Loerst - Zadnja sporočila

Pozdrav vsem,

ko sem šel včeraj na krajši sprehod po gozdu sem v eni sami uri na sebi "nabral" kar tri klope. Pa mi je dalo misliti...

Kaj menite, se ima morda smisel cepiti proti klopnim boleznim? Menda so predvsem gorenjski klopi med bolj kužnimi v Evropi. Visokogorje sicer ni nevarno, problem je sprehajanje po gozdovih.

Plešivec je tehnično lahek vrh in če je ideja držati se poti, tudi z orientacijo vsaj v lepem vremenu ne bi smelo biti posebnih težav. Se pa nabere kar nekaj višincev.

Parkiram spodaj pri Soči, potem pa navzgor po mulatjeri. Ta je res dolga (cca 8 km do lovske koče), toda zelo hitra in udobna, tako da ne pobere preveč energije.

Od koče navzgor pelje solidno uhojena potka, na kateri so še vedno mestoma vidni zbledeli ostanki markacij. Nekje vmes se pot razcepi in namesto levo (Trentski Pelc) zavijem ostro desno (Plešivec). Kjer se v travi potka izgublja so mi v pomoč številni možici, zato jih sproti popravljam in vsakemu dodam še kakšen kamen.

Razgledi na vrhu so zelo lepi, ampak na mestu me kmalu začne zebsti, zato se kar hitro obrnem in nazaj po isti poti. Sproti skočim še na vrh na Glavi in pofirbcam na planino Berebica (ponekod tudi Verevica ali Veverica), potem pa je že toliko ura, da je čas, da se odpravim dol.

@Trobec Najprej opravičilo za (zelo) pozen odgovor. Zadnje tedne nisem bil gospodar svojega časa, na forumu pa tema potem hitro pade v globino.

Podatki na MaPZS (še) ne temeljijo na Lidarju. PZS sicer ima vse podatke, tudi Lidar obdelavo, vendar to še ni prišlo na karte, ker to ni tako preprosto. Bo pa, prej ali slej. PlanGIS (interna verzija MaPZS) pa že ima kot enega od layerjev tudi Lidar višine in sedla. Razlika med MaPZS in posameznimi kartami pa je v tem, da izhajajo iz različnih virov, pa se potem tudi med sabo razlikujejo. Tudi "uradne višine" so ponekod stare več desetletij, izmerjene s tehniko, ki je bila tedaj na voljo, po standardih, kot so tedaj veljali. in ker gre v mnogih primerih za težje dostopne točke (ne nujno tehnično težko, ampak bolj v smislu, da je težko s sabo po Alpah vlačit teodolit, da o motivaciji za tako dejanje ne govorimo ) se pač nikomur ni nikdar zdelo potrebno jih preverjat.

Lidar višine se od OpenTopo in podobnih kart pogosto razlikujejo. Takole čez prst bi rekel, da je samo nekje polovica višin pravilnih, pa še nekje 30 % jih je v rangu +- 1 m, kar recimo, da je še nekako isto.

Ali drugače povedano, vsak peti vrh ima na kartah opazno napačne podatke. Gre za 4 vrste napak:

- ne štima višina (večinoma za par m, ampak najdejo se pa tudi primeri z več deset m razlike)
- ne štima lokacija (uradni vrhovi marsikdaj niso na najvišji točki)
- vrh v naravi obstaja, ampak ga ni na nobeni karti (posebej v sredogorju, t.j. na Snežniški planoti, v Kočevskem Rogu... je polno takih primerov)
- vrh je na karti, ampak v resnici ga ni v naravi (razgledne točke, konci grebenov, geografska poimenovanja kakšnega območja ki pa dejansko ni vrh itd...)

@lijaneja Vrh Nakla je en tak tipičen primer. To je višinska kota, ki ima višino točno 2000 m in višino nad sedlom samo 14 m in je na mnogih kartah označena kot vrh. Leži tik ob markirani poti na Rombon in za vzpon je potrebna kakšna minuta. Ampak nekako se je znašla na vseh spiskih in ker zveni bolj fajn, če v enem izletu osvojiš npr. 5 vrhov, kot pa samo enega, pač tam vztraja.

@Dvas Povej mi, kaj je vrh in povem ti koliko in kateri so.

