Loerst - Zadnja sporočila

Pozdrav vsem,

ko sem šel včeraj na krajši sprehod po gozdu sem v eni sami uri na sebi "nabral" kar tri klope. Pa mi je dalo misliti...

Kaj menite, se ima morda smisel cepiti proti klopnim boleznim? Menda so predvsem gorenjski klopi med bolj kužnimi v Evropi. Visokogorje sicer ni nevarno, problem je sprehajanje po gozdovih.

Za moj 100. dvatisočak se skoraj spodobi, da grem malce višje. Zaradi rampe v Vratih imam sicer pripravljen tudi B plan, ampak ob 6.15h zjutraj je display še zeleno svetil, da je na voljo še 80 prostih mest. Za razliko od visoke sezone se da septembra med tednom očitno pripeljati tudi ob taki uri. Tudi 15 EUR dnevne parkirnine (septembrska nižja tarifa) se mi je zdelo sprejemljivo.

Na parkirišču je kakšni dve tretjini tujcev, ki večinoma odvijejo proti Triglavu, jaz pa desno čez Sovatno. Jutranja svežina in konfiguracija terena (strmo in lahko) poskrbita, da v dveh urah naredim cca 1000 višincev, nad čimer sem še sam presenečen. No, morda pa še nisem čisto za odpis.

V Vratih je gozdna meja nizko, že tam nekje na 1500 m, kar pomeni, da se hitro začnejo odpirati tudi krasni razgledi na triglavsko steno in okoliške vrhove. Dobro uhojena in markirana pot poskrbi, da so lahko noge naštimane na avtopilota, medtem ko opazujem številne kozoroge, ki jih tu res ne manjka.

Na Dovških vratcih odvijem proti Stenarskim vratcem in še pred njimi desno proti Stenarju. Tudi zadnji del poti je prijeten in brez tehničnih težav. Prvotni plan je bil še Križ, ampak se na vrhu zasedim na soncu in klepetam z mladino iz vseh koncev sveta in se mi potem ne da več nikamor. Tako sledi samo še povratek po poti vzpona.

Ob 6h zjutraj, še pred sončnim vzhodom, se mi je zdelo, da sem še kar zgoden, pa je parking V Koncu že poln, zato moram parkirat tri ovinke nižje. Do Cojzove koče klepetam s prijetnimi neznanci, potem pa večina zavije proti Grintovcu, jaz pa čez Mala vratca proti bivaku, kjer imam odmor. Vreme je bolj tako-tako, ampak se nekako drži in kasneje celo razjasni. Nadaljujem čez razbrazdan svet proti Mlinarskemu sedlu, kjer pustim nahrbtnik in palice. Nazadnje sem bil tu z druge strani, po Frischaufovi poti, pa je iz Kokrskega sedla veliko lažja, predvsem navzdol. Zaključni vzpon na Dolgi hrbet pa je prav lep in nekoliko sem bil presenečen nad oznakami o zelo visoki zahtevnosti. Ok, nočem nikogar zavesti - nekaj občutka za take poti ter zdrava mera pazljivosti sta nedvomno potrebna - ampak po moje gre bolj za psihološki dejavnik zaradi izpostavljenosti, kot pa za tehnično zahtevnost. Dva krajša bolj navpična odseka sta opremljena z brezhibnimi varovali, preostanek kratke poti do vrha je pa tudi lepo markiran in uhojen. Če se ne oziraš preveč navzdol, je stvar še enostavnejša. Kratek počitek na vrhu, potem pa povratek po poti prihoda.

Začnem v Medvedovi konti, do koder prevozim 4 znake, da je cesta zaprta. Tako kot vsi ostali, saj je parkirišče polno. Na drevesu je nabit list, da bodo popravljali cesto, čeprav jaz nisem opazil, da bi ji kaj manjkalo. Tudi nikjer ni bilo nobenega stroja ali kogarkoli, samo kao zaprli so cesto in to je vse.

