jerque - Zadnja sporočila

Ker se forum imenuje “razmere”, najprej hiter povzetek za tiste, ki se jim ne da brati “romanov”. Najpomembnejše: pot ob Idrijci navzgor do t.i. Mrakovih klavž oz. klavž na Idrijci je zaradi udora še vedno zaprta (po Googlovem Streetviewu sodeč je bila vsaj že lanskega oktobra), kdaj bo popravljena, nimam pojma, kdor hoče priti ravno do teh klavž, jih lahko poskusi “napasti” iz Vojskega (z nekaj veščinami kombinatorike se jih lahko poveže še s Kanomeljskimi) ali celo po markiranih poteh s Trnovskega gozda (mislim, da mimo večih Golakov). So pa zato brez problemov zlahka dosegljive oboje klavže na Belci: Brusove in Putrihove. Krožna pot čez Krekovše s kopališča Lajšt ob sotočju Belce in Idrijce je nezahtevna, varna (vsaj dokler ne iščemo “instagramskih” zornih kotov ob samih klavžah), in primerna za praktično vsakogar, speljana po večinoma makadamskih gozdnih cestah s tu in tam asfaltiranimi odseki, ker je makadam zelo dober in praktično brez udarnih jam, bi se jo dalo opraviti celo s cestnim kolesom. Žal pa je zelo prijateljska tudi do štirikolesnikov, ki nas lahko ob “napačnem” timingu (turistična sezona, vikendi) izdatno zaprašijo. Zato smo tudi načrtovali mrtvosezonski ponedeljek in onkraj “meje civilizacije” v Idrijski Beli zares nismo srečali žive duše. Ob zares ponesrečenem načrtovanju (poletni vikendi, več v nadaljevanju) pa nas lahko osrečijo še z dobesedno bohinjsko parkirnino. S čimer pa občinski očetje zgolj promovirajo “trajnosten” vdor pločevine še globlje v divjino... Začuda klavž še ni med izleti, kar sem že popravil in trenutno čaka na odobritev.

===================

Tako, to je bil povzetek, zdaj pa k nakladanju za tiste, ki se jim da brati . Divje jezero sicer ni ravno tehniška dediščina, ampak če je že ob poti in zlahka dosegljivo, morda celo prelahko… Če smo natančni, pravzaprav niti ne gre za klasično jezero, temveč bolj nekakšen kraški izvir najkrajše slovenske reke Jezernice, torej nekaj podobnega kot “okenci” v Retovju pri Vrhniki. Potihem smo upali, da bo zaradi nedavnega dežja in sezone taljenja snega kipelo v skladu z imenom, ampak… očitno se je za kaj takšnega treba podvizati tja takoj po koncu konkretne hude ure. Kakorkoli, ko se v Podroteji odcepimo z glavne ceste med Idrijo in Godovičem, kmalu sledi most čez Jezernico in takoj za njim manjše parkririšče na desni. Ker parkirna mesta niso označena, je kapaciteta odvisna od naših veščin igranja Tetrisa. Do jezera vodita dve kratki poti, ob vsakem bregu Jezernice po ena, prav pod mogočno steno (menda visoko ok. 100 metrov) pa že zaradi terena ni mogoče po nobeni. Severnejša pot je prav po vintgarsko lahka in bi se jo zlahka dalo prehoditi celo v coklah, južnejša pa že zahteva malo primernejšo obutev: najprej po neenakomernih stopnicah prečka skalo, pa tudi potem teren ni ravno raven. Kadar gladina jezera ni previsoka, se da na koncu te poti celo obiti ograjo in priti skoraj do stene. Znamenitega sifona pa navadni smrtniki itak ne moremo videti. Moje oko sokola očalarja zgoraj na steni ni opazilo kakšnega razgledišča, če pa kdo ve za kakšno manj uradno in dovolj varno dostopno s stare “francoske” ceste ali steze po trasi feldbahna, se pa priporočam. Samo še to, ker je prostor omejen, je za veličastno ovekovečenje nujno potrebna širokokotna kamera, zato se splača že vnaprej naštudirati fotografsko aplikacijo na telefonu. In poskusiti tempirati obisk v obdobju, ko na drevju ni listja.

Od Divjega jezera do Idrijske Bele vodi cesta pribl. 6 km po ozki soteski. Ne samo soteska, tudi cesta je ozka in marsikje ne omogoča niti srečanja dveh avtomobilov. Za nameček so še sami nepregledni ovinki in je treba zelo paziti, kaj se skriva za njimi. Ob cesti je še nekaj obcestnih parkirišč za največ nekaj vozil, v bližini so ponavadi brvi, ki se na naši strani praviloma nadaljujejo v stezice v strm breg. Po drugi strani Idrijce pa po zemljevidih sodeč vodi peš pot, do jeza Kobila malo naprej od Jezernice se imenuje Pot ob rakah in nekako nadomešča idrijski mestni park, naprej pa… glede na to, da smo na cesti naleteli tudi na tekača, najbrž pot ni ravno primerna za tovrstno dejavnost… Če morda kdo ve, ali v najožjih delih soteske tudi omogoča podobne razglede kot s ceste?

Skozi Idrijsko Belo se držimo glavne ceste, nakar nam že cona 30 nakaže, da se bližamo kopališču Lajšt ob sotočju Belce in Idrijce. Kot že omenjeno, je pri kopališču urejenih več parkirišč, ki lahko služijo kot primerno izhodišče tudi za krožne poti. Prvo parkirišče na levi je bilo zaprto z zapornico, sta pa bili odprti dve takoj za lesenim mostom čez Idrijco. Nekako bolj naravno se zdi tisto na desni, kjer je tudi ekološki otok. Če je navsezgodaj zjutraj še bilo nekako pričakovano, da smo bili tam edini (celo prenočevalcev v avtodomih, ki jih tu očitno niti ne podijo, ni bilo), je kar nekoliko presenetljivo naš avto bil edini tudi ob vračanju okoli poldneva. In kot že rečeno, če se znajdemo “ob napačnem času na napačnem mestu”, nas lahko to kar precej stane. Za vsa parkirišča velja enotna tarifa, večinoma je sicer res brezplačno, julija in avgusta ob vikendih in dela prostih dnevih (Marijino vnebovzetje 15. avgusta) pa vsaka ura stane nič več in nič manj kot 3€. Oz. toliko je bilo lani, za letos imajo še nekaj časa za spremembo občinskih odlokov. Zdaj pa upoštevajmo, da samo klavže zahtevajo vsaj 2 uri za vsako smer… Samo za primerjavo, toliko menda stane tudi v neprimerno bolj razvpitem Bohinju, sem preveril v večih člankih iz lanskega poletja, kjer se hudujejo nad bohinjskim “oderuštvom”. Ob tem, da je očitno mogoče plačati samo z neko aplikacijo, ki dodatno 15% provizijo prenese na uporabnike. Hkrati pa ravno ta aplikacija kar vabi k skušnjavi za 24/7 plačljivo parkiranje (“tudi če se nam da redno kontrolirati, nekaj pade v blagajno brez stroškov za obratovanje avtomata in potrebe po rednem praznjenju”). Ali je med poletnimi vikendi res tak hud naval (kar se mora neizogibno poznati tudi na ozki cesti)? Je pa takrat vsaj na voljo brezplačen avtobus iz Idrije in Črnega Vrha, vsaj zadnjih nekaj let je bilo tako.

Včasih je verjetno bilo drugače, zato tudi gradnja klavž za transport lesa po vodi, kakšno stoletje nazaj pa so Italijani zgradili omrežje solidnih gozdnih cest in s tem klavže “upokojili” kakšnega pol stoletja, preden bi jih to itak doletelo zaradi prenehanja rudarjenja. Tako nas pot ves čas vodi po dokaj lepih in širokih cestah, ki se na koncu Idrijske Bele iz občinskih prekategorizirajo v gozdne, večinoma so lepe makadamske brez udarnih jam, se pa najdejo tudi neki naključni asfaltirani odseki (hmm, če se že gre v asfaltiranje, ali ni bolj logično začeti na enem koncu in počasi napredovati od tam?). Od izhodišča gremo najprej ob Belci navzgor (v vasi se držimo leve). Ker smo peš in ni drugih motenj, je toliko več priložnosti za opazovanje okolice, sploh ker dolina spet dobi atribute soteske in marsikje razkrije korita, tolmune ipd., kolikor se vse to vidi čez še golo drevje. Niti ne daleč od vasi pritegne pozornost manjši slap na drugi strani in kot nalašč pred njim brv. Že pogled nanjo pa ne vzbuja ravno zaupanja, še preden prenesem na prvo desko težo vseh svojih pribl. 80 kg neto, dvome še poglobi. Hebi ga, niti kakšen Peričnik ni vreden tveganja padca več metrov plitev potok, k sreči imamo nekaj optičnih pomagal za približanje, tudi kompaktneža z raztegljivim objektivom do 30x optičnega zooma, ampak žal okoliško drevje pričakovano mede autofocus, ročnega pa se bo še treba priučiti . “Oglašuje” se tudi Babji zob, to bo verjetno osamela “igla” malo naprej od tiste brvi. Pot se kar vleče in vleče, po pribl. uri hoda prav nič “upokojenskega” tempa od izhodišča pa vendarle. Končno se pokažejo Brusove ali Belčne klavže. Že po količini informacij na tablah bi se dalo sklepati, da so to tiste “the” klavže, ker so pač najbližje Idriji in da sem pošiljajo turiste, ki hočejo “odkljukati” katerekoli klavže že. Še preden jih sploh dosežemo, se da nekje ob hudourniški strugi spustiti (zelo previdno!!!) na nižjo pozicijo za bolj “instagramske” posnetke, ki mmg. razkrijejo, da “slapova” niti nista visoka. Sicer se pa lahko po pregradi sprehodimo na drugo stran, kjer nas pričakajo stopnice navzdol po strmem bregu. Spet je potrebna pazljivost. Že res, da so zavarovane z ograjo, ampak če nam vendarle spodrsne (npr. ko iščemo kote za fotografiranje), nas lahko pod spodnjo “zajlo” vseeno odnese naravnost navpično v Belco več metrov nižje! No, od tam nas še ene stopnice pripeljejo v manjši spodnji prostor tik ob vodnem “predoru”. Kako je z dostopnostjo tega prostora v obdobjih višjega vodostaja, pa težko rečem. Če si želimo klavže pobliže ogledati še z zadnje strani, se nam ni treba spuščati po strmem pobočju tik za njimi, raje gremo po cesti še kakšnih 100 m naprej, ko se v levo odcepi pot, ki se zlagoma spusti do ravnine ob Belci in lahko od tam pridemo malone celo v “predor”.

Cesta naprej ob Belci navzgor kmalu (spet) vstopi v ozko sotesko, kjer pozornost pritegne tokrat ne osamela “igla” nad levim ovinkom. Še naprej pa ne moremo spregledati čisto alpskega pogleda na neko navpično steno, najbrž bo to Putrih ali kakšen okoliški vršac. Po pribl. 25 minutah hoda od Brusovih pa se že pokažejo Putrihove klavže. Ne vem, ali je tu pred izgradnjo klavž bil kakšen naraven slap? Če je bil, bi gotovo veljal za naravno znamenitost, kajti “slapova” iz klavž sta opazno višja kot pri Brusovih. Tokrat ocenim, da bi spust po pobočju pred klavžami bil prenevaren, hkrati drevesa in skale preveč zastirajo pogled, da bi to početje prineslo kakršnokoli “dodano vrednost”. Te klavže so bile dopolnilne in manj zmogljive od Brusovih, zato je tudi opis precej skromnejši. Se pa zato lahko po dveh ozkih stopniščih (tudi nižjerasli naj pazijo na glavo!) spustimo do obeh predorov. Hitro lahko najdemo tudi dostop do Belce za klavžami in posledično skoraj do predora.

Od tod ni več daleč do izvira Belce, ki pa uradno vendarle ni dosegljiv. Takoj za klavžami namreč cesta ostro zavije za 180° in se začne vzpenjati na greben, ki razmejuje dolini Belce in Idrijce. Če se drevesa še niso olistala, se nam ponuja še en zanimiv pogled na klavže, potem pa po pribl. 20 minutah hoda dosežemo Krekovše. To je kot neke vrste preval, na eni strani je strmo pobočje na Vrh Bata, na drugi strani pa precej zmernejše na nižji Osrednik, sta pa očitno oba poraščena z gozdom s temu primernimi “razgledi”. Na samem prevalu pa je zaselek z nekaj hišami, prva, ki jo ob prihodu s Putrihovih klavž opazimo na desni, je lovska koča Krekovše v lasti istoimenske lovske družine. Podatkov o odpiralnem času ni bilo mogoče najti nikjer, je pa ob koči nekaj miz in klopi in če ne gre drugače, se lahko okrepčamo vsaj iz s seboj prinešenih zalog.

Krekovše so tudi neke vrste stičišče večih poti. Ena bi nas lahko pripeljala naravnost do Brusovih klavž (če se želimo tudi vrniti po dolini Belce), druga po bližnjici do Idrijce nedaleč od Lajšta, izbrali pa smo nekaj daljšo varianto po gozdni cesti, tudi z nekaj razgleda, ki najprej prečka hudourniško strugo, se nato po nekaj ovinkih spusti do Idrijce, krajši čas vodi ob njej navzgor, dokler je vendarle ne prečkamo po mostu. Za mostom pa novo cepišče. Levo oz. ob Idrijci navzgor bi po kar razvlečeni hoji dosegli klavže na Idrijci. Vendar tabla ob razcepu pove, da je ta pot prehodna samo 1,7 km (na prvi pogled celo manj kot pol poti do klavž), od tam dalje pa še vedno zaprta. Zato se obrnemo desno in dokaj kmalu prispemo do naslednje zanimivosti, nekaj metrov rekonstruiranega Idrijskega Laufa, ki naj bi bil celo prva gozdna železnica na svetu. Ko so zaradi nenasitnih potreb rudnika oz. predelave rude izčrpali les ob oklavženih vodotokih, so bili primorani sekati tudi več km stran od rek, zato so les do njih transportirali po “železnici” oz. glede na lesene in s pločevino obite tire bi bil primernejši izraz “lesena cesta” oz. “lesenica”. Proge so bile modularne, torej prenosljive na drugo lokacijo, obratovale pa so vse do ukinitve klavž pred pribl. stoletjem.