Ker definicija tega, kaj je vrh, ne obstaja, tudi ni lahkega odgovora na to vprašanje. M&M sta carja, toda pri delanju spiska sta se lahko zanašala samo na karte, ki so jima bile na voljo in te so imele in imajo še dandanes vrsto napak. Prav tako velja, da če je neka višinska kota poimenovana, to še ne pomeni, da je to vrh in obratno - če nekaj na karti nima imena, še ne pomeni, da ne obstaja.

Nedavno je bila celotna Slovenija slikana z LIDAR tehniko z natančnostjo +- 15 cm, tako da so danes podatki na voljo, niso pa še prišli na karte, ker je ta proces žal zelo počasen.

Če bom nekoč utegnil, bom morda naredil cel (koherenten in preverjen) spisek za veselje zbiralcev vrhov oz. morda mi uspe nahecat PZS, da to naredimo skupaj. Do takrat pa samo hitra informacija, da imaš na območju Kanina 7 vrhov s prominenco (= višina nad sedlom) +100 m (Rombon, Velika Črnelska Špica, Lopa, Prestreljenik, Kanin, Vrh Laške Planje in Velika Baba) oz. če mejo pomakneš nižje na prominenco 30 m (kar je resnično minimum, da ni ravno vsak balvan "vrh"), je takih vrhov na slovenski strani okroglo 30.

Kar seveda v ničemer ne zmanjšuje užitka in veselja ob potikanju po Kaninu, enem najlepših kotičkov naše dežele. Le da tistih 5 minut, v katerih mimogrede prehodiš Malo in Veliko Ušje ter Vrh Police, morda ne šteje ravno kot osvojitev treh dvotisočakov.

Da so vse navadne sobe na Kredarici polne do septembra drži. Da je tam praviloma cel cirkus in velja premislek o smiselnosti obiska v visoki sezoni prav tako.

Čisto totalno zasedeni pa vendarle (še) niso - na skupnih ležiščih je še kar nekaj mest frej tudi v avgustu, predvsem med tednom, poglej na rezervacijski sistem.

Fotka od coffee je zagotovo iz smeri Suhadolnika, jaz pa ti dodajam še eno iz poti na Kokrsko Kočno, le malce višje, obrnjeno proti grebenu, ki vodi na Na Križu.

Malce pazljivosti je potrebno in ni čisto za vsakega, hujšega pa vendarle ni.

Že dolgo imam željo obiskati Škrlatico, pa me po pravici povedano nekoliko skrbi kondicijska zahtevnost, pa zato vprašanje - bi imelo kakšen smisel podaljšati zadevo na dva dneva in prvi dan priti do Pogačnikovega doma in potem naslednji dan do Škrlatice, ali je pač dom že toliko stran + še nekaj extra višincev bi bilo zaradi tega, da bi to samo precej podaljšalo vse skupaj, ne bi pa kaj posebej olajšalo zadeve?

Imam vprašanje o poti na Vrh Planj (ok, ni Mangrt, je pa zraven, tako da mi bo upam oproščeno).

S kolegom bi šla na sprehod od Mangrtskega slapa do Vrha Planj. In ker raje hodiva po naravi kot po cesti, bi šla po poti, kot je vrisana na zemljevidu.

Dilema: ta pot je na zemljevidu MaPZS, z oznako "slabo uhojena steza", ni je pa na nobenem drugem zemljevidu (no, še dva sem pogledal).

Vprašanje: pot obstaja, je vse ok z njo, ali je to pač že vse zaraščeno? Ni se nama problem prebiti čez kakšen grm in razumem, da narava pač naredi svoje, ne bi pa ravno lomastila komplet 400 višincev čez grmovje.

@rokeg Če zbiraš vrhove, ti bo mogoče zanimiva spletna stran www.peakbagger.com. Gor imaš tudi vseh 828 slovenskih vrhov s prominenco nad 100 m (recimo, da je to meja, ko je nekaj po vseh kriterijih "vrh"), pa še par sto drugih točk (večinoma manj prominentni vrhovi). Velik del teh ima višine preverjene z LIDAR (kar je sicer posebna tema, ki bi lahko imela svojo razpravo). Vseh vrhov je sicer po GURS 8316, ampak je njihova baza dokaj nezanesljiva in s precej napakami. Gre pa tukaj za vse kuclje od Debelega rtiča navzgor, kar iz vidika nekoga, ki rad hodi v hribe, verjetno nima nobenega smisla.

