Grintovec in Kočna

Mislil sem katera od teh dveh poti, ki sta označeni na karti pešpoti označeni z 1 in 2 je lažja predvsem rdeči deli. Sama težavnost lažjega dela poti 1 ali 2 in nadaljevanje do grintovca oz. dela 3. Do razcepa "dolce" bi šel po poti označeni z rdečo oz. iz razcepa ovnov čer do katerega prideš iz kokerskega sedla.

Od Dolcev naprej je oranžna pot neprimerljivo težja od rdeče, tako plezalno in orientacijsko, poleg tega pa hodiš po zelo krušljivem pobočju. Rdeča pot od Dolcev naprej je nezahtevna pot brez posebnih objektivnih nevarnosti.

Del poti označen s 3 pa je tehnično zahtevnejši, vključuje nekaj jeklenic in plezanja, tudi navzdol.

Včeraj sem peljal prijatelja po žig SPP na Kočno. Da je imel vsak nekaj od tega, sva šla od Suhadolnika po lovski poti do bivaka in potem na obe Kočni ter dalje na Grintovec. Spust do Cojzove koče na osvežitev ter po stari poti do izhodišča.
Do bivaka sva uživala v samoti, na obeh Kočnah veliko ljudi, sva pa zato prišla na Grintovec ravno pravi čas, ko je "avtobus" že skoraj vse odpeljal v dolino.

Včerajšnji dan je bil v hribih za bogove in tako sem se tudi počutil. Izkoristil sem lepo vreme, tako kot Boštjan pred dobrimi štirinajstimi meseci, le avtobusa nisem videl nobenega.
Četrt pred sedmo krenem z lučko izpred žičnice, vendar sem jo kmalu pospravil. Prijetna temperatura mi je dala pospešek, na sedlu se znajdem še s štirimi dekleti, ki pa so imele druge cilje. Odložim mokre cunje, po slabi uri in pol že uživam na klopci pred bivakom, katero so ravnokar zapustili pohodniki, ki so prišli od Suhadolnika. Malce ga prezračim, se vpišem in nadaljujem vzpon proti prvemu cilju. Nad meliščem uživam v poplezavanju, na vrhu me razjezi skrinjica brez pokrova.
Čas bi bil, da pred tridesetimi leti nadelano povezavo med Kočnama posodobijo, saj so markacije zbledele, marsikateri klin je izpuljen. Ker sem imel časa na pretek, (možnost vrnitve) sem 'spregledal'tablico o začasni zaprtosti poti proti Grintovcu in ugotovil, kje tiči ta zajec. Zapora je zaradi malega podorčka ob poti, tik preden zavije v senco na severno stran. Potrebna je izredna previdnost in se stene (rjavica) ne dotikat, kajti tam bo še letelo dol. Delikaten del je dolg le slaba dva metra. Snega na severni strani ni nič, je bilo pa tam neverjetno hladno, in na srečo do vrha le dobrih deset minut. Sestopam zadnji, srečam le dva padalca, ki sta v skrbeh zaradi brezvetrja.
Sem mislil, da je melišče pod Kok. Kočno najzahtevnejši del ture, pa je bila pot po gozdu proti avtu zaradi obilice listja še težavnejša.

24.in25.8.2024:
V Koncu(900)-Koroška Rinka(2433)-Skuta(2532)-Kokrsko sedlo(1793)-Jezerska Kočna(2540)-Grintavec(2558)-V Koncu(900)

Povabilu dveh kar že malodane slavnih, ki sta ravno prehodila SPP se seveda ne odreče. Na poti sta obujala še sveže spomine nanjo in zelo zanimivo je bilo poslušat. Kako lepo je moralo biti šele v živo. Čestitam še enkrat.
Prejšnji dan smo bili na Koroški Rinki in Skuti ter prespali na Kokrskem sedlu. Zgodaj zjutraj smo se pod Grintavcem spustili na Dolce in nadaljevali proti Končni. Vrh melišča sta kolega zaradi manjše nezgode obrnila. Sam sem se povzpel na Kočno in prek Grintavca in Dolgih sten sestopil nazaj na Kokrsko sedlo, kjer sta se med čakanjem name sončila kolega. Čakal nas je še sestop v dolino.
Z piko na i smo si privoščili še kopanje v hladni Kamniški Bistrici in tako dodatno popestrili dvodnevno avanturo v naših lepih gorah.
Valerija in Sašo hvala vama za vabilo in krasno druženje.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez🙂

Včerajšnjo turo bi spet lahko opredelil kot - božansko. Zadal sem si načrt 'popolnoma na izi'. Parking pri žičnici, kjer je že en avto, zapustim ob 5.10h in z lučko v kratki opravi v breg. Pri klopci dohitim trojico iz prej omenjenega avta, lučka roma v nahrbtnik. Zaradi počasnega tempa sem v koči na čaju kot edini gost šele ob 6.40, z oskrbnikom malce poklepetava. Obeta se zares super dan, z enakim tempom nadaljujem proti bivaku v Kočni, na prijetnem soncu in popolnem brezvetrju se mi nikamor ne mudi. Popolna tišina, mir, zdaj vem, kam bom hodil za gušt na stara leta. Strmo melišče nad bivakom večinoma ignoriram, držim se desno, kjer je travno-skalnat teren vse do čudovitega naravnega bivaka. Še kratek neizogiben meliščni del in že sem v steni. Uživam v lahkotnem poplezavanju, grušča na skalah je bilo za odtenek manj, kot prejšnja leta, so pa markacije popolnoma obledele, tako , da sem se vzpenjal večinoma po instinktu. V megli bi lahko marsikomu tako stanje povzročalo nekaj težav, vendar - treba je samo gor. Tik pod vrhom namesto desno, zavijem malce levo in po grebenu na prvi današnji vrh z imenom Na Križu, 2484m visok. Čudoviti razgledi, nebo brezhibno. Razen spodnjic, posušim vse mokre cunje. Povratek po desni strani pod grebenom, malce siten kratek spust in že sem v jeklenicah Kokrške Kočne. Mislim, da je od zadnjič dodatno izpuljen še en klin, vendar ta hiba ne predstavlja nobenih težav. Tudi tu dolgo uživam v samoti, šele na Jezerski Kočni se mi pridružita dva pohodnika. Na moje veselje so se začele pojati rahle meglice, razgled so motile šele ob prihodu na Grintovec. Pot nanj je ZAPRTA, tudi precej otežena, saj je poleg omenjene težave malce nižje ogromen podor s kamenjem in skalami popolnoma prekril del poti. Na vrhu Grinte trije tujci, ki so imeli veliko dela s selfiji, v načrtu sem imel povratek čez Dolge stene, pa je bila v njihovi smeri taka megla, da sem sestopil klasično.
So se pa nedavno markacisti močno potrudili in pri izhodu iz gozda (vzpon) nadelali novo pot, saj je del stare odneslo neurje.