Najprej skočim do Blejske koče, kjer odvijem desno po markirani poti v smeri proti Planini Klek. Pot je luštna, lahka in dobro označena. Na Prevalu se usmerim gor proti Debeli peč, potem pa nekje vmes odvijem na Vrh Sedla. Gre za kratek odsek lahkega brezpotja, kjer je naravni prehod med ruševjem tak, da pravzaprav moraš iti v pravo smer. Sedlo je travnato in primerno za kratek postanek, medtem ko Vrh Sedla niti ni vrh, recimo temu poimenovana (zaraščena) višinska kota. Za Klečico pa se vrnem nazaj na markirano pot proti Debeli peči, potem pa na primernem mestu odvijem prav na greben. Zbiralci vrhov bodo veseli novice, da je pravi vrh Klečice (1897 m) samo kakih 20 m desno v ruševju od razgledne točke na grebenu (na kartah označene z "greben Klečica"), medtem ko oznake za vrh na večini kart pravzaprav označujejo težko dostopen zaključek grebena (1888 m).

Plan je bil še na Debelo peč in naprej na grebenu, pa so me poklicali in sem moral hitro letet po bližnjici nazaj do avta, sproti sem skočil samo še na Koto 1524 nad Medvedovo konto, ko sem bil že ravno tam. Ko se že peljem nazaj, vidim ob cesti kravo, ki se z veliko vnemo in užitkom drgne ob parkiranega Opla, čisto je bil popraskan po celi dolžini. Če je bil kdo na Pokljuki in se sprašuje, kaj za vraga se je zgodilo z njegovim avtom, no, to.

Začnem pozno, zato se odpeljem gor na Križevec. Luštno izhodišče je za skrajšane ture, pa precej prostora je za parkiranje.

Za Pustim rovtom večina zavije levo na Golico, jaz pa desno na sedlo. Markirana pot vodi pod grebenom, meni je pa bolj všeč višje po grebenu čez Korenščico. Na Belski planini je lepo videti, da ta še živi. Gospa v koči je zdaj tam vsak dan, ker pač mora nekdo imeti na skrbi živino. Ob poti proti Struški pa cela polja malin, kamorkoli se obrneš maline, lahko bi jih z vedrom nabiral. Zaradi suše so drobne in posušene, vendar morda ravno zato še ekstra sladke. Tako se je časovnica pohoda izredno podaljšala. Nadaljujem ob meji in sproti zavijem še na Zijalke. Vrh je sicer zaraščen, vendar se da priti blizu tudi brez lomastenja, le zadnjih nekaj metrov ne gre brez.

Zadnji odsek, od Planine Seča pod pobočjem proti Konjskim pečem, me preseneti. Ne vem, zakaj sem pričakoval navadno gozdno vlako, dobil sem pa slikovito ozko potko, celo nekaj varoval je vmes, prav simpatično.

@DVas Morda te bo zanimalo - meja med Avstrijo in Slovenijo je definirana na različne načine, pri čemer gre za kombinacijo opisa, geodetskih koordinat in mejnega načrta. Zanimivo, da je to povsem odvisno od posameznega odseka in je treba pogledat vsakega posebej.

No, konkretno za Ostrv in za Grad, ki sem ju omenjal kot kandidata za preverbo, velja, da je na njunima odsekoma izrecno navedeno, da meja poteka po razvodnici (torej po vrhu grebena) in NE kot direktna linija med dvema mejnima kamnoma. Torej oba omenjena sodita na spisek slovenskih vrhov.

Kal (nad Komno; 2002 m) je prav simpatičen, vendar redko obiskan vrh. Pred leti sem ga v megli in snegu že "obiskal" s strani Velikih vrat, pa sem potem šele doma ugotovil, da sem v bistvu zabrljal in po pomoti osvojil sosednjo koto 1999. In od takrat ga imam na spisku. Nekateri ga sicer povežejo v prečenje naprej proti Velikim vratom, Glavi za Bajto, Čelu itd. in tak je bil tudi moj prvotni plan, ampak se je potem izkazalo, da je čisto ok tudi kot samostojen cilj.

Na Vršiču je bil že zjutraj kaos. Od Erjavčeve koče naprej je bilo parkiranih cca 200 avtov absolutno vsepovsod, mnogi na pol na cesti. Na vrhu je več tujcev preprosto zaparkiralo en vozni pas in izstopilo, posledično avtobus ni mogel mimo, en model je vlekel za sabo tudi svojo mega jahto, sredi ceste se je parkirala tudi čreda ovac, ni da ni. Drugič bom šel čez Predel.

