coffee - Zadnja sporočila

Včeraj na oba vrhova.

Začel sem na prelazu Plöckenpass in se odpravil proti 427, ki se začne ob najvišji veternici. Tam sem malo kolebal, po kateri varianti naprej, želja je bila, da bi šel čez tunel iz 1. svetovne vojne, vendar sem na koncu pristal na poti, ki vodi po vzhodnem pobočju. Na razcepu za zavarovani poti Senza Confini 427-5 in Steinberger Weg 427-3 sem izbral prvo, toda pri vstopu v smer je bilo opozorilo o poškodovani jeklenici, tako da sem odpeketal nazaj na drugo. To je tipična vojaška zavarovana pot in kot se je nepričakovano izkazalo, zelo lepa v plezalnem smislu. Omogoča lepo plezanje vrez vlečenja za zajlo, skob in klinov pa itak ni, skala je zelo kompaktna. Do vrha je tudi kakšnih 10 svedrovcev za varovanje. Bi pa priporočal samovarovanje, vsaj na težjih delih, ker poteka po strmem pobočju/razih, sploh pa v jutrih z roso. Kakšnih 10-15m pred vrhom se konča in združi s potjo 427-5.

Z vrha sledi spust po poti 417 in nadaljevanje proti pohodnemu grebenu Grüne Schneid/Cresta Verde. Ob prihodu do stene Kollinspitze se klasične markacije končajo in nadaljnja pot je označena z rdečimi pikami. Tu je potrebno opraviti s plezanjem I.-II. kakšnih 250 višinskih metrov. Izpostavljenost je spet konkretna, ponekod pike vodijo v zahtevnejše prečke, skala je dobra. Ko pot pride do žleba, se zahtevnost konča in postane pohodna, je pa še vedno potreben smisel za orientacijo.

Želja je bila, da bi z vrha nadaljeval tudi na Kellerspitzen, vendar je bil celoten greben v gosti megli, tako da sem sestopil nazaj do prelaza po poteh 171/146.

Nazaj tja, da dokončam tisto od zadnjič

V Za Vratam sem tokrat šel iz Repovega kota. Pot je ponekod kar težko sledljiva. V grapo sem vstopil podobno kot zadjič. Pod zaporo sem pa zavil desno, v smeri Planjavskih zelenic, kjer poteka vstopna/sestopna zimska smer. Plezarija je boljša kot na levi strani, pazit je treba predvsem na šodraste plate in mokro travo.

Po istopu proti Sukalniku in nato na rampo, ki vodi na greben. Nekako dve tretjine grebena je plezalnega, zadnji del pa pohoden. Greben ponuja dosti možnosti napredovanja, predsvem variante preko plat ga znajo precej popestriti. Poskušal sem se držati grebena ves čas in iskal smiselne prehode. Težavnost je nekako II. stopnje, na dveh ali treh mestih sem šel na trenje, vendar so bili tam oprimki dobri. Skala je tudi večinoma vredu, le v vstopni rampi/kaminu je več šodra in sumljivih oprimkov/stopov. Od avta v Bistrici do zahodnega vrha sem vseskupaj potreboval slabih 6 ur.

Sestopil sem čez Šraj pesek in Skok.

Če zaključim, ta pristop ima dva lažja plezalna dela, prvega pod vrhom grape, drugega pa nad Sukalnikom. Za oba je potrebno okoli 30 minut.

No, dejte to čez, da se ne bo men treba vračat.

Priporočam, da za ziher vzamete par klinov s sabo, ker je z naravnimi štanti situacija slaba.

Se strinjam glede kotičkov, geppo.

Hvala za pojasnilo glede potke.

Bom kar tu opisal mojo današnjo "raziskovanje".

Namen je bil iti do konca Škrbinskega plazu in čez Škrbino in potem nadaljevati kakor koli že. Se ja pa vse končalu pri zatrepu grape. Čeprav sem bil neuspešen, bom vseeno prikazal pot/smer, če bo kdo želel ponavljat.