Spiski dvotisočakov so problematični iz več razlogov. Prvi je bil že povedan - ljudje potem rinejo na neke višinske kote in se izpostavljajo nad svojimi zmožnostmi, tudi ko to nima nobenega smisla. Predvsem pa so zaradi pomanjkanja definicije, kdaj je neka točka vrh, sestavljeni arbitrarno, pa je tako gor cel kup nekih stranskih vrhov, višinskih kot, geografskih območij...

Gledam in klikam, pa nekako ne najdem odgovora - če pridem do Aljaževega doma zvečer (npr. ob 21h), prespim, naslednji dan šibam naokoli in sem npr. do 19h nazaj... je to iz vidika parkirnine en dan (ker je manj kot 24 ur) ali pač dva dneva (ker sta dva koledarska dneva)?

Jaz sem bil v nedeljo in narcis še ni bilo, rastline niti niso še oblikovale cvetov, tako da je do razcveta verjetno še kar daleč.

So bile pa nekatere druge vrste rožic, ampak kaj so to, boš morala pa sama ugotoviti, jaz se nanje žal prav nič ne spoznam.

Skurjen od turbo vsakdana v službi in nujno potreben ljubega miru sem si v sredo vzel dan dopusta. Ker je Veliki Selišnik relativno blizu in ker še nikoli nisem bil tam, se je zdel primeren cilj.

Štart na Rudnem polju, kjer je bil parking praktično prazen. Začetna cesta je močno poledenela, kasneje proti Viševniku je pot utrjena avtocesta. Na križišču pod sedlom odvijem desno, kjer pa razen sledi nekoga s krpljami ni bilo več nič shojeno. Sprehodim se okoli Viševnika in občasno sicer vidim nekaj markacij, ampak pot je pa komplet pod snegom. Mimo Srenjskega jezerca najprej na Draški rob, iz njega naprej na Veliki in še naprej na Srednji Selišnik ter mimo Malega Selišnika po brezpotju malo po svoje v dolino. Zaradi relativno malo snega je bila pot varna, drugače je bilo videti, da so to dokaj plazovita pobočja. Jaz sem šel z derezami in je bilo ok, bi pa verjetno lažje in hitreje šlo s krpljami ali smučmi.

Darinka - najprej čestitke za lep izlet in luštne fotke!

Pišeš, da "ste šli po drugi poti do pod Zjabcev". To je mišljeno še z avtom (ampak kje potem, saj je tam samo ena cesta?) ali v smislu, da ste šli pač peš že od Soče?

Cesta je v precej slabem stanju, vendar jo je s precejšnjo mero previdnosti načeloma možno prevoziti brez incidentov tudi z običajnim mestnim avtom, kar pa še ne pomeni, da je marsikdo ne odnese s kakšno "izboljšavo" podvozja. Lastniki višjih avtov (ne nujno 4x4, samo višji) so tu v izraziti prednosti.

V petek sem bil na Štruci in Skuti. Izhodišče pri Suhadolniku. Včasih so se nekateri kljub znaku peljali tudi še naprej po gozdni cesti, vendar je to vmes uničil hudournik, tako da to ni več možno. Že na začetku srečam mladeniča, ki prihaja iz Kočne in pravi, da je potreboval 4 ure gor in dol. Res je letel kot raketa. Od Cojzove koče naprej čez Mala vratca do bivaka pod Grintovcem in potem čez Velike pode mimo Dolgega hrbta. Pri vzponu na greben je potrebno malce pazljivosti, vendar je na splošno cela pot v dobrem stanju in odlično označena. Vrh Štruce je praktično spotoma, na Skuti pa se nas je nabralo kar nekaj iz obeh smeri.

Dolga in naporna tura - cca 1.800 m višincev se je nabralo do konca dneva - vendar zagotovo med lepšimi v naših gorah. Naslednjič grem še čez Dolgi hrbet.

Sicer s šestletno zamudo glede na zgornji zapis, pa morda vseeno bolje pozno, kot nikoli, da ne bo še kdo iskal ta vrh na napačnem mestu. Na zemljevidih je greben med Stolom in Krkotnikom označen z Orlice, JV greben pa z Orličje. "Vrh" Orličje je na slednjem. V navednicah zato, ker s prominenco 11 m (višina nad sedlom) dejansko ni noben vrh, kvečjemu poimenovana višinska kota. Je pa precej lažje dosegljiv kot greben okoli Krkotnika. Višina, izmerjena z Lidar, znaša natančno 2.138,2 m. Sorry, brez fotk, jih je pa ene par v opisu od M in M.