred zdravstvenimi domovi nastanejo dolge vrste in neskončna slaba volja. Vladni Nobelov nagrajenec za medicino ugotavlja, da so krivi javni zdravstveni domovi, ne pa slaba koordinacija cepljenja, ki jo sam vodi. Tako so se iz prebivalstva delali norca stalinisti.
Naključja? Ne. To je sistem. Prejšnji teden je Slovenija dosegla prvo mesto na svetu po okuženih na milijon prebivalcev. Napovedani sta bili usodna seja političnega vodstva države in tiskovna konferenca najvišjih predstavnikov ljudstva. Kriza! Minister za zdravje je zahteval radikalne ukrepe, zaprtje države in jekleno pest proti nediscipliniranim državljanom. Nič manj od tega, ali pa odstopi. Stvari naj pojasnijo najbolj odgovorni.
Od ukrepov ni bilo nič, samo propaganda. Tudi vodstva ni bilo na tiskovni konferenci. Minister za zdravje je prišel sam branit vlado, ki ni sprejela ukrepov, ki jih je sam zahteval.
Tako je ravnal Josip Visarionovič Stalin, izumitelj stalinizma. Na sestankih najvišjega organa Sovjetske zveze je zahteval diskusijo o svojih ukrepih in glasovanje o njih. Tu pa tam je kdo glasoval proti. Njemu je Stalin ukazal, da izvede ukrep. Šele ko je nezadovoljnež ukrep izvedel, je šel v gulag. Minister za zdravje lahko mirnega srca zahteva status žrtve prejšnjega režima.
Vladi je mogoče očitati marsikaj. Nihče pa ne sme reči, da je nekonsistentna. Ravna po načrtu in kaznuje vsak odmik od linije. Njeni starejši kadri na najbolj odgovornih mestih so vsi po vrsti prekaljeni partijci. Mlajši kadri so potomci prekaljenih partijcev. Partijska linija pa pelje samo v eno smer. Na vzhod. Poljski je vlada ravnokar obljubila bratsko pomoč pri izgradnji berlinskega zidu proti Belorusiji.
Pred nami so samo še Karpati. V letošnjem letu je Slovenija dokončno postala samostojna država, ki suvereno odloča o svoji preteklosti.