Okoli petih sem jo zavandral v Robanov kot. Markirano pot sem zapustil, kjer preči prvo suho strugo. Najprej nekaj časa po redkem gozdu, potem sem jo pa mahnil po strugu. Orientacijsko elegantno, ker te pripelje direktno v grapo, je pa potrebno nekaj izkušenj za takšne struge, kjer se ti takoj kakšna skala udere in pikiraš na glavo.

Ko struga pipelje pod stene Krofičke, se odpre tudi pogled na plaz. V nadaljevanju je potrebno nekoliko lažjega balvaniranja. Višje, ko se na levi vidijo zapore (slika 14), se je dobro držat desne. Jaz se nisem, vendar to še ni bil zadnji problem.

Ko se grapa začne ožiti, pripelje do sistema gladkih skokov na levi, kjer dere voda. Temu se da umakniti v desno, vendar je treba pozorno slediti, kdaj se skoki končajo in se z desne umakniti nazaj v sredino grape. Problem znajo biti prehodi v levo. Mene so premamile lepe rampice in žlebiči na desni, ki vodijo proti Krofički. Tam sem se zaplezal oz. nisem bil več siguren, kaj me čaka naprej. Bi rekel, da je bila težavnost nekje II-III. Poleg strmine je so bile za spust problem gladke skala oziroma nanosi kamenja in peska, najvčerji pa iskanje primernih roglov za abzajl.

Kakorkoli že, uspelo se mi je spustiti in prečiti nazaj v grapo. Proti zatrepu postaja vse bolj šodrasta, sploh čisto na koncu, kjer sem s težavo držal trenje. Glede izstopa je tako: na desni je gladka stena, na levi pa je lepo razčlenjena, pomoje ne več kot 10 metrov, in bi se pa nekako dalo, vendar sem začel cincat. Zaradi šodra je sploh pristop težek. Problematičen je samo začetni detajl: strma ploskva, ki je spodaj odrezana kakšnih pol metra, zaradi višine so oprimki predvsem na desni.

Naposled me je samozavest me je minila in sem se odpravil nazaj.

Da nisi zašla k Smrkcem.

Za pot Enrico Contin je opis v slikah. Za del od Madrizze do Contina pa žal nimam opisa.

V visokem poletju se običajno tam snežišča ne obdržijo, razen kakšne flike izven poti.

Zelo lepo.

Pejta iz Krvavca prek Ježa na Vrh Korena. Sestopita proti Kalškemu grebenu. Pri drugem razcepu gresta desno pod severno steno Kalškega. Pri naslednjem odcepu se povzpneta na Kalško goro. Nato sestopita nazaj do odcepa in nadaljujeta proti Kalškemu grebenu. Tam vaju čaka kratek del zelo zahtevne poti, vendar je pomoje za vaju ravno primerna. S Kalškega grebena se na izhodišče vrnetea preko planine Dolga njiva.

Pot je vseskozi markirana.

Na listku piše karavan. Če sta pa nesrečneža prišla s kamperjem in parkirala tam, kjer je označena prepoved za kamperje, je pa druga pesem.

A ni, da ti morajo po zakonu vedno ponudit prenočišče. In če je vse zasedeno, potem je to klop v jedilnici oz. tla z blazino.

Lepo, da še kdo tu hodi.

Se strinjam.

S tistim sem mislil, kaj bi bilo hipotetično izvedljivo, in če je že na tej ravni trapasto, pol nima smisla kar kol govorit na realni ravni. Ka se bomo mogl na blagajni Škocjanskih jam legitimirat za domačo tarifo?!

Itak je celoten članek malce trapast, kakor koli obrneš.

V našem primeru se bo lahka gledal sam registerske pri parkiranju, mitničar al pa skener pri rampi, da ti da taprav listek ven, vse ostalo je pa bolj ko ne bluzenje.

Ja, nad Dolci, 10-15 minut pred Kokrsko.

Slikano z mesta, kjer se markirana pot obrne desno. Tu nadaljuješ navzgor in v levo na greben. Izogibaš se šodru, kolikor je možno, plezarije pa v bistvu ni.