jbs - Zadnja sporočila

Ja, to je zanimivo... gre za državno tranzitno in ne za turistično panoramsko cesto, pa bi radi omejevali osebni tranzitni promet (osebna vozila in kamperje), po drugi strani pa spodbujajo turistični avtobusni promet, ki komaj zleze čez ovinke.

Včeraj tudi midva z mlajšo hčerjo na Grosser Hafner, zanjo prvi 3 tisočak. Sem bil v dilemi, ali v kombinaciji s kolesom kot je dal idejo Samuel, ali peš iz doline po varianti, ki jo je nedavno objavil Zapp, pa še pes bi šel lahko zraven. Vseeno me je kolesarska varianta mikala že od Samuelove objave, tako da sva izpeljala to različico, s tem da sva jo malo podaljšala, saj sva avto pustila nekoliko nižje, pri slapu Fallbach, kjer se cesta že začne blago vzpenjati, s kolesom pa sva šla do vrha, do jezu Kolnbrein, saj naju je tudi ta zanimal za ogled.
Za tunele je obvezno imeti luči na kolesu, še posebej za prvega, ki je dolg dobrih 500m in je povsem neosvetljen ter kar nekoliko tesnoben. Še posebej zoprno je, ker zjutraj po cesti gor vozijo gozdarski šleperji in njihovo hrumeče prehitevanje v temnih tunelih res ni prijetno. Zato je res pomembno, da si na kolesu dobro osvetljen, še najbolje pa se jim je umakniti ob rob. Cesta je sicer res slikovita in je tudi sama po sebi zanimiv kolesarski cilj.
Pri hotelu na vrhu nad jezom pustiva kolesi in nato peš naprej. Začetno prečenje do planine Krumpenkar je kar sitno, vseskozi malo gor-dol, višine ne pridobiš skoraj nič, poleg tega je zelo blatno in zrito od krav, zato se težko hitro premikaš. Posledično se kar vleče, še posebej potem nazaj grede je kar nekoliko »odveč«. Gor grede nisva hodila do koče Kattowitzer, sva prečila kakšnih 500m prej po travah navzgor in se priključila poti od koče na višini 2550m. Na grebenu si od koče hitro. Greben je zahtevnejši na začetku, kjer je nekaj vrvi (zanimivo, da je vrv namesto jeklenice), potem prideš na znani del s pokončnimi kamni (tudi sama sva dodala dva), kjer se greben razširi in je nezahteven do vrha. Strinjam se s komentarji, da je oznaka poti »zelo zahtevno« pretirana, saj je greben nekoliko zahtevnejši samo v začetnem delu, kjer je tudi ožji in bolj izpostavljen. Oznaka poti »zahtevna« bi bila čisto ustrezna. Ni pa greben povsem nezahteven, saj je na začetnem delu še kar zračen in ima par delov, kjer je potrebno bolj prijeti za skalo.
Čeprav je bilo jasno, pa zaradi puščavskega prahu ni bilo lepih razgledov. Na poti in vrhu je bilo kar nekaj ljudi, tudi precej Slovencev. Zjutraj cestnine niso pobirali, kar je razveselilo skupino štirih simpatičnih mladcev s Koroške, ki sva jih srečala. Vračala sva se mimo koče, cene so presenetljivo ugodne (pivo 5,5 eur), pa ni niti ceste niti žičnice do gor. Pri koči je tudi korito s tekočo vodo iz potoka (s »tipično« tablo, da voda ni pitna), tudi sicer je na več delih poti kar nekaj potokov, tako da se da vodo marsikje natočiti. Ko sva bila nazaj pri jezu, sva šla še na turistični ogled jezu in razgledne ploščadi, ki je kar adrenalinska.
Tura je zelo lepa, dinamična in razgledna. Je pa tudi precej naporna, saj skupaj nanese 2400 višincev in 50 km, od tega 34 s kolesom in 16 peš. Časovno se pot kar zavleče. Do vrha sva od avta potrebovala 6 ur, kar je bilo kakšno uro več kot sem planiral, razlika je nastala zaradi sitne prečke od jezu do planine Krumpenkar, kjer v vsako smer »izgubiš« vsaj eno uro. Spust s kolesom je uživaški, je pa popoldan nazaj grede kar prometno, nekateri tuneli so tudi izmenično enosmerni, zato je potrebno čakati na semaforjih tudi 10min ali več.

Ja, po pravih merilih res ni ferata, so jo pa tržili kot družinsko ferato in je marsikje tako zavedena. Zato je povsem neodgovorno, da na začetku in koncu ni ustrezno označeno, tako pa tujci z otroki in samovarovalnimi kompleti po njej se vedno hodijo in se zanašajo na njeno ustreznost. Bolje bi bilo, da bi table in vse jeklenice odstranili, trenutno res izgleda kot namerno sabotirana pot in nastavljena past z zgolj nataknjenimi jeklenicami.