Začel sem pri vasi Na Skali, pri zapornici, kar sicer nekoliko podaljša pot, vendar je hkrati tudi cca 240 m višje kot izhodišče Pod Zjabci, kar se kar pozna. Pa še ledeno mrzel potok je zraven, ki je v poletni vročini ob povratku pravi blagoslov. Potem po stari neoznačeni (lovski?) poti do Planine za Skalo. Morda je krivo to, da sem šel že večkrat, ampak meni se zdi pot vsakič boljša in bolj uhojena. Od Planine po markirani poti v smeri Velikih vrat, vendar je treba nekje na polovici odviti desno na slabo vidno pot proti Malim vratom. Ta je na začetku še nekako sledljiva, potem pa se začne vedno bolj izgubljati. Vseeno to ni problem, ker je teren lahek, sedlo pa je tudi jasno vidno in je tako povsem očitno, v katero smer je treba iti, pa četudi malo po svoje.

Od Malih vrat do vrha Kala pa se zaradi kamnitega terena steze ne vidi, vendar je postavljenih izjemno veliko možicev, več kot je marsikje markacij. Praktično vsakih 20 m je kakšen, kar izredno olajša navigacijo, hvala predhodnikom! Tehnično ni zahtevno, vendar je to izrazit kraški svet s škrapljami in številnimi brezni, tako da je treba nekoliko paziti, pa tudi počasneje gre.

Na vrhu Kala vročina opravi svoje in ko pomalicam, zaključim za ta dan. Spotoma še skočim na koto 1999, potem pa se vrnem po isti poti nazaj. V celem dnevu sem srečal samo enega pohodnika in rekordno število svizcev, v dolinici pod Malimi vrati so bili menda pri vsakem drugem kamnu. In seveda nimam fotke niti od enega, ker so jo vedno pobrisali moment preden sem stisnil na knof.

@padez pozor, DVas je iskal najvišjo točko (!) posamezne občine, ne najvišji vrh. Samo v kakšni tretjini primerov je to eno in isto, ostalo so pač točke na pobočjih, stranski vrhovi oz. v nižjih občinah neimenovani kuclji. Tretji stolpec je samo napisano, katera poimenovana točka je blizu, dejansko najvišjo točko dobiš ob kliku na geodetske koordinate v prvem stolpcu.

Vremščica - tako kot je napisal, vrh je na 1025,5 = 1026 m

Sežana - tukaj naletiš na znan problem definicije, kaj je vrh. Obrovnik (700,18 m) ima prominenco samo 27 m, pri čemer se običajno kot absolutni minimum jemlje 30 m. Tudi Kokoš ni, ker je vrh za cca 30 m v Italiji. Najvišji vrh Občine Sežana je tako Ter (673 m, prominenca 163 m), kot je turbo napisal.

Črnomelj - ista fora kot pri Sežani. V članku imenovani Šiderlang ima prominenco 14 m. Če so se odločili, da je to vrh, tudi prav. Če pa vzamemo kot minimalen kriterij p30, pa je najvišji vrh Črnomlja neimenovana kota 896. Na splošno imamo v Sloveniji več tisoč vrhov, ki nimajo imena in več tisoč poimenovanih vrhov, ki to v resnici niso.

@DVas če ti jih bo slučajno zmanjkalo, sporoči, ti pošljem še podatke za 555 hrvaških občin in mest

@DVas Bravo za vloženi trud, oblikovno izredno lepa spletna stran! Sem mislil, da sem samo jaz malo prismojen na gorsko statistiko in kartografijo, pa vidim, da nisem edini.

@DVas Super, hvala za objavo.

Na hitro sem pogledal, zaradi časovne stiske samo Karavanke, ker je najhitreje in imam štiri zadeve:

a) Kako točno si prišel do višin? Ker po DMR1 modelu, izpeljanem iz LIDAR, se pri nekaterih vrhovih tvojih podatki minimalno razlikujejo od modela. Npr. Vrtača ima 2179,32 m (na spisku 2180 m), Krkotnik ima 2114,72 m (2113 m), Tolsta Košuta 2056,73 m (2058 m)... Lidar ima ocenjeno standardno napako +-15 cm, pri tebi pa je malce več razlike. Ne trdim, da imaš narobe, ker nikjer ne piše, da je treba izhajati ravno iz DMR1, lahko bi šel direktno na točke iz Lidar oblaka, vendar imaš ponekod večje, ponekod manjše vrednosti.