Tudi Idrijca tu pa tam sramežljivo pokaže svoje čare, ponekod je tudi nekaj neuradnih razgledišč. Hkrati pa je takisto smaragdne barve, da bi jo lahko še komu “prodali” kot Sočo . Že od prej je bilo vsepovsod po poti videti kar dosti slikovitih hudournikov na strmih pobočjih, ko pa pot po “laufu” po še zadnjem mostu znova doseže desni breg Idrijce, nas za ogrevanje najprej takoj za mostom pričaka en manjši slap, še nekoliko naprej pa res osupljiva kaskada od vrha navpičnega skalnega pobočja vse do dna. Verjetno je občasnega hudourniškega značaja, sicer bi jo zagotovo že razglasili za turistično zanimivost. Od tam pa še kakšnih 10 minut do Lajšta oz. pribl. uro in pol iz Krekovš, vključno s časom ob laufu.

Tudi nazaj grede skorajda ni bilo prometa v nasprotno smer. Vsa obcestna parkirišča, presenetljivo celo tisto pri Divjem jezeru, so samevala, zato izkoristimo priložnost in se na nekaterih na hitro ustavimo, pa čeprav naj to striktno po CPP ne bi bilo dovoljeno (napačna stran ceste in to). Eno je pri brvi do plezališča Strug (že sam dostop do brvi zahteva nekaj plezalnih spretnosti), drugo pa ravno tam, kjer se je “feldbahn” (poljska železnica iz Godoviča v času 1. sv. vojne) dokončno spustil na nivo ceste. Pot po trasi tega feldbahna je tudi že nekaj časa na seznamu želja, me je pa malo zmotilo, da so ravno na idrijskem koncu/začetku te poti neka opozorila o zahtevnosti, kar nekako ne gre skupaj s trasami nekdanjih prog…

Ko v Podroteji že skoraj dosežemo priključek na glavno cesto, pa še eden “uf, saj res!”. K sreči noben znak ali napis ne prepoveduje kratkotrajnega parkiranja poleg kapelice pod strmim pobočjem. Par metrov dalje proti Idrijski Beli je morda že kdo opazil strme stopnice v pobočje. Ki nas hitro pripeljejo do vhoda v italijanski bunker “Alpskega zidu” iz časa med obema vojnama. Čelna lučka je dovolj majhna, da je vedno del obvezne opreme takšnih raziskovalnih odprav. In brez nje bi se hitro spotaknili ob krami, ki leži v notranjosti. V notranjosti se je ohranilo tudi nekaj italijanskih napisov (ali pa jih je kdo napisal kasneje????), morda pridejo prav tudi koordinate, ker GPS v teh “kleteh” najbrž ne "vleče" . Po videnem in vohanem sodeč k sreči nihče dobesedno ne jemlje niše z napisom “latrina”, kjer so vojaki očitno morali opravljati potrebo kar na “čučavac”. Še bolj zanimivo pa, da so tik poleg latrine skladiščili “viveri”, kar mi slovar prevede kot živež oz. živila . Od vhoda v bunker pa sveže betonirane stopnice pripeljejo še do jeklene opazovalne kupole, zraven pa čebelnjak s čebelami, ki nekako niso preveč navdušene nad radovedneži. Ampak čakaj malo, kaj je pa tisto na travniku nad drugo stranjo glavne ceste, pa menda ja ne še en večji bunker ali vojašnica? Le kako, da tega do zdaj še nisem opazil? Ampak ob sami cesti je ograja, drugo vprašanje pa, ali se da priti bližje kje naokoli in brez motenja posesti….

Godovič bi kaj lahko slovel po svojem podzemnem svetu, ki je delo človeških rok, iz obdobja 1. sv. vojne in medvojnega obdobja, ko je bil pod Italijo. Gotovo ga je doživel vsak, ki se je od tam zapeljal proti Črnemu vrhu. Namreč takoj za tablo za konec naselja se začne 160 m dolg predor. Zgrajen je bil med 1. sv. vojno za potrebe železniške proge iz Logatca proti Črnemu vrhu, ki bi morala oskrbovati zaledje soške fronte, vendar je bila fronta prebita, še preden so položili tirnice, potem pa itak ni bilo več potrebe po progi. V okviru te povezave sta bila zgrajena nasip in predor Naklo v Logatcu, ki so ga pred nekaj leti odkopali, zasledil sem več nasprotujočih si zapisov o predoru v Kalcah, potem pa ta, ki danes služi cestnemu prometu. Nimam podatkov, verjetno pa so za "spremembo namembnosti" krivi Italijani, ki so zagotovo bili za povezavo po "svojem" ozemlju od Idrije do Črnega vrha, kjer so imeli nekaj vojašnic, in dalje do Ajdovščine, menda je njihovo maslo tudi cesta iz Črnega vrha do Cola. Verjetno so predor tudi razširili, kajti kolikor se spomnim s kolesarjenj po Štrekni, stari Pontebbani ipd., se v enotirni predor komaj stlači kolesarsko stezo, kaj šele dvopasovno cesto. Seveda hoja po predoru ni ravno varna, se pa da tudi priti dokaj blizu obeh portalov. Malo naprej od predora je tudi 180° ovinek, kjer se odcepi pot po trasi nekdanjega "feldbahna" (poljske železnice), takisto zgrajene med 1. sv. vojno, ki pripelje do Idrije oz. doline Idrijce nekje pri Divjem jezeru. V eno smer se naj bi hodilo ok. 2 do 3 ure, če je kdo tod že hodil, se priporočam za kakšne napotke, ko se bodo dnevi malo podaljšali.

No, omenjeni predor seveda ni razlog za obisk Godoviča. Nekaj parkirnih možnosti sicer je na voljo tudi blizu posameznim zanimivostim, sicer je pa še najprikladneje parkirati pri krajevni cerkvi sv. Urbana. Tam je tudi edina informativna tabla z nekaj namigi za izlete tudi za tiste z drugačnimi preferencami. Naša pot pa gre po trasi t.i. francoske ceste, malo asfaltirane, malo makadamske, ki pelje tik nad južnim portalom prej omenejenga predora. Ampak še pred predorom nas čaka prva "kljukica": utrdba št. 3 Alpskega zidu. Ki je pravzaprav zelo dobro skrita celo v jesenskih razmerah (brez listja) in je ni lako najti niti, če poznamo njene koordinate. Pravzaprav je treba s ceste stopiti na slabo uhojeno "brezpotje", ki se strmo spusti navzdol in nekako skozi vegetacijo slediti "gazi". Na koncu vendarle dosežemo manjšo utrdbo z dvema podzemno povezanima vhodoma. Najbrž ni potrebno poudarjati, da potrebujemo primerno svetilko.

Ko po "francoski cesti" ali kakšni bližnjici dosežemo glavno cesto južno od predora, lahko znatno sekamo tisti 180° ovinek (mmg., ker ni pločnika, hoja tam ni varna), če cesto previdno prečkamo, s peskokopa ali karkoli že je tisto na drugi strani, pa najdemo stezo, ki se kar strmo povzpne navzgor. Še preden se steza spet približa cesti, opazimo znake naslednje utrdbe št. 1: jekleno opazovalno kupolo, vodni zbiralnik, po nekaj skrivalnicah pa tudi vhod v bojni blok. Lesena vrata nimajo nobenih zapahov, ključavnic ipd., zato jih lahko odpremo, se po stopnicah spustimo navzdol, po nekaj prostorih je tako nizek prehod, da se boste morali skloniti tudi najmanjši, potem pa.... verjetno kar glavna atrakcija Godoviča.

Italijani so namreč bojni blok postavili kar na severnem koncu še enega AO predora iz 1. sv. vojne, ki je še daljši (različni viri navajajo dolžine med 300 in 400 metri) in nikoli dokončanega. Kar brž povejmo, da brez primerne opreme nikakor ni pametno iti v ta predor. Najprej res dobra luč, kjer bomo hvaležni za vsak lumen. To tudi ni turistična potka v Postojnski jami, ki bi se jo dalo prehoditi v lahkih čeveljcih ali supergah. Nasprotno, če ne gledamo dobesedno vsakega koraka, se bomo hitro spotaknili ob kamenju ali čim drugem, kar leži po tleh. Tu pa tam bo treba zlesti čez kupe kamenja in tam pot bolj spominja na visokogorske, kar seveda zahteva primerno obutev. Pa nikar ne glejmo samo pod noge, splača se redno ustavljati in pogledati tudi navzgor. Opazili bomo, da so posamezni deli predora ostali v različnih fazah gradnje. Predvsem v severnem delu je predor že obokan, proti jugu pa postane ožji in predvsem nižji rov, komaj kaj višji od povprečnega človeka, torej vsaj najosnovnejša čelada sploh ne bo odveč. Očitno so vrtali v dveh "etažah", potem pa prebili strop med njima in zabetonirali obok. Podnevi se nam sicer z juga ves čas kaže luč na koncu predora, najprej kot drobna pika, ki se postopoma povečuje. Čisto na južnem koncu opazimo še "strešno okno", nato pa iz predora stopimo na vkop, ki spominja na sotesko. Povejmo še to, da se po vsega nekaj metrih te "soteske" ne vidi več predora, pa čeprav listja ni več. "Soteska" nas pripelje do makadamske gozdne ceste, ki nas lahko, če se nam ne da še enkrat v predor, vzporedno z njim pripelje do manjšega kakor parkirišča ob glavni cesti, ki je nekoliko južneje od bojnega bloka na severnem koncu. Česa drugega kot kažipota do južnega konca pa na tem parkirišču ni bilo opaziti. Še ena makadamska cesta s tega parkirišča pa nas mimo peskokopa (dostop vanj je prepovedan, s tem pa tudi do nekaj nekdanjih kasarniških objektov ) pripelje do Šebalskega bajerja oz. zajezenega potoka, ki je videti kot neka piknik točka za domačine. V neposredni bližini je pa že nova utrdba Alpskega zidu, št. 4, ki je tudi edina oglaševana in s kar nekaj znamenji obiskanosti. Najlažje jo najdemo, če gremo od bajerja po poti ob gozdnem robu. Vrata severnega vhoda se ne dajo v celoti odpreti, zato obilnejši morda ne bodo mogli skozi. Pa nič hudega, samo malo južneje se najde še en vhod, notri pa manjši podzemni labirint, ampak brez skrbi, za raziskovanje niso potrebna poglobljena znanja iz teorije grafov . Spet bomo potrebovali primerno svetilko, nekaj možnosti je, da se spotaknemo ob odtočne jarke ali nekaj druge krame po tleh, po stopnicah pa pazimo, da z glavo ne butnemo v nekam nizke jeklene traverze nad njimi.

Poleg teh treh naj bi v Godoviču bila še dva bojna bloka. Št. 2 je ostala prihranjena za potikanje ob feldbahnu, glede št. 5 pa ni bilo več prave volje, pa še vprašanje, kako je sploh z dostopnostjo, ohranjenostjo itd.

Raport z včerajšnje ture na Dobrčo po poti "Po robu" iz Brezij pri Tržiču (ob cesti proti Begunjam).

Ob vročinskih valovih je to kar primerna možnost, ker gre večji del po gozdu in ni neke nevarnosti, da nas "skuha" ali "zažge". Je pa po drugi strani tudi večinoma kar strmo, vendar še vedno brez nekih zahtevnih elementov. Komur je pomembna statistika, že višinski razliki med izhodiščem in vrhom Dobrče samo malo zmanjka do "tisočaka" višincev, se pa da ta primanjkljaj do "magične meje" hitro nadoknaditi.

Ena možnost parkiranja je pri cerkvi sv. Neže (ki deluje, kot bi bila bolj novejšega datuma) malo naprej od gostilne (ki najbrž "nagovarja" predvsem na "Dobrčane"), še malo bolje pa je, da nadaljujemo (iz tržiške smeri) še nekaj metrov, na prvem razcepu zavijemo desno in navzgor, takoj za prvim desnim ovinkom in planinskih smerokazih je ob cesti kar nekaj prostora. Predvsem za vroče dni je morda koristen napotek, da se splača parkirati takoj na začetku na desni strani, ki je večji del dneva v senci. Tako ob prihodu navsezgodaj zjutraj (po zgodnje poletnem času) kot odhodu je bilo tam še pribl. 5 do 6 vozil (ob vračanju čisto druga kot ob prihodu), razen mojega same lokalne tablice in kot kaže, so že dobro vedeli to glede sence, ker s(m)o se vsi gnetli ravno na omenjenem senčnem mestu. Najbolj zanimivo pa, da sem na celotni turi srečal zgolj za vzorec pohodnikov, sem mislil, da vendarle gre za priljubljeno destinacijo.

Začetni del poti "Po robu" (je rob morda kakšno lastno ime in bi ga moral pisati z veliko?) je tudi daleč "najgrši" po skalovju, koreninah ipd. in najbolj zoprn, predvsem navzdol. Morda je kakšen turist celo res prišel v natikačih na Triglav, tukaj pa zagotovo ne bi prišel daleč. Ta zoprn del gre do nekega betonskega korita, kjer je označen odcep do "razgledne točke". Do nje je zgolj nekaj minut hoda, tam se nahaja klopca, ki jo je po verzih sodeč Janez posvetil Sonji, če bi lastniki in naravovarstveniki dovolili podreti nekaj dreves, pa bi lahko še odstranil narekovaje.

Od tu dalje je pot precej lepša, mi je pa tudi uspelo zaiti, ampak sem k sreči še pravočasno opazil, da so naenkrat izginile markacije, ki so do tedaj bile na skoraj vsakem drevesu. Resnici na ljubo, odcep uhojene poti levo od gozdne ceste sicer je markiran, vendar markacijo zakriva grm in če nisi pozoren... Morda bi bilo bolje, če bi se markacisti zmenili z lastnikom dobro vidnega drevesa nekaj metrov prej. In tako dospemo do vzletišča za jadralne padalce, kjer je tudi klopca posvečena gledališkemu igralcu Poldetu Bibiču (je Bibič imel res kakšno zvezo s tem?). Kot se za vzletišče spodobi, je tam čistina (nek strm travnik) z razgledi. Neka večja vas s cerkvijo prav pod nami so verjetno Leše. Izhodiščnih Brezij se sicer ne vidi, sem pa prepričan, da sem videl precej bolj znane romarske Brezje desno od viadukta Peračica. Z daljnogledom pa se da razločiti tudi Jamnik (mmg., ravno tam mi je Dobrča tudi prvič padla "na radar") na drugi strani Lj. kotline. Od tu dalje je pot spet malo manj lepa (ampak v primerjavi s prvim delom še vedno "poezija"), spet po koreninah, uradno sicer cikcaka po strmem pobočju, ampak se zdi, da se te serpentine kar na veliko seka. Tu nekje tudi prvič prečkamo leso. Kar pomeni, da na enem koncu lahko umaknemo zgornji del (in ga seveda po prečkanju vrnemo nazaj), spodnji del (pri eni lesi mislim, da je visok kar pribl. pol metra) pa je treba kar prestopiti. In potem dosežemo gozdno cesto in obenem razcep večih poti. Tudi tu se nam odpre širok razgled razgled, kjer uspem identificirati stolpnice v Tržiču (ali Bistrici), Šmarjetno goro in Sv. Jošta pri Kranju in celo Šmarno goro.

Ena od označenih smeri usmerja proti Koči na Dobrči, ki je verjetno tudi sinonim za Dobrčo, jaz jo pa tokrat mahnem kar neposredno proti vrhu. Prvotno je menda pot vodila levo od nekega vikendiča, kar pa lastniku očitno ni bilo všeč, saj ga je obdal s še svežo leseno ograjo in pri pristojnem PD zlobiral, da so pot preusmerili desno in dovolj daleč. Kakorkoli, najprej dosežemo nek verjetno neimenovan vrh, obdan z drevjem, z njega se spustimo do novega razcepa, kjer se nam priključi pot od koče, nato pa zmeren vzpon do samega vrha Dobrče. Na tem delu se kar splača biti pozoren, saj se z določenih mest lepo vidi proti podljubeljski dolini (ali kakorkoli se že imenuje) na eni in Julijcem s Triglavom na čelu in Blejskim jezerom v "vznožju" na drugi strani.

Sam uradni vrh Dobrče pa kar razočara, še posebej, ker so z angleškim dodatkom "peak" na zadnjem kažipotu še dvignili pričakovanja. Vrh je namreč obkrožen z drevjem in zato brez razgleda. Škatla za vpisno knjigo je bila prazna, štampiljko so lepo pritrdili na skalo, komur to analogno štempljanje kaj pomeni, naj prinese še blazinico z barvo.

Za razgled je treba podaljšati še malo naprej do Šentanskega vrha (tudi tam je škatla popolnoma prazna in nisem opazil niti žiga), do koder nas pripelje nemarkirana kozja stezica, ki se najprej malo spusti in takoj blago vzpne, po "uhojenosti" pa ne kaže ravno znakov velikega prometa. Razgled je pa vsekakor vreden kratkega podaljška. Poleg prej omenjenih se nam v vsej veličini pokaže Begunjščica in prav vzburi k načrtom za nadaljnje osvojitve . Levo od nje pa mislim, da se vidi tudi Stol (ali pa je morda Vrtača?).

Od Šentanskega vrha ni več mogoče naprej, zato povratek na Dobrčo, od razcepa pa tokrat spust proti koči, do koder je treba znova čez leso, nato pa sledi za moje pojme kar idilična Podgorska planina (če sem prav prebral napis na eni od hiš). Ki kaže, da je še živa. Živali sicer ni bilo videti, je pa od nekod bilo mogoče slišati kravje zvonce. In še kratek vzpon do koče, kjer sem pričakoval kaj več prometa kot samo dve osebi pri eni mizi, ampak najbrž bo to, da je v dolini bil šele komaj običajen čas za zajtrk.

Pot nazaj znova prečka Podgorsko planino nekaj dlje od hiš. Kogar koča ne zanima, bi tu lahko usekal bližnjico; če se gre po traktorskih kolesnicah, se verjetno nihče ne bi razburjal zaradi neupoštevanja številnih opozoril, da naj se držimo markiranih poti in ne "izumljamo" novih. Ne vem, ali sem kljub vsemu nenamenoma "zašel", kajti ob dobro uhojeni poti, tudi znova čez leso, se ne spomnim nobene markacije vse do že znanega razcepa, kjer se je treba odločiti, ali gremo spet mimo vzletišča ali čez še nekaj planin (Bistriška). Ker me ne veseli koračenje po menda kar razvlečenih cestah, izberem kar prvo možnost po isti poti. Zanimivo, da lep čas ne srečam prav nikogar, šele na čisto zadnjem in zoprnem delu jih srečam tri.

Morda še to, brez upoštevanja daljšega opazovanja in fotkanja na razglediščih sem za direktno pot od Brezij do vrha Dobrče porabil pribl. 2h ali pol ure manj od uradnega časa na izhodišču, razen če niso upoštevali "obvoza" mimo koče.

Če ni prava tema, naj, prosim, kdo skopira v ustreznejšo.

Kdor se zanaša na markacije, naj bo do nadaljnjega previden, ker so se jih lotili vandali: https://www.pzs.si/novice.php?pid=17898

Do planine Preval, ki je pravo pravcato vozlišče večih poti, pripeljeta najmanj dve "odbiti" poti. Ena iz Begunj oz. doline Draga čez sotesko (bolje rečeno razpoko) Luknja, druga iz Ljubelja po Bornovi poti, ki jo bom malo pokomentiral.

Pot je trenutno v zelo dobrem stanju, kot da bi jo pred nedavnim temeljito porihtali. Že res, da je vsekana v strmo, ponekod skoraj navpično pobočje in kot taka ni priporočljiva za vrtoglave. Čeprav je ozka, načelno ni problema s srečevanjem, morda je malo bolj komplicirano, če se srečamo z večjo skupino. Upam tudi, da gorski kolesarji ne podlegajo skušnjavi po dirkanju po njej. Predvsem v prvem delu predora (gledano iz smeri Ljubelja) naj tisti 180+ cm pazijo na glavo, predvsem v tem delu je priporočljiva svetilka, ker se bomo sicer hitro spotaknili ob razno kamenje v notranjosti. Tla v predoru so sicer bila vlažna, kakšnega blata in luž pa ni bilo. Kjer pot preči melišča, je seveda bolj šodrasto, podobno kot v drugem delu, ko se priključi gozdnim cestam. Potrebe po uporabi "zajl" pa praktično ni. Kako bo po prvem večjem neurju, bomo pa še videli. Morda še to, da je predvsem prva polovica poti tudi razgledna. Poleg številnih okoliških vršacev, ki jih bom še moral identificirati, se lepo vidi tudi spominski kompleks na mestu taborišča in tudi cerkev sv. Ane, ki jo z glavne ceste mimogrede spregledamo, čeprav pravzaprav leži tik ob njej.

Parkiranje na parkirišču na desni strani ceste (gledano iz tržiške smeri) tik pred predorom je brezplačno (verjetno je državno namesto občinsko). V ponedeljek dopoldne se sploh ni do konca napolnilo, predvidevam pa, da je ob določenih bolj prometnih dnevih drugače. Asfaltirano parkirišče na drugi strani cesti je v lasti Kompas Shop, nestrankam zaračunajo "5€/dan/uro" (tako piše, kaj pa to zares pomeni...), ki se jih plača v trgovini, zato je že ceneje parkirati na makadamskem parkirišču Zelenica, kjer dnevno parkiranje (ni mi jasno, ali to pomeni 24h od plačila ali do polnoči) stane zelo zmerne (v primerjavi s kakšnimi bolj razvpitimi lokacijami) 3€, plača se lahko na avtomatu z ustreznimi kovanci ali z znano "Mr. 15%" aplikacijo.

Bornova pot ni markirana, razen neuradnega (ni standardne PZS rdeče barve) smerokaza proti Prevalu na koncu parkirišča in dokaj umestnega opozorila o ustrezni opremi. Vendar predvsem v prvem delu (do priključka na gozdne ceste) itak ne moremo nikamor zaiti. Bolj verjetno je to ob vračanju, če si nismo zapomnili "kritičnih" točk. Še najverjetneje bomo čisto na koncu povratka zgrešili direkten odcep na parkirišče in končali pred razpadajočim hotelom.

Na sami planini morajo štirinožni spremljevalci obvezno biti na vrvici. Ob koči sta bili opaženi dve kravi, ampak nekako dvomim, da kar sami sproducirata vse tiste še sveže kravjeke po celotnem območju planine. Žal pa ozračje ni bilo dovolj bistro, da bi se, za razliko od okoliških vršacev, razločno videli tudi Julijci.

Po izteku moratorija na težje napore, ki so mi ga odredili zaradi nekega zdravniškega posega, sem ocenil, da bi za začetek bil kar primeren Smokuški vrh, ki vendarle ni tako zahteven, pa še opravim lahko izvidnico za morebitne kasnejše podvige. Domačini ste se zagotovo že nagledali lepot severnega dela Ljubljanske kotline z Blejskim jezerom vred in poznate tudi kakšne bližnjice, prišleki pa ponavadi udarimo "transverzalo razglednikov", torej iz Begunj ali Krpina do sv. Petra, nato Sankaške koče (v ponedeljek in torek je zaprta, tako, da si je takrat mogoče tudi po "gorenjsko" ogledati z najbolj razgledne mize), še eno pri lovski koči in nato na samem Smokuškem vrhu oz. uradno Vrhu Peči. Sama pot je bila brez posebnosti (celo pričakovanega blata ni bilo), razen morda, da je zadnji del nemarkiran, na maPZS pa je vrisan kar kot ravna črta, ki se ne ujema najbolje z realnim stanjem.

Ob vračanju sem se malo bolj posvetil ravno cerkvi sv. Petra, ki se mi, mmg., celo bolj dopade od "konkurenčnega" Jamnika (ki se ga sicer tudi vidi na drugi strani kotline, levo od nekega velikega kamnoloma) in ko sem takole skakal okoli cerkve s fotkičem, me je začopatila ga. Minka, ki živi v nekdanji mežnariji tik ob cerkvi. Takoj je ugotovila, da nisem iz tistih koncev, me izprašala, kako mi je všeč, na kratko predstavila še svoj pesniški in pisateljski opus, nato pa ocenila, da sem dovolj pošten , da mi lahko posodi ključ od cerkve. In res, znotraj so res zanimive freske. Zdaj ne vem, kakšen pokazatelj je to, v "vpisni knjigi" v cerkvi se vpis pojavi pribl. enkrat do dvakrat na teden, zdi se mi, da jih je večina v tujih jezikih. Če koga zanima, lahko tam izve tudi moje pravo ime, iz katerega je itak izpeljan moj forumski vzdevek.

Povejmo še to, da ključ odpira stranska južna vrata, ki se jih doseže po kratkih stopnicah izpred mežnarije, deluje pa po podobnem principu kot skupni vhod v večstanovanjskih blokih. Ko obrnemo ključ, premaknemo zapah, ki se potem sam vrne v prvotno lego.

Ker so zunanjost cerkve in razgledi (mmg., v primerjavi z višje ležečimi so res bolj "za ogrevanje") že dovolj fotografiran in objavljan motiv, bom sem nalepil samo nekaj slik iz notranjosti. Če se morda komu zdijo rahlo "čudne", ravno v cerkvi sem na fotkiču pomotoma vklopil slikanje samo v formatu RAW (resnejši fotografi že vedo, kaj je to), Lightrooma in klonov pa zaenkrat še ne obvladam najbolje...

Morda ti bo v pomoč tole, piše, da je eno občinsko celo brezplačno, kaj več ti pa težko povem, ker nisem Blejec (menda se tako pravilno reče): https://n1info.si/novice/slovenija/obisk-bleda-drazji-obcina-konkretno-dvignila-cene-parkiranja/

Jaz ti lahko dam še ažurnejši podatek. Tu (v zadnjem postu, z dne 25.5.) sem nalepil sliko z Jamnika v smeri Stola & co. v nedeljo zjutraj:
https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/begunjscica/11/633 Kakšno je stanje v tem trenutku, pa ne vem, vem pa, da se ob primernem vremenu še lepše vidi z obavtocestnega počivališča pri Radovljici, mogoče je tam kakšna kamera?

Nisem bil ravno tam gor, je pa tu pogled z Jamnika danes zjutraj in za vsak primer še panoramska tabla poleg cerkve za lažjo identifikacijo "kucljev". Dobrča, ki s te perspektive po višini skoraj parira ostalim goram, je kopna, preostale z Begunjščico vred pa imajo vrhove v belem.

O Vratih se je nedavno dosti povedalo že v ločeni temi, tu je pa še nekaj novosti glede Vršiča. Cesta se bo razkopavala do "rukerja" 15. junija in potem še jeseni, ko se bodo zapornice tudi spustile. Že ob vstopu bo treba vedeti, ali boste tranzitniki ali planinci/turisti in iti na pravo zapornico, slednja se sploh ne bo odprla, če bodo parkirišča zasedena. Bog vedi, kako bo to v praksi, če bodo turisti začeli zlorabljati in se "motiti" oz. če si bo kakšen tranzitnež med potjo celo res premislil... Me zanima, če bodo tudi senzorji prometa in bodo tranzitnikom podaljšali dovoljen čas v primeru gužve, del ali drugih ovir. Več pa tu:

Popravek: na N1 so novico iz neznanih razlogov izbrisali, je pa čisto isto na Siolu: https://siol.net/novice/slovenija/po-zapornicah-v-dolino-vrata-letos-se-zapornice-za-vrsic-660597

Da zaključim z Završnico. Moj zapis bo očitno kmalu imel zgolj še zgodovinsko vrednost, čez nekaj dni se cene parkiranja za avtomobile podvojijo, za gozdne ceste pa očitno ostanejo nespremenjene, samo plačljivost se podaljša na celo leto oz. kadar jih "general Zima" ne zapre.

https://visitzirovnica.si/koristne-informacije-parkiranje-zirovnica-zavrsnica/
https://zirovnica.si/obvestilo-o-spremenjenem-rezimu-parkiranja-in-uporabe-gozdnih-cest-v-zavrsnici/

Skratka, nekaj, kar sem si predstavljal kot primer dobre prakse (s simboličnimi cenami se poskuša "pločevino" zadržati v dolini), se bo izrodilo in se bo celo res splačalo peljati v hribe. Mmg., že lanskega julija med tednom, zgodaj popoldne in med lepim vremenom je parkirišče bilo zelo daleč od polnega...

Če se že omenja Završnica, lani "sredi poletja" oz. konec julija je parkiranje na lepo urejenem parkririšču stalo 50 centov na uro oz. 5€ (ekvivalent 10 ur) za cel dan. Pa še poleg gotovine in kartice se je dalo plačati z neko domačo aplikacijo, ki ne zaračuna dodatnih %. Če se prav spomnim, bi katerakoli "cestnina" (ki bi se plačala na istem avtomatu) od parkirišča dalje bila dražja od 5€, da niti ne omenjamo nezanemarljive porabe energenta za vožnjo navzgor...

Najprej kratka predzgodovina. Ko sem sredi prejšnjega tedna raziskoval takrat zvrhano polno Cerkniško jezero med Dolenjim Jezerom (mmg., med vikendi je tamkajšnje parkirišče plačljivo že skoraj po kranjskogorskih tarifah) in Otokom, sem mdr. tudi malo iskal morebitna naravna opazovališča na jezero, ki bi ponudila širšo sliko kot lesena ob poti Drvošec ter še eno "nemarkirano" na Otoku. Kot očiten kandidat se je ponujala Slivnica, samo menda je ob vikendih tam gor cela Cerknica (pred časom sem se prepričal o tem celo ob bolj kilavem vremenu), Javorniki so zaradi očitne poraščenosti odpadli, mi je pa vzhodno od jezera padel v oči še en hrib s cerkvijo ali nečim podobnim (ozračje ni bilo dovolj jasno, da bi se točno videlo). Ob vračanju sem gospodično v centru za obiskovalce vprašal, kaj bi to lahko bilo, je brž odgovorila, da sem lahko videl samo Križno goro in jo brž zatem tako navdušeno predstavila, da je res bilo treba enkrat iti.

Vremenarji so za danes šlogali lepo vreme, "prometniki" pa kolaps na cestah proti Hrvaški in in bolj obleganim destinacijam, tako ARSOvi uradni vodostaji Stržena kot posnetki s Slivnice so namigovali, da Cerkniško jezero še ni moglo kaj bistveno odteči, tako je padla odločitev za ta verjetno ne tako oblegan "kucelj".

Kljub vsem napovedim je navsezgodaj zjutraj po primorski AC šlo gladko kot že dolgo ne (se je pa ob vračanju tam okoli Brezovice čas res "ustavil" v smeri proti Primorski), da pa ne bi bil pohod prekratek , sem za izhodišče izbral Bločice oz. parkirišče pri tamkajšnji cerkvi sv. Primoža in Felicijana ter manjšem pokopališču ob njej. Kaj reči, uradne poti ne moremo zgrešiti, ker so markacije na praktično vsakem drevesu ob njej, le navedeni časi so očitno bolj tempirani na "upokojence". Spočetka je gozdna pot dokaj položna in nezahtevna, dokler ne pridemo na makadamsko cesto in takoj zatem na križišče, kjer bi se levo šlo proti Križni jami, markirana pot naravnost navzgor po "severni steni", sam pa sm se zavestno odločil za daljšnico in šel desno po makadamski cesti do Sv. Ane. Vendarle se začenja veliki teden in se spodobi počastiti Odrešenikovo babico ter ob postajah križevega pota obuditi spomin na vse tiste zgodovinske dogodke, ki jih bomo obeleževali prihodnji vikend. Kadar "samopostrežni" zvoniki stojijo kje na samem, tudi sam rad pozvonim v priprošnjo svetnikom, ampak tukaj je pa neposredno zraven nekaj hiš, pa si ne predstavljam, da so preveč navdušeni nad tem.

Ta križev pot sem obdelal v neki bolj verski temi, povejmo le, da se je šele tu pot začela konkretneje vzpenjati. ampak še vedno nič posebnega in tudi starejši verniki bodo lahko svojo dolžnost opravili tudi brez Kristusovih muk. Ob prvih razgledih že malo pod vrhom sem se najprej ustrašil, kam je kar nenadoma odteklo Cerkniško jezero, ki sem ga nekje okoli Martinjaka še videl s ceste. Po kratki orientaciji pa sem vendarle dojel, da pravzaprav gledam Loško dolino, v ospredju Lož in "pripet" Stari trg, v ozadju pa samo kraško polje z Obrhom, ki napaja Stržen oz. Cerkniško jezero. Slednjega pa se vendarle vidi (moti nekaj posamičnih dreves, del pri Gorenjem Jezeru zakriva nek vmesni hrib) izpred same cerkve sv. Križa, se mi pa zdi, da se že pojavlja nekaj kopnih "flekov", ki jih prejšnjič še ni bilo. Proti jugu se je že iz Sv. Ane opazilo še eno po višini izstopajočo "špico". Morda je to Snežnik še povsem v skladu s svojim imenom? Sama cerkev je na zunaj tudi dokaj zanimiva, škoda samo, da na zvoniku (če sploh še opravlja to funkcijo) zraven niso mogli kako "skriti" oddajnikov mobilne telefonije. Oz. kako je ZVKD to dopustil...

Vračanje pa kar po uradni poti. Brž ko se odcepi od poti proti Križni jami, pa... na vsem lepem se znajdemo na slabo uhojeni in očitno ne ravno pogosto uporabljeni "poti", bolje rečeno kar "markiranem brezpotju", ki je z nameček še strmo in po skalah, skratka, dokaj zoprno. Komur to ne ustreza, priporočam moj "obvoz" mimo Sv. Ane, medtem ko tistega mimo Križne jame ne poznam.

Križev pot (kalvarija) med Sv. Ano pri Ložu (po nekaterih verzijah tudi pri Podložu) in Križno goro, tisto notranjsko nad Cerkniškim poljem, Loško dolino in Blokami. Sestoji se iz 13 kapelic oštevilčenih z rimskimi številkami med I in XIII in standardnimi enostavčnimi razlagami dogodkov. 14. postaja je ponavadi kar cerkev, v tem primeru sv. Križa na vrhu, ki ima na zunanji fasadi tudi standarden zaključek križevega pota v obliki 3 križev, za Kristusa in še dva razbojnika križana sočasno z njim. Za letošnje sveto leto so na vsako kapelico dodali še kratko vzpodbudo.

Tudi Kanin utegne postati gorski center za petičnejše...
https://forbes.n1info.si/posel/novi-nacrti-za-kanin-investitorji-bi-do-leta-20230-vlozili-105-milijonov-evrov/

Današnje poročilo z "notranjskega Triglava".

Za razliko od bolj turistično obleganih gora se lahko Nanos pohvali z domnevnim kraljevskim obiskom (poleg potrjenega Sv. Lovenca nad Polhovim Gradcem), v času preseljevanja narodov, natančneje med Panonsko in Furlansko nižino, naj bi se na njem za nekaj časa utaboril langobardski kralj Alboin in preučeval teren za nadaljnja osvajanja. Zgodovinarji sicer pravijo, da bi ta gora lahko bil tudi Matajur, ampak kakorkoli, ravno Nanos je bil v zgodovini znan kot Mons Regis ali Monte Re, menda Italijani še danes tako pravijo Pleši, ki prav draži vozeče po avtocesti . Štart iz za "prišleke" še najbolj logičnega Razdrtega v bližine istoimenskega AC priključka, kjer sta dve začuda še vedno popolnoma brezplačni parkirišči (uff, če se spomnim pred kratkim, celo v popolnoma odročni Idrijski Beli ob določenih dnevih računajo prav "bohinjsko" parkirnino). Po nekem nenapisanem "etičnem kodeksu" naj bi prvega pustili obiskovalcem pokopališča in najprej poskusili srečo malo naprej tik pred nadvozom nad AC, kar nam celo prihrani nekaj metrov hoje . Sredi tedna navsezgodaj zjutraj je bilo tam res za peščico vozil, menda pa je že ob vikendih prava gužva, poleti pa pravi "združeni narodi" s slovenskimi tablicami v manjšini.

Gor po t.i. strmi poti, ki bi se morala pravzaprav imenovati "navpična", res pa ne bi škodilo, če bi že ob začetku poti pleg trikotnika v uradnih smerokazih še v nekaj jezikih opozorili o težavnosti poti (kot je npr. v dosti manj zahtevnem Peklu pri Borovnici). K sreči so se skale po večdnevnem deževju že posušile, tako da je guma na podplatih vso pot držala, obstaja po možnost, da si zablatimo podplate na čisto prvem delu, ki si ga delita obe markirani poti. Ob minimalnem zgodnjejutranjem prometu je bilo navzgor čisto prijetno, vprašanje pa, če bi se v bolj prometnih terminih bilo treba več umikati hitrejšim in nasprotnim. Ali če bi se poleti kakšen neprimerno opremljen turist "zaplezal" ravno v ozkem grlu. Če je že izogibanje ponekod oteženo, pa praviloma ni problem najti primernih točk za slikanje skoraj navpične stene tik nad AC. Na strmem vzponu ne škodi čelada, sploh če sumimo, da je nad nami kakšen "štor", ki nehote brca kamenje po pobočju navzdol. Predvsem v drugi polovici so prisotne "zajle" in klini za držanje, vsaj na enem mestu nas "zajla" usmeri okoli neke skoraj prepadne stene, tako da če je kdo vrtoglave sorte...

Pot pripelje do oddajnikov na Pleši, ki so zaprti in varovani, čeprav je tam tudi neka tabla o muzeju analogne oddajne tehnike. V "luknji" pod oddajniki najdemo Vojkovo kočo, ki zna biti po količini miz in klopi naokoli sodeč kar oblegana. Beseda "luknja" se nanaša na tiste, ki ne zmorejo brez takojšnjega objavljanja fotk na družbenih omrežij ali ostalih širokpasovnih aktivnosti (npr. nalaganje digitalnih zemljevidov). Prav okoli koče je bil namreč signal operaterja, ki gostuje v omrežju A1, silno slab, poleg odajnikov pa seveda čisto druga pesem.

Kam naprej? Če me slučajno kdo sledi , verjetno že ve, da sem usekan na kulturne in podobne spomenike. Torej poskusimo najprej priti do cerkvice sv. Brica oz. Brikcija. Ko se odpravimo proti Suhemu vrhu, je na začetku ostalo še nekaj krpic snega, ampak dobesedno res samo za vzorec. Spočetka še kar lepa pot do razcepa za Suhi vrh, nadaljevanje proti Stranam in Predjami pa... pot je prav po meliščasto zasuta s kamenjem in dokaj zoprna, očitno tudi ne prav posebej obljudena. Zato pa vsaj vodi pod mogočno navpično Votlo steno, ki si jo lahko tudi ogledamo nekoliko temeljiteje kot s strme poti iz Razdrtega,kjer nam zgolj za kratko pokaže svoja "nedrja". Pričakoval sem sicer ruševine, ampak cekvica sv. Brica je sveže obnovljena.

Pot do sv. Brica se je zavlekla bolj od pričakovanj, zato se odločim izpustiti Suhi vrh, ki glede razgledov menda niti ne ponuja neke "dodane vrednosti" v primerjavi s Plešo, za bližnje okno pa ni čisto jasno, ali se sploh da varno priti do njega. Torej nazaj do koče, nato pa po t.i. položni poti. Ki spočetka namesto po vzporedni makadamski cesti vodi tik ob robu z razgledi na Vipavsko dolini. Na desni se ponudi neporaščena Grmada, očitno brez nekih uradnih markiranih poti. Ker trava še ne raste, jo lahko uberem počez, dokler ne najdem neke ne najbolj uhojene stezice v travi, ki pripelje do vrha s škatlo za vpisno knjigo. Tu tudi prvič ugledam naslednjo tarčo, cerkev sv. Hieronima. Po slabo uhojenih stezicah torej nazaj na "položno pot", ki sicer ne pripelje prav do cerkve, ampak od markacij na razcepu (še proti Podnanosu) ni težko najti poti do nekoliko večje cerkve, okoli katere je znova kup klopi. Nato je pa počasi že čas za vrnitev v Razdrto...

Ime "položna" ali ponekod tudi "lažja" pot sicer obeta, ampak... Spodnja pribl. polovica je še epa, ampak preostanek do razcepa pri sv. Hieronimu je pa večinoma skalnat ali kamnit, ponekod tudi strm, predvsem pa zoprn, z vipavske HC pod nami se sliši hrup, zaradi gozda ni pravega razgleda, predvsem se pa vleče in vleče. Za nek družinski izlet z majhnimi otroki tudi ni ravno primerna. Hmm, morda bi za takšne primere prišla v poštev še tretja možnost, markirana pot iz Velikega Ubeljskega pri Razdrtem?

Ob povratku je parkirišče bilo že nekaj bolj zasedeno, seveda še daleč ne polno. Zanimivo, kakšnih pol parkiranih avtov je imelo it. tablice, verjetno mednje sodita tudi dva, ki semjju srečal ob vračanju in sta odzdravila v neki bolj priučeni slovenščini. No, vsekakor napredek od časov, ko so po Nanosu sestankovali TIGRovci. A ja, saj res, pripravlja se popolna zapora vipavske HC v smeri od Razdrtega proti Vipavi. Promet bo seveda preusmerjen na "staro" cesto, kar bo verjetno kar precej povečalo promet skozi Razdrto. Očitno pričakujejo tak "ruker", da že pripravljajo semafor na AC priključku Razdrto.

Ob Vojkovi koči na Nanosu (poleg oddajnikov na Pleši) stoji spomenik TIGRu, ki je bil septembra 1927 "spočet" tu nekje, pravzaprav so se omenjeni dogovorili o povezavi večih krajevnih organizacij.

Pri klopeh v bližini je tudi spomenik Janku Premrlu - Vojku, ki je aprila 1942 tu vodil spopad z Italijani.

Tudi dogodki leta 1991 so počasi že "polpretekla zgodovina", v spomin na JNA raketiranja oddajnikov na drugem koncu klopi (ob zač. poti proti Suhemu vrhu) stoji tale spomenik z opisno tablo in grbom (ali karkoli že).