Danes sam na Visoki Kanin z Na Žlebeh preko ferate Rosalba Grasselli, nato pa mimo Okna še na Prestrelnjik. Na izhodišče sem se vrnil preko Prevale po poti 636.
Do Gilbertija zjutraj kar po smučišču (desni strmi krak, ki pa ga ne priporočam v mokrem, ker je visoko rastje (lapuh); bolje je iti po servisni cesti po levem kraku). Proti sedlu Bela peč se pokaže sonce, ki pa me zares obsije šele po dolgem prečenju pri bivaku Marušič. Od bivaka Marušič (precej oblegan) je začetek poti Rosalba Grasselli skoraj nerazpoznaven, kažejo jo rdeči trikotniki. Pot je zelo razgibana, prava ferata je samo v začetku pri vzponu na Vrh Krnice (C), kjer je SVK zelo priporočljiv, saj je nekaj delov zelo zračnih in navitih, a odlično zavarovanih. Od Vrha Krnice pot skoraj ni več zavarovana in je bolj markirano brezpotje z veliko zračnega grebenskega poplezavanja ter tudi kar nekaj izpostavljenega prečenja (pot se s sedla med Vrhom Krnice in Visokim Kaninom namreč še nekoliko spusti in nato preči pod Visok Kanin po izpostavljenih travah in skrotju). Spust z Vrha Krnice na sedlo pod Visokim Kaninom poteka po nezavarovanih ploščah (verjetno se jih da obiti nižje po skrotju), ki so v mokrem lahko zelo zoprne. Nato sledi prečenje pod sedlom nazaj na greben, kjer so na nekaj mestih jeklenice, na mnogih izpostavljenih prečkah pa tudi ne. Greben od sedla na vrh pa je povsem nezavarovan in je kar zračen. Skratka, od bivaka Marušič je pot precej zračna in zahteva tako stabilen korak kot stabilno vreme, saj ni pametno hiteti.
Pot z vrha Visokega Kanina do Okna v Prestreljniku je brez posebnosti. Družinska ferata pa je povsem v razsulu, gotovo je uradno zaprta, ampak table o tem ni ne na enem, ne na drugem koncu (vsaj jaz je nisem videl). Jeklenice so potrgane, na več mestih so na kline zgolj položene (?!), ključna mesta s skobami so sicer prehodna. Od bivaka Marušič do Prestrelnjika nisem srečal nikogar, od Prestreljnika do Prevale in po poti 636 pa je bilo precej obljudeno, saj delujeta tako gondola kot nihalka. Pot 636 je zelo lepo speljana.

Včeraj lahkoten krožni pohod na Ojstrnik in Zahomec. Od parkirišča preko koče Nordio do planine Bistrica in po mulatjeri na vrh Ojstrnika. Nato po grebenski poti (482) nazaj do planine Bistrica in pod Gozmanom do kapele Marije Snežne. Nato še do Zahomske planine in na vrh Zahomca. Nazaj do parkirišča pa po poti mimo kapele sv. Huberta (507a). Razmere brez posebnosti, na planini Bistrica veliko živine, na Zahomski planini pa veliko turnih kolesarjev. Cestnino/parkirnino so podražili s 5 na 7 eur.

@velocy... ja, vetrolom je res povzročil kar razdejanje v tistem delu pod Macesnom. Nekaj podrtih dreves je sicer že takoj za lovsko kočo v gozdu, ampak teh ni problem obiti. Višje, ko prideš nad "skok", pa je potem v enem delu res vse podrto. Toda, čeprav je podrtost obsežna in zelo gosta, pa je ostro omejena, kar pomeni, da se jo da obiti. Pred leti, ko sem šel prvič po vetrolomu, sem tudi sam naredil napako, da sem začel plezati preko podrtije, kar mi je sicer uspelo, ampak je bilo res mučenje. Naslednjič sem zato poskusil podrtijo obiti in ugotovil, da se jo da lepo obiti po desni. Skratka, ko prideš do razgledišča, ne smeš iti v podrtijo in začeti plezati preko dreves, pač pa se moraš držati bolj desno in podrtijo obiti. Nekako je vodilo gozdna "grapa" oz. dolinica, ki poteka desno ob podrtiji. V tem primeru ti praktično ni potrebno plezati skoraj preko nobenega drevesa. Je pa seveda orientacija zahtevna, ker poti v tem delu ni, zato je ključno, da veš kam moraš priti. Sicer je zdaj okviren potek poti označen tudi na OSM zemljevidih, kar precej olajša orientacijo. Glede na potek poti na OSM zemljevidih se moraš nekako držati 50m bolj desno (glej sliko).

Danes v "teniskah" (pes celo brez) mimo Macesna na Slemenovo špico. Razmere idealne.