b) Si delal spisek slovenskih dvotisočakov ali samo dvotisočakov? Ker gor imaš tudi Križnik in Veliko glavo na Peci, ki sta že kar konkretno na avstrijski strani. Dodatno preverbo bi potrebovala tudi Grad in Ostrv, ker je morda najvišja točka za kakšen meter čez mejo.

c) Tolsta Košuta ima dva vrhova in oba imata prominenco več kot 30 m (ti imaš na spisku samo vzhodni vrh)

d) "Neimenovani kandidat" na spisku je še ena Gamsovka. Skupaj so štiri, vendar tvoj kriterij 30 m prominence dosegata dve.

Nikoli prej nisem slišal za ta Skutnik, kar je po mojih merilih vedno dober znak. Vsekakor si ga veljalo pobližje pogledat.

Prijazen redar na začetku ceste na Mangrt se trudi delati red, vendar je zamašek že takoj na spodnjem križišču. Tako se le s težavo prebijem do planine. Tudi tam je cel cirkus, po pričakovanjih pa je treba samo odvit malo stran, pa nastopi ljubi mir.

Najprej čez plaz Stože gor, ki ga prečkam nekoliko prehitro. Tako najdem pot šele kakšnih 100 m višje. Pot okoli Vršiča je dokaj uhojena, tudi nič izpostavljena (po izohipsah se mi je zdelo, da bo, pa ni). Pod Skutnikom jo izgubim, vendar ruševje ni pregosto in se da lepo mimo. Potem pa mi ne gre več. Tik pred grebenom je kot edina opcija videti neka strma grapa, ampak ko postane nekje II in se ne vidi več naprej, je očitno, da to ne bo to. S težavo zavijem prečno direkt na greben, vendar tudi ni čisto preprosto, pa še krušljivo in izpostavljeno, to tudi ne bo prava pot.

Malo debelo gledam, motovilim naokoli, potem pa se v pomanjkanju boljših idej spustim nižje in pomalicam ter uživam v lepih razgledi in gamsih, ki hodijo mimo mene. Žal sem šele sedaj prebral in pobližje pogledal Darinkin prispevek iz 2024, kjer je ključno mesto na njeni sliki 16. Tam sem sicer šel mimo, vendar je bila grapa precej spolirana (bolj, kot je videti na njenih fotkah) pa še prepričan sem bil, da moram višje. Vračal sem se po isti poti, da se ne bi še enkrat izgubil. Tako je vrh ostal neosvojen, dan je bil pa vseeno krasen. Vseeno pa imam sedaj izgovor, da grem še enkrat.

V nedeljo štart pri skakalnicah v Planici (parkiranje 4 EUR/dan), nato lagoden sprehod do Doma v Tamarju. Nato pa sledi čisto druga pesem. Od odcepa za domom do vrha Srednje Ponce je samo 2,44 km in na tej razdalji se dvignemo za 1.110 m, kar pomeni povprečen naklon cca 27 stopinj. Strmina je od začetka do konca in ne popusti niti za hip. Markacije so močno zbledele in v zgornjem delu je včasih treba dvakrat pogledat kod in kam, na splošno pa je pot vendarle uhojena in dokaj dobro vidna. Varoval je bolj malo, ker jih kaj več niti ni potrebno, na splošno so pa v dobrem stanju (če se prav spomnim, sta ene dva klina izpuljena, ampak na nepomembnih mestih). Spodnji del je dokaj zaraščen in bi mu na nekaterih mestih malce obdelave z žago prav prišlo.

Prvotni plan je bila sicer Visoka Ponca, ampak je od Srednje do Visoke in nazaj še kar nekaj, tako da sem imel za en dan dovolj. Na poti sem srečal samo dve mladenki in na vrhu dva veterana. Prijetnih 25 C, sonce in rahel vetrič, krasen in naporen dan.

@Trobec po lidar je točk na reliefu s prominenco +10 m in nad 2000 m nadmorske višine 896.

Če nadmorska višina ni kriterij, jih je 27587 - to je dejansko število vseh kucljev po Sloveniji.

Skrajni čas, da grem spat.

Ah, sem šele sedaj opazil to meni zelo ljubo temo.