Pot z Dolške škrbine na Grintovec bodo v naslednjih dneh sanirali: https://pzs.si/novice/18567-opozorilo-delo-na-na-poti-v-dolski-skrbini-pod-grintovcem/

Ja, to drži, da si pozoren na stvari, ki jih sam še opazil ne bi.

S hčerkama včeraj krog nad Pecolom. Na Montaž preko Findeneggovega ozebnika, nato po Pipanovi lestvi dol, ter po ferati Leva še na Špik Hude Police.
Prečenje proti bivaku Suringar je dokaj izpostavljeno, večinoma je nezavarovano. Razen na enem mestu v manjši grapici, kjer je napeljana vrv, in na najbolj krušljivem delu, kjer je jeklenica. Vzpon po Findeneggovem ozebniku je zelo lepo poplezavanje, skala je trdna, proti vrhu je malo več grušča, ampak nič hujšega, saj ni podrto in krušljivo. Na par mestih v grapi se je preko nekaj skokov potrebno kar dobro potegniti (se mi zdi, da na nekaj mestih, kjer vodijo rdeče pike, ni tudi najlažje). Greben do vrha je zelo lep in na nekaj mestih kar zračen.
Srečali nismo nikogar. Po celotni poti na vrh in na vrhu smo bili sami. Prve ljudi smo srečali pri spustu, ampak še to le en avstrijski par.
Po na novi speljani poti preko Pipanove lestve sem šel prvič in je sedaj postala kar zračna in odlično zavarovana ferata (bi rekel B/C), dodatna lestev v spodnjem delu je precej spektakularna. SVK je vsekakor zelo priporočljiv. Ferata Leva je prav tako lepo obnovljena, na ključnih mestih zelo dobro zavarovanja, vseeno pa je nekaj izpostavljenih travnatih prečenj, ki so nezavarovana. Viseče »lojtrce«, ki je bila na vzponu/spustu v škrbino s Špika Hude Police, pa ni več, namesto tega so narejene skobe. Na Špiku Hude Police je bilo kot običajno kar nekaj ljudi, ni bilo pa pretirane gneče.
Malo smo se poigravali z idejo, da bi potegnili še preko ferate Ceria Merlone, ampak se je vreme začelo zapirati, kot je bilo napovedano, zato smo se spustili po klasiki do koče Brazza (pivo 6 eur, Fanta 3,5 eur). Sestop s Špika Hude Police mi vedno da misliti. Čeprav je pot popolnoma lahka, široka in udobna, pa je objektivno precej nevarna, saj je vsak napačen korak in padec po tistih travah lahko usoden.
Kozorogov seveda kar nekaj, večinoma samice z mladiči, kapitalcev pa ni bilo na spregled.
Rabeljsko jezero je toplo, vendar zaradi premalo vode ni pretočno, zato je temu primerno »mlakužasto« z malo neprijetnim vonjem.

Tone, bravo še za tole turo, ki je za prste obliznit. Rakova špica in Rogljica me še čakata.

Čestitke, super tura! Hvala za idejo

Ja, če greš v obratni smeri, se spodnji polovici melišča lahko izogneš po skrotju na desni. Ostane še 100 višincev zgornjega dela melišča, ki ga moraš zborbat. Oz. morda je mogoče tudi še del tega obiti po strmem skalovju na levi strani (nepreverjeno). Kakor sem razumel Bojanovo vprašanje, se je nanašalo na "plezalne" dele ture, ki jih v obratni smeri več plezaš navzgor kot navzdol. Seveda pa sta dva dela, ki sta v obratni smeri lahko bolj zoprna, torej melišče pod Kočno, pa tudi izpostavljene trave čez Ovnov čer je treba navzdol bolj paziti kot navzgor.

Bojan, hvala. Gotovo je varianta lažja v obratni smeri, ampak je bil glavni cilj Kočna, tako da sva jo najprej odkljukala. Pa tudi poplezavanje navzdol po podrtem terenu je koristno potrenirat... Čisto do bivaka sicer nisva stopila, tako da težko rečem, v kakšnem stanju je, od daleč je delovalo vse bp. Pot čez Ovnov čer je sicer lepo razvidna, je pa ozka in je treba pazit na travo, ki visi s poti (da ne stopiš v prazno). Na markacije nisem bil pozoren (mislim, da jih res ni veliko, morda kakšna na skali), sta pa kažipota jasno razvidna tako s poti na Grintovec kot na Dolcih. Na Dolcih sta sicer podrta (ampak vseeno vidna) kažipota za Kočno in Dolsko škrbino.

Čestitke tudi vama, Škrlatica je res kraljica Slika 9 je zanimiva, si moral zanjo z lojtre skoraj v prepad stopit. Gamsi pa so res lepo pozirali.