Pohvale DVas za spletno stran in vloženi trud! Kot si tudi sam omenil, pa obstaja težava, ker ne obstaja definicija, kaj je vrh. Če mi jo ti poveš, ti jaz povem, koliko je vrhov.

Predvsem bi morala biti definicija enoznačna, torej povsem jasna, preverljiva in ne arbitrarna. Daleč najpogosteje uporabljen kriterij je tako prominenca (višina nad sedlom). Katera vrednost je tista prava je stvar dogovora (ali osebne presoje), če pa vzamemo kot kriterij prominenco najmanj 30 m (verjetno minimum) imamo v Sloveniji 301 dvatisočak (28 v Karavankah, 37 v KSA, 236 v Julijcih). Seveda si lahko postaviš tudi drugačen kriterij.

Dobronamerno bi te opozoril tudi na vhodne podatke glede višine. Verjamem, da si izhajal iz tega, kar je pač javno objavljeno, toda napak na javnih kartah (posebej na OpenTopo) je zelo veliko in pogosto so tudi precejšnje. Včasih gre enostavno za napako v meritvi (npr. Veliki Oltar, ki ima povsod 2621 m, toda dejansko je 2628,45 m), včasih ni bila izmerjena najvišja točka, pogosto se pojavljajo tudi točke, ki po nobenem kriteriju niso vrhovi ali pa niso dvatisočaki (tipično Toplar z 1998,85 m). Nekateri tudi nimajo vrha v Sloveniji (npr. Velika glava na Peci), ali pa je vrh samo za kakšen meter zunaj meje (npr. Ostrv 2103 m, zraven Košutnikovega turna ali pa Grad 2016 (in ne 2008, kot je na kartah, zraven Vrtače) - jaz sem ju vseeno štel).

Obstajajo seveda tudi dvatisočaki, ki v naravi so, jih pa ni na zemljevidih in posledično tudi ne na spiskih - npr. Kota 2040 s prominenco 35 m, južno od Kalškega grebena.

Če želiš povsem točne podatke, boš moral uporabiti Lidar podatke. Ti so javno dostopni preko portala GURS, vendar boš potreboval kakšen GIS program in malce znanja za uporabo tega. Lidar ima sicer standardno napako +- 15 cm in je najboljše, kar ta hip imamo (oz. kar sploh obstaja).

In ne, nimam narejenega spiska. Že leta govorim, da se bom enkrat lotil, pa se ne spravim. Da pa vendarle ne bi ostalo samo pri besedah, je spodaj grafični prikaz omenjene 301 točke (kriterij - nad 2000 m, nad 30 m prominence, v Sloveniji + par m tolerance ).

V izogib še večji zmedi - spodaj je ortofoto posnetek z vrisano uradno lokalno mejo. Kot je razvidno, je ureditev na vrhu zadeva, ki se tiče obeh Občin.

Pa še vprašanje - glede na vsa poročila o kaosu na prelazu, ali se da čez vikend vsaj normalno peljati čez v normalnem času? Ne parkirati, ampak samo iti čez?

Zaradi poznega prihoda na začetku pogoljufam in se odpeljem na Planino Zapleč / Zaprikaj. Cesta je še najbolj podobna kamnolomu, ampak panorama zgoraj je pa prekrasna. Najprej skočim na Debeljak, na katerega vodi udobna mulatjera, potem pa naprej na Krasji vrh, ki ima ta dan kar nekaj obiska. Naprej po grebenu grem sam. Na lep sončen dan je pot na večini trase kar dobro vidna. Večinoma gre po samem grebenu oz. par metrov pod njim. Posebne tehnične zahtevnosti na samem grebenu ni, nekoliko pazljivosti pa je mestoma vendarle potrebno. Vseeno mi gre dokaj počasi, in tudi višincev se kar nabere. Sneg je samo še v posameznih manjših zaplatah na severni strani. Čez čas prisopiham na Veliki vrh, kar je tudi končna postaja za danes. Nekaj časa uživam v fantastičnih razgledih, se razgledam po nadaljevanju grebena, potem pa se obrnem in ponovim še enkrat pot v kontra smer.

Cela pot mi je vzela cca 8 ur bruto s postanki vred, če pa bi komu to kaj pomenilo, pa bo lahko verjetno tudi precej hitrejši. Do konca dneva se je nabralo cca 15 km in 1.100 